Lepo je imeti prijatelje, ki kaj berejo in se pri tem spomnijo na človeka, s katerim bi radi delili prebrano. Brati isto, brati skupaj – to je eno najbolj intimnih doživetij, ki zagotavljajo milo bližino. Kajti ko govorimo o tem, kako smo doživljali zgodbe, romane ali pesmi, ne pripovedujemo (le) o prebranem, temveč govorimo predvsem sami o sebi. Na varen način. Zunanja oblika je pogovor o knjigah, to je informacijska raven komuniciranja, čustvena raven, ki je pri komuniciranju ključna, celo usodna, pa je emotivne narave. Kakšna čustva doživljam, kakšna občutja sporočam, s kakšnimi čustvenimi nameni kaj komu rečem ali mu ne, vse to je veliko pomembneje, kot kaj komu pripovedujem. Saj se na tej ravnini izražam jaz, moje sebstvo, to, KDO jaz sem. Pri KAJ govorim lahko blefiramo, pri čustvih je to veliko težje, če ne celo nemogoče. Informacije nas lahko pre-krijejo, čustva vedno znova raz-krijejo. Česar se mnogi ustrašijo, zato zaprejo usta, ušesa in – srce.
Srečna sem, da imam prijatelje, ki se želijo z menoj pogovarjati o knjigah, ne le o tistih, ki so jih sami napisali – taki pogovori gredno najbolj globoko, temveč tudi o tistih, ki so se jih med branjem močno dotaknile. Eden med njimi je prav poseben po tem, ker mi ne samo telefonira, pošlje SMS ali elektronsko pisemce, temveč mi knjigo kar pošlje po pošti. Tako je naredil tudi te dni in je zadel »čisto noter vame«, kot poje prelepa popevka Lastovke. Čeprav mi je poslal »navadno« otroško slikanico. Oziroma prav zato, ker mi je poslal otroško slikanico. Odprl je dušno kamrico, v kateri sedi in molči moja mala punčka. Majhna jaz, majhna, a tako velika za vse, kar sem in počnem kot odrasla oseba.
Prelepo otroško slikanico je napisala Neli Kodrič Filipič, imenitno ilustriral – kaj ilustriral, veličastno naslikal! – pa Tomislav Torjanac, hrvaški slikar, ki ga pozna širni svet. Naslov: Punčka in velikan. Naj vam povem prelepo zgodbo, kakršno lahko napiše samo občutljiva umetniška duša z ogromnim objemom za bolečine majhnih in velikih ljudi. Takole se začne: Živel je velikan, ki je imel majhno hčerko: drobno, razigrano punčko. Velikan je bil vedno utrujen. Ko je hotel počivati, je hčerki zabičal, naj bo tiho. Punčka je obljubila, da bo ubogala – saj ga je vendar ljubila. Bil je njen dragi očka! A komaj je velikan zaspal, je punčka pozabila na obljubo. Hip zatem je že poskakovala. Velikana so prebudile njene topotajoče nožice in zagrabila ga je jeza. Tako velikemu se je zdela jeza čisto majhna. Toda majhni punčki se je velikanova jeza zdela velika, zato je zbežala.
