Na torkovo pravljično uro v knjižnici smo konec januarja povabili gosta: Robert Šabec, tudi sam očka dveh malih nadebudnežev, Svita in Sama, je otrokom pripovedoval pravljice o mravljicah. Objavljene so bile v tržaški otroški reviji Galeb, na polici pa lahko najdete tudi njegovo slikanico o prigodah škrata Perkmandlca. Ta škratec je pogost obiskovalec idrijskega rudnika živega srebra, zato tudi ilustracije, ki dopolnjujejo povest, malček prikazujejo rudarje pri delu. Ker je iz Idrije tudi pisatelj Robert Šabec, čeprav zadnja leta živi v Izoli, nas je zanimalo, kako se je odločil, da bo povestico zapisal in izdal v knjižni obliki. Tule si lahko preberete pogovor s pisateljem.
MKI: Robert, vi prihajate iz Idrije, po poklicu pa ste pisatelj. Je morda naključje, da ste za prvo slikanico izbrali prav škrata Perkmandlca?
RŠ: Zadeva je šla nekako tako, da so me zaposleni pri Rudniku živega srebra povabili k sodelovanju. Turistični del rudnika so namreč želeli približati tudi najmlajšim obiskovalcem. Zamislili so si multivizijo in me zaprosili za tekst. Ker je tekst brez neke osnovne zgodbe precej težko zapisati, sem najprej postavil neko določeno obliko, celoto, zgodbo. Knjiga Prigode jamskega škrat Perkmandlca je tako nastala kot neke vrste kolateralna škoda primarnega projekta. Lahko pri tem še dodam, da čeprav je jamski škrat Perkmandlc v Idriji, pa tudi po drugih rudarskih krajih, fragmentarno prisoten že nekaj stoletji, pa le ta v (za)pisani obliki, vsaj kolikor je meni poznano, v obliki neke celostne zgodbe ni bil nikoli predstavljen. Štejem si nekako v čast, da predstavitev Perkmandlca od sedaj uspeva tudi širše.
MKI: So vam v otroštvu pripovedovali veliko pravljic? Ste jih radi poslušali?
RŠ: Precej so mi jih pripovedovali. Zelo rad sem jih tudi poslušal, kasneje bral…
MKI: Kam pa ste hodili v šolo? Ste bili priden učenec ali ste med poukom sanjarili?
RŠ: Osnovno šolo sem obiskoval v Idriji. Glede na uspeh sem bil relativno priden učenec. Učne obveznosti mi niso predstavljale posebnih težav in sem si lahko privoščil tudi številne pobege v svet domišljije. Kasneje je sledila srednja šola in puberteta. To pa je povsem druga zgodba, po kateri pa bi morali povprašati mojo mamo (smeh).
MKI: Kako ste se odločili za poklic pisatelja?
RŠ: Za poklic pisatelja se pravzaprav niti nisem odločil. Pisateljevanja konec koncev niti ne razumem kot poklic, v smislu načina preživetja. Veste, od pisateljevanja je pri nas nemogoče (pre)živeti. V Sloveniji literarno sceno relativno dobro poznam in mislim, da praktično ni mogoče najti »pisatelja/ice«, ki bi od pisateljevanja (pre)živel. So novinarji, prevajalci, lektorji, režiserji in podobno, ob tem pa tudi pisatelji. Podobno je tudi z mano.
MKI: Otrokom ste na pravljični urici pripovedovali o mravljinčkih. Ena od pravljic govori o tem, kako morajo mravljinčki biti složni. Kako pa so vajinim sinčkom všeč vaše povestice?
RŠ: Mislim, da so jima všeč. Je pa res, da večkrat posežemo po klasičnih pravljicah kot so na primer Zvezdica zaspanka, Pekarna Mišmaš… Fran Milčinski- Ježek, Svetlana Makarovič in tudi številni drugi domači avtorji so izjemni pisatelji. Nasploh menim, da imamo obilo odličnih domačih pisateljev/ic, na katere (pre)pogosto povsem neupravičeno pozabljamo.
MKI: Takrat ste rekli tudi, da si sploh ni težko izmisliti pravljice. Nam prosim poveste, kako se pravljice rodijo v vaši domišljiji in kakšno pot prehodijo, preden se znajdejo na knjižni polici?
RŠ: Pogosto se mi dogaja, da se najmlajši sin zbudi ob povsem nemogočih urah. Edini recept, ki se je obnesel so nočno-jutranji sprehodi z vozičkom po mestu. Takrat me srečate v Izoli in takrat se pogosto porodijo tudi ideje. Potem pa je vse stvar dela, sedenja in podobno.
