»Popolnoma nenormalna oddaja – sonček, klicaj,« je poslala SMS urednica radijske oddaje Prizma optimizma. »Noro je bilo, noro dobr’, fantastično,« je s svojimi dolgimi rokami krilil ljubljeni b.m. »Začutila sem veselje, lepi ste!« je priletel naslednji SMS in za njim še cela vrsta navdušujočih: »Bravo!« Bi se v duhu prejšnjih socialističnih časov, ko je bil vsak sestanek centralnega komiteja ZKJ zgodovinski dogodek, lahko mirno reklo, da se je v soboto, 1. avgusta 2009 v kavarni Union s prenosom Prizme optimizma v živo zgodil zgodovinski dogodek. Zato je vredno poročati o njem na teh (zgodovinskih) straneh.
Začetek. Sedim v frizerskem salonu Povej naprej, sedim mirno in predem kot mačka, jaz, ki sem doslej sovražila frizerje in sem redkokdaj prenesla kakšno njihovo/njeno roko med svojimi lasmi, pogledujem proti terariju korak stran, v katerem prekrasen kemeleon čaka na svoj vsakodnevni obrok, frizer Gašper pa iz škatle lovi murnčka, da opravi ritual prehranjevanja, na sosednjem stolu vesela starejša ženička z drobcenimi viklarji v laseh, na drugih pa že čakajo mladci in mladenke, da se bodo pobarvali, si podaljšali lase z umetnimi vložki … vsi pa smo tu tudi zato, da pokramljamo z Gašperjem. Ki je vedno dobre volej, ki ima vse možne telefonske številke (mi je posredoval kakšno, ki je nisem nikjer dobila), ki ve, kje se dobi najcenejše hiše in stanovanja v najem, kje prodajajo po ugodni ceni super modna očala, kje … kaj bi naštevala, predlog je seznam kompetenc, ki jih ima frizer Gašper. Najina tema so otroci. Njegovi lastni trije, s katerimi se igrajo in špičijo vragolije, vsak večer berejo knjigice »prav in narobe, zares in zahec«, pa moji trije vnuki iz enakega testa. »Ta ni normalen, tolk je fejst,« priporočam svojega frizerja prijateljicam, kadar jih zalije depra in potrebujejo kakšno spodbudno psihoterapijo. Avgustovska poletna vročina in zaradi dopustov prazna Ljubljana potrebuje za Prizmo optimizma prav takega gosta, sem rekla Gašperju. In on: Pridem. Nenavadno hitro brez dodatnih pojasnil in brez vprašanj je kar rekel ja. Pa sej ta ni normalen …
Nadaljevanje. Za glasbeno – kar pomeni predvsem energetsko – spremljavo je za Gašperja in avgustovsko vročino ustrezen samo en človek, meditiram med sušenjem las. Raper Rok Trkaj. Še nikoli ga nisem srečala, a z užitkom berem njegove kolumne v Oni in občutek mi pravi, da je radoživ in ustvarjalen, kar je ključno merilo za uvrstitev v Prizmo optimizma. Se brez problemov zmeniva za randi in ko se srečava, je TI med nama nekaj povsem naravnega, klepetava kot stara znanca o tem, kaj študira, iz česa bo diplomiral na teološki fakulteti, kaj dobrega bi Trkaj rad naredil za Slovenijo, kako ustvarja … »Ta ni normalen, tolk je fejst,« povem svoje vtise vsakomur, ki me hoče poslušati, navdušeno nad raperjem Trkajem, dobrim človekom.
