Marec je mesec pomladi, mesec žensk – 8. dan žena, 25. materinski dan — in (21. svetovni dan) poezije. Zato prvič, odkar pišem tele kolumne, poslušam glasbo, prelepo glasbo ženske poezije s pevko, ki poje tako, da srce zatrepeta od miline. Besedila: Mila Kačič. Projekt, koncept in glas: Katja Šulc. Naslov zgoščenke: MILA. Založba z ljubeznijo do poezije in glasbe: Sanje.
Milina besedila, polna bolečine, hrepenenja, spomina na ljubega, ki bi mu njena »mala dlan kakor mehka ruta rada šla čez obraz teman«, so že naša, tako močno so ponotranjena v ženskih dušah, da jih beremo iz lastnih src, ko listamo mnogokrat ponatisnjene pesmi tople in žalostne Mile Kačič. Velike ženske. Preživela je smrt ljubega moškega — »Nič več te ni,/ a jaz še vsa dišim po tebi,/ a jaz te vsega, vsega nosim v sebi,/ da me boli – in smrt njunega sina, zaklenila trpljenje vase in črpala iz bolečine navdih, da je pela, zapela, kot zmore le polna ženska, s temo in svetlobo v sebi, z Luno in Soncem nad seboj. S silo, ki presega njen čas, z resnico, ki nagovarja novi rod, rod mladih žensk odprtega srca za ljubezen, »golobico biserno«. Katja Šulc poje Milo, interpretirano v jazzovskem slogu, in se klanja pesnici iz svojih najglobljih globin. Zato nagovarja svoje mlade vrstnice. In tako potuje Milina pesem iz roda v rod, iz srca v srce. Hvala, ljuba Katja!
Mila je zmogla peti, igrati in zabavati množice ljudi kljub svoji tihi, temni žalosti. Kajti v njej je vedno znova zmagovalo – življenje. Življenje, ki pozna bolečino, a ne obupa. Pogumno življenje.
Mesec marec je mesec žensk (in moških, tudi v njih se zgane), ki imajo prav ta pogum. Kot pomladi vzklije zelenje in narava naznani, da je premagala smrt, se marca prebudijo ženske energije, da podprejo življenja tistih, ki so ob up. Naj poročam le o nekaterih.
Na dan, ko se je koledarsko začela pomlad, so v Ljubljani ustanovili nov Lions klub, imenovan VIVA. Viva kot pomlad in življenje, viva kot prebujenje v nov začetek, kot pot iz obupa v up. Ustanovile so ga ženske za ženske in otroke. Njihovi nabrani darovi gredo za izobraževanje ranjenih, na rob odrinjenih žensk, za najemnino za stanovanje mater, ki so pobegnile pred nasilnim partnerjem, za šolanje otrok … Kajti ženske vedo, da je najboljša pomoč tista, ki pride zdaj v konkretni obliki za podporo življenju. Dostojanstvenemu življenju. Kar pomeni pomagati iskati zaposlitev, omogočiti ustrezne bivalen razmere, predvsem pa šolati, šolati ženske in otroke, da bodo zrasli v izobražene ljudi. Iz dna se namreč ponosno dvignemo takrat, ko znamo, vemo in smo, kar si želimo biti. Vredni ljudje.
Na sobotni dan 21. marca smo se z enakim namenom zbrale številne zmagovalke in nominiranke Janine že enaindvajset let trajajoče akcije Slovenka leta. Sklicala nas je neumorna sijoča ženska odprtih rok, Vlasta Nussdorfer, ki nam bo tudi predsedovala, ko bomo maja ustanovile svoje društvo – Klub Slovenk leta. Ni prostora, da bi naštela sijajne ideje za pomoč ljudem, izrečene na tem srečanju. In ni prostora, da bi zapisala grozotne zgodbe nasilja in zlorab v družinah okoli nas, revščine in bede ljudi, ki jih srečujemo v soseščini, o katerih so pripovedovale plemenite ženske. Ni prostora za skrb, ki smo jo izrekale, za tesnobo, ki smo jo doživljale, ko smo poslušale pričevanja tragike tega prostora in zdajšnjega časa. »Na barikade bo treba«, je rekla borbeno razpoložena Bernarda. Pomagati bomo morali, smo se strinjale vse, in potem naštevale, kaj bi lahko katera postorila. V sejni sobi Pionirskega doma, kjer nas je gostila ena prvih Slovenk leta Vika Potočnik, se je kar kadilo od ženskih energij, ki so se aktivirale za najpomembnejši namen: pomagati ljudem. Premagovati strah, ki se širi tudi v Sloveniji, se zajeda v telesa ljudi, preplašenih, da ne bodo zmogli. In leži kot kamen v dušah tistih, ki res ne zmorejo več. Zato ubijajo – dobesedno in metaforično — ubijajo sebe in druge, ker ne verjamejo vase, ne verjamejo v sočloveka in Življenju ne zaupajo (več).