In je punčka bežala in velikan za njo, besen, ker je majcena deklica strašno hitela, da je ni mogel ujeti. Splezala je na drevo in velikan je zalučal vanjo kamenček, ne da bi pomislil, kaj sploh počne. Bil je jezen, velikan, kako bi vedel, da majhen kamenček zanj pomeni ogromno skalo za punčko … Ko je skala raztreščila drevo, v čigar krošnjo se je skrila deklica mala, je velikanova jeza izpuhtela in vrnil se je k počitku. Skala se je razletela na tisoče kosov in koščkov in en majcen, čisto majcen — »majhen kot pika na koncu stavka« — je priletel punčki v srce. Punčka je zrasla v velikanko in kamen v njej je postal skala. Rodila je majcenega sinka in ga prosila, naj miruje, ker je ona tako zelo utrujena, a deček je še kar brenčal okoli nje. To jo je silno raztogotilo, v njenem srcu je zanihala skala in velikanka jo je iztrgala iz srca ter hotela spustiti na sinka milega. Fantek ni stekel proč, kot nekoč njegova mama, ampak je obstal in ko je velikanka besno zakričala nanj, je otrok odprl oči. Njegove oči so zažarele kot zrcalo z dna temnega tolmuna. V njih je velikanka zagledala prestrašene oči majhne punčke, v katero je oče velikan zalučal kamen, pa tudi oči očeta velikana, ki so pod jezo skrivale bolečino. V tej bolečini je opazila še eno velikanko, njegovo mamo, ki je svojega sina velikana nekoč, pred davnimi časi, udarila …
Bila sem na robu solza, ko sem gledala strašno velikanko s sklonjeno glavo med svojimi rokami in malega sinka pred njo, kako se je sočutno dotika, nje, ki je »v očeh svojega sina videla dolgo zaporedje zrcal, ki so odsevala le strah in bolečino.« Mama velikanka spusti skalo na tla, sede nanjo in zajoka. Dolgo je jokala. To so bile solze, ki so se vsa ta leta nabirale pod bolečino v njenem srcu, pa tudi v srcu njenega ljubega očka in očkove ljube mame in še mnogih drugih pred njimi, ki so bili ranjeni in svoje rane niso nikoli izjokali. Jokala je ta velikanka tudi za mojo majhno punčko, za tvojo, za ranjenega otroka v vseh nas, kajti ni ga, ki ne bi imel ranjenega srca. Vprašanje je le, ali smo rano izmili s potoki solza ali pa smo jo prekrili z umikom od nje in samega sebe, tako da smo pozabili nanjo in zdaj mislimo, da ran nimamo. Smo zaledeneli srca, saj kri ne teče, če ni topla. Smo zagrnili okna v svojo dušo, kajti svetloba ne more vanjo, če so okna zagrnjena. Smo naredili vse, kar smo mogli – da smo preživeli, strašnim ranam navkljub. Neranljivi ne zmorejo prepoznati rane v drugem, ker svojo energijo hranijo za prekrivanje in odrivanje temne skrivnosti ranjenosti, in potem jim zmanjka elektrike, da bi lahko napajali žice sočutja in odprtosti za drugega. Kajti njih preprosto ni doma. So ves čas na tujem, tujci sami sebi in drugim, prestrašeni do otrplosti, skrčeni vase do onemoglosti.
Oj, kako zelo se motijo, ti, ki rane skrivajo, če mislijo, da se ne vidijo, ne občutijo!
Vidijo se v molku, občutijo v strahu pred bližino, opazijo v ciničnem govorjenju, jezi in žlehnobi, ki se hrani tako, da drugim povzroča zlo. Demoni teme za svoje življenje potrebujejo žrtve, kot kruh potrebujejo nesrečo drugih, kot vodo žalost in obup ponižanih in razžaljenih. Kako modro je pel o ranjenih ljudeh krhki, ranjeni mladenič dvajsetih let, danes znan kot eden največjih slovenskih in evropskih pesnikov, Srečko Kosovel, kako modro!
Ljudje z rano,
z rano na srcih,
jo skrivajo
z dlanjo,
ali glej: kot da je dlan
prosojna kot bel list
lilije
z rdečim utripom
srca,
kot da je rana
rana vsega sveta.
Skriti bi jo hotel,
pa jo vsakdo pozna.
Prelepa zgodbica Punčka in velikan nas (na)uči, da ran ne smemo skrivati, temveč se zazreti naravnost v njihove velike zrcalaste oči. In jih zaliti s solzami, dokler kri ne bo izmita iz njih. Potem bomo spet lahko postali lahkotni razigrani mali otroci, ki se bomo igrali, igrali … Kot se velikanka in njen sinko, ki se odslej radostno igrata na travniku, »živahna kot čmrlj in čebela.«