Oddaja. Pojma nimam, kako bo tekel pogovor med nami tremi ta zgodovinski večer v kavarni Union. Že to, da je bila kavarna polna in ne prazna, kar sem se počitniško upravičeno bala, mi je dalo krila, pa da so prišli poslušat ljudje v razponu od petnajst do več kot sedemdeset let. Medgeneracijsko druženje kot v Gašperjevem salonu, hura! Napoved iz studia, kratek klepet z Gašperjem o njegovem kameleonu (podarila mu ga je žena za rojstni dan), vključitev Trkaja in začel se je ples energij, ki nas je dvignil na noge, da smo vsi v dvorani rapali in plesali, ploskali in se smejali, tudi sivolase gospe. Trkaj je genialen improvizator. Ko je napovedal prvo glasbeno točko, je poskočil čez oder k črnim zavesam, se skril za njimi, iztegnil roko in nogo in napovedal kabaret, jaz pa sem morala to preliti v besede, saj radijski poslušalci zaenkrat še ne morejo videti slike. Zasopla sem pojasnjevala, kaj se dogaja, kakšno poskakovanje se godi v kavarni, in navdušeno sledila novim Trkajevim zvijanjem in Gašperjevim zgodbicam. Naj povzamem najbolj na kratko mogoče kar s Trkajevim verzom, ki mu je priletel sredi miganja na um in jezik: «Kako nej bom normaln, k’ sm originaln«.
Trkaj je skočil na mizo, moj ljubljeni skoraj dvometrski b.m. na stol, mene je vrglo izza mikrofona, Gašper je že tudi bil sredi občinstva zvirajoč … Ekstaza. To je treba doživeti! Ampak za pisanje kolumne tudi razumeti. Zato sem zdajle vzela v roke b.m.-jevo darilo, knjigo Gabrielle Roth Potovanje do ekstaze. Trkaj je namreč govoril, da ljubi glasbo, strastno ji je predan in včasih s prijateljem rapata do jutranjih ur brez prestanka. Padeta v trans. Zato je rap svojstvena terapija, je rekel. In Gabrielle v knjigi opisuje prav to, Pot zdravljenja neukročenega duha, kot pravi podnaslov: »Gibanje skozi ritme neizogibno sprosti čustva, saj sprostitev telesa nezadržno osvobaja srce. Čustva morajo teči, tako kot po telesu kroži kri. Če so čustvene žile zamašene in imamo zaprto srce, našemu celotnemu življenju primanjkuje vitalnost. In če poskušamo ljubiti, ne da bi tekoče izražali čustva, je to tako kot vožnja s pokvarjenim motorjem ali maratonec, ki teče z bolnimi pljuči,« piše o potrebi telesa po gibanju, plesu, po biti s samim seboj v lastnem ritmu. Ko šamani bobnajo na svoje bobne, zdravijo z ritmi, zavedajoči se: Ritem je pod mano./Ritem vročine./ Ritem je okrog mene./ Ritem ima nadzor./ Ritem je v meni./ Ritem ima mojo dušo (P. Gabriel). Kar čuti tudi Trkaj in smo občutili ta zgodovinski večer prav vsi v kavarni Union.
Ekstaza nam omogoča popoln stik s seboj, da so naše telo, srce, um in duša harmonična celota. Vsak človek se v tej ekstazi izraža po svoje, pleše na svoj način, diha v svojem ritmu, ko je to, kar po svoji naravi resnično je. Brez mask in strahov, kaj bodo drugi menili o njem, bo komu všeč ali ne, tak pač je! Kakšno olajšanje. In kakšna sreča za vsakogar in za vse, ki smo to doživeli v soboto, 1. avgusta v kavarni Union. In bomo še, kajti ta večer smo se zaobljubili, da bomo rapali, kričali in plesali čim pogosteje. In se smejali, kot je Trkaj sredi oddaje uprizoril skupinsko salvo smeha v skladu s svojim življenjskim vodilom: Bodi iskren, zaupaj svojemu srcu in intuiciji. Smej se! In je Gašper dodal: Uživaj vsak trenutek. Misli pozitivno. Če je še tako hudo, gotovo je za kaj dobro.
Ali kot pravi ljubljeni Hafis, sufijski mistik, ki je z derviši v ekstazi vrtečega plesa slavil Boga in še stoletja po smrti vabi, naj si upamo biti nori, nori od ljubezni, in naj zaplešemo z Njim: Vsak otrok pozna Boga (…), ki pozna štiri besede,/jih kar naprej ponavlja, in pravi:/«Pridi, zapleši z Menoj!«/ Pridi, /zapleši. Saj, kot je citiral Iva Andrića še en SMS tisti čarobni večer: Sipaj cvijeće kod god krečeš, jer istim se putem vratiti nečeš. (Posipaj rože kjer koli greš, kajti po isti se poti ne vrneš več.)