MKI: Objavljate v reviji Galeb, ki izhaja v Trstu. Kaj pa v slovenskih mladinskih in otroških revijah? Ali pa na radiu?
RŠ: Prvo zgodbo sem napisal za radijski natečaj. Pravljica ni bila izbrana in je nekaj let počivala v mapi z neobjavljenimi teksti. Kmalu zatem sem sklenil, da s tovrstnim ad hoc pisanjem preneham. Malce mi je pri tem šla na roko tudi dobro sprejeta pravljica o Perkmandlcu. Sedaj so se name že pričeli obračati naročniki. Prvi so bili prav pri Galebu in z njimi zelo dobro sodelujem. Seveda si pa želim, da sodelovanja tudi razširim.
MKI: Izdali ste tudi knjigo za odrasle, ki je bila tudi na bralnem seznamu Primorci beremo. Kdo je ta Rdeča pošast iz naslova?
RŠ: Idejno se naslanjam na pošast komunizma s katero sta Karl Marx in Friedrich Engels »začinila« slavni manifest. Danes bi pod to pošastjo lahko razumeli vseljudsko gibanje, ki tudi z zadnjimi dogodki v Grčiji, v ljudeh ponovno vzbuja vsaj kanček upanja v boljši jutri. Vladajoče elite bi za ohranitev svojih privilegijev storile vse, da se tovrstna ljudska gibanja prikažejo kot pošastna. O tovrstnih zadevah govorijo tudi (anti)junaki v zbirki kratkih zgodb z naslovom Rdeča pošast.
MKI: Zdaj že nekaj let živite v Izoli in ste pogost obiskovalec naše knjižnice. Kaj vas je pripeljalo v Izolo? Morje, ljubezen, podnebje, prijatelji ali kaj drugega?
RŠ: V Kopru sem pred leti dobil delo tekstopisca in vrsto let to delo tudi opravljal za Studio Kernel. Izola mi je bila všeč od vsega začetka. Mislim, da ima nekaj pri tem tudi cel niz podobnosti z Idrijo. Tukaj prostranost morja, v Idriji prostranost podzemnih globin. Tam »zajebano« rudarsko življenje, ki (iz)umira, tukaj pa se podobno dogaja z ribiči in ribištvom… Tovrstne zadeve te podzavestno izoblikujejo, z leti postajajo del tebe in k njim (hočeš ali nočeš) gravitiraš. Bržkone je nekaj na tem.
MKI: Radi zahajate v našo knjižnico. Bi kaj posebej pohvalili v naši knjižnici ali posebej na kaj opozorili?
RŠ: Knjižnica je postala del mojega delovnika. Tukaj najdem svoj ustvarjalni mir in vse kar za delo potrebujem. Z družino smo tudi pogosti obiskovalci pravljičnih uric. Resnično se tu dobro počutim/o. Glede potencialne kritike bi edino dodal, da zagovarjam filozofijo brezplačnega članstva. Mnenja sem namreč, da bi moralo biti znanje dostopno vsakomur ne glede na socialni status, kar pa bržkone ni problem »naše« knjižnice temveč širše nacionalne politike.
MKI: Načrtujete še kakšno slikanico, nov roman, nove pravljice?
RŠ: Načrtov je precej. Upam, da vsaj del le teh tudi realiziram.
MKI: Rekli ste tudi, da je vaša pravljica tudi uprizorjena kot lutkovna igrica. Lahko kaj več poveste o tem?
RŠ: Ravno sedaj končujem tekst za lutkovno predstavo. Prigode jamskega škrata Perkmandlca naj bi že letos spomladi zaživele tudi na lutkovnem odru.
MKI: Kako si zamišljate vašo prihodnost?
RŠ: Tudi v prihodnje imam namen posvečati se pisanju, tudi pisateljevanju.
MKI: Bi želeli bralcem še kaj sporočiti, česar vas nismo vprašali? Morda bi kakšno posebno misel v zvezi s pravljicami namenili staršem z majhnimi otroki?
RŠ: Otroci si paralelni svet pravljic preprosto zaslužijo. Kot starši smo soodgovorni, da smo v zadnje četrt stoletja naš realni svet precej radikalno spremenili in bojim se, da na slabše. Na naših zanamcih je zato ogromno dela. Navdih za prepotrebne spremembe ponuja prav znanje, ki ga ponuja branje, tudi branje pravljic.
MKI: Hvala za pogovor in veliko uspehov še naprej!
Pogovarjala se je Špela Pahor.
