ŽIVI SVOJE SANJE

0
133

Kot da je brala moje misli, kot da je vedela, da sem si nameravala ogledati film, ki je več kot dober mesec polnil modro usnjene sedeže splitskega broadway kina. Pogled mi je za trenutek zastal na zlatem napisu, ki je krasil pastelno zeleni darilni ovoj, na napisu »Živi svoje sanje«. Tokrat ne odpiram darila z vso otroško ihto, kakor to običajno počnem, ko darilni papir leti na vse strani, morda ravno zaradi napisa, kateremu želim pokloniti vsaj delček tiste pozornosti, ki jo on namenja meni. Morda zato, ker je to dar osebe, s katero sem v zadnjem letu podelila ogromno pozitivnih misli in čutim, da se za tem ovojem skriva nekaj več kot sama materija. Med odvijanjem mi v ušesih zazveni njen, ne tako dolgo nazaj, izrečen stavek :«Dunja, maksimalno te vidim v trenutni poziciji še leto dni, saj čutim, da prihaja tvoj čas!« Svečka, ki je gorela na najini barski mizici in delala družbo dvema koktajloma, je obsijala njo, knjigo pisateljice Liz Gilbert, knjigo Jej, moli, ljubi.

 

Z druge strani televizijskega ekrana, ki je tako ogromen, da se nemalokrat počutiš soudeleženega , se posredno vključim v debato novo predvajanega hrvaškega talk showa »8.kat«, kjer gostujoča novinarka komentira, da je Liz vendarle imela srečo, saj naj bi ji njene olajševalne okoliščine omogočale, da najde svojo pot in tako korenito spremeni svoje življenje. Brez podpore zagotovo ne bi uspela . »Nimaš prav! Zakaj tako govoriš in drugim jemlješ upanje!? Si sploh poskusila? Si si sploh kdaj nekaj resnično želela iz globine srca, ali so to pač bile samo želje, ki so še isti trenutek usahnile v tebi?!« Zdi se, kot da je voditeljica začutila mojo razburjenost nad skeptično novinarko. Prekine jo in povabi nekaj navadnih smrtnikov, ki potrdijo, da univerzum vendarle sliši naše želje, če so le-te poslane iz srca.

 

Ena od gostij pripoveduje o tem, kako se je odpovedala zagotovljenem delovnem mestu na ministrstvu, saj je delo ni zadovoljevalo. Njena strast so bile že od malih nog čokoladne kreme, piškoti, torte najrazličnejših oblik in okusov. Garancije za uspešen posel ni imela, je pa zato imela moč Kiklopa, železno voljo in srčno željo. Samo po nekaj letih marljivega, včasih celo garaškega dela danes vodi uspešno slaščičarno. Na njenem obrazu žari sreča, smehlja se zadovoljstvo! Ponovno jo prekine tista nejeverna novinarka, kateri želim kar preko ekrana zalepiti obliž na usta ter ji na daljavo izvesti lobotomijo s prenosom pozitivnih misli. Kljub zatrjevanju gostje, da je pričela s poslom tako rekoč iz čiste nule, v domači kuhinji, brez ventilatorske pečice, s posojenim maminim hladilnikom, ji ona nasprotuje, češ da gotovo ne bi uspela brez njene visoke izobrazbe, saj ne bi imela takšnega kroga poznanstev, ki bi kupoval ter priporočal njene dobrote in poskrbel za njen poriv v svet vrhunskih slaščičarjev.

 

Misli preskočijo na zgodbo ribiča in poslovneža. Na zgodbo, kjer poslovnež želi poučiti ribiča o golem kopičenju dobička, kako bi na stara leta lahko užival v sadovih svojega dela, kakor on, ki si je nedavno privoščil ribolov. Ribič ga ne razume, saj sam počne ravno to, kar ljubi, in to počne celo življenje. Lovi ribe. Hkrati pa se ne odreka svoji družini in živi izpopolnjeno.

 

Verjamem, da je najtežja naloga prepoznati in začutiti svojo pot. Rebus, na katerega pogosto ni možno takoj odgovoriti. Mogoče ti mora celo nekdo, ki te pozna že nekaj let, pomagati, da bi skupaj prišla do odgovora, še preden se igra vislic konča. Kaj je tisto, kar resnično želiš početi, v čemer uživaš, delaš to z ljubeznijo, hkrati pa veš, da si v tem dober, da si najboljši. Lahko si najboljši prodajalec nepremičnin v svojem kraju, mogoče slikar ali pač najboljši pometač svoje ulice. Prepričana sem, da vsakdo poseduje talent, ki ga mora le osvestiti, talent, ki je unikaten, edinstven. Če je ostal potisnjen že v otroških letih, ga je potrebno spraviti na površje, kakor krt zemljo, kakor vulkan lavo.

Najdi svojo pot! Ne sanjaj svoje življenje, raje živi svoje sanje!