»Današnji časi za družbo pomenijo tudi preizkus solidarnosti, sočutja in prijaznosti, prav ženske pa pri tem lahko naredimo veliko,« je zapisana na vabilo Vlasta, ženska, ki je naredila dobrega že za nekaj človeških življenj. Druga taka sijoča dobrota, družinska terapevtka Sabina Šilc, v mesecu pomladi gara, da se iskri na vse strani. V Slovenijo je namreč pripeljala enega najlepših projektov na svetu – medveda Zdravka. V Ameriki ga imenujejo Tappybear, izmislila pa si ga je enajst letna deklica Christina. Njen očka Till Schilling namreč obvlada EFT – tehniko čustvenega osvobajanja (prakticiram jo tudi sama, zato o njeni izjemni koristnosti pričujem iz prve roke!), s katero pomaga otrokom. Ko je Christina hotela na enak način pomagati sosedovemu fantku — še vedno je namreč lulal v hlače — je na svojega medvedka prišila gumbe na točke za tapkanje oziroma trkanje. Sosedov fantek je nehal lulati, Christinin očka pa je ustanovil Tappybear.com, od koder potujejo medvedki in EFT širom sveta. Z njimi je tudi v Slovenijo prišla izjemna možnost: naučiti slehernega otroka EFT že v zgodnjih letih. To bi preprečilo ogromno stisk in trpljenja, zacelilo mnoge hude rane, o katerih smo govorile Janine Slovenke leta. Medved Zdravko namreč prinaša pogum za optimizem! Na voljo imamo brezplačno in izjemno učinkovito orodje za samopomoč. In prav samo-pomoč je najpomembnejša moč za zaupanje vase in s tem tudi v Življenje. Z vidika države pa brezplačna zdravstvena preventiva in pomoč že prizadetim na način, ki ne črpa zdravstvene blagajne, ne zaposluje že itak prezaposlenega medicinskega osebja. Skratka – ne obremenjuje proračuna in davkoplačevalskih žepov. Predlagam ministru za šolstvo, da se s projektom seznani in ga nemudoma pomaga širiti po vseh vrtcih in šolah. Bo prišel v zgodovino kot minister, ki je naredil največ dobrega za mlado in staro. In to v času recesije, kar prinese še dodatno čast in slavo!
In kako bo pomagala širiti upanje za optimizem moja malenkost? Ko so me z Radia Slovenije povabili, da bi vodila pomladno prenovljeno oddajo PRIZMA OPTIMIZMA, sem nemudoma rekla DA. Ker vem, kako pomembno je za širitev marsičesa, tudi optimizma, da se začne pri simbolnem vrhu naroda, sem zaprosila predsednika države dr. Danila Türka, naj bo prvi gost. In izjemno violinistko Anjo Bukovec, da oddajo pobarva z vrhunsko glasbo. Oba sta rekla DA. Naše upanje za optimizem se bo godilo v živo iz kavarne Union vsako prvo soboto v mesecu. Prvič to soboto, 4. aprila zvečer. Bodite zraven in naša energija bo premaknila slovenski svet. Za majhen korakec. A tako se začne vsaka pot – s prvim korakom. Tudi pot solidarnosti, sočutja in prijaznosti, ki jo v teh težkih časih najbolj potrebujemo.
