Slovenija se ponaša z več muzeji na prostem, največji med njimi pa se nahaja v severovzhodni Sloveniji blizu Ljutomera. Zanj je pristojno Društvo za ohranjanje kulturne dediščine Ralo, največje zasluge za zbirko in muzej pa imata Vladimir in Majda Primec, ki sta se v te kraje priselila iz Gorenjske.
Z zbiranjem starega kmečkega orodja in strojev je Vladimir pričel že na Gorenjskem, leta 1987 pa sta z Majdo v Cubru kupila hišo z dovolj veliko parcelo in verjetno so se že porajale ideje o muzeju. Ta je ugledal luč življenja leta 1998 ob 130-letnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru. Leta 2002 so odprli tudi črno kuhinjo. Danes se muzej ponaša s 486 razstavljenimi kmečkimi orodji in stroji na prostem ter številnimi nepreštetimi manjšimi pripomočki, kot so škarje, jedilni pribor, posode, ključi … Za ogled je potrebna predhodna najava po telefonu 02/581-14-63.
Neme priče zgodovine
Na vodenem ogledu se obiskovalci sprehodijo od predmeta do predmeta ter izvejo, čemu so le-ti služili. Med najbolj zanimivimi razstavljenimi predmeti je gotovo več kot 300 let stara gasilska vodna pumpa iz Madžarske, pa mlatilna in ribež za zelje iz prve polovice 19. stoletja. Večina predmetov je starih med 100 in 200 leti. Ponos muzeja je tudi staro ralo, ki izvira iz Indije ali Pakistana.
Nekoč so kmečke družine bile težko bitko z obdelovanjem zemlje, zato je vsak človek stremel k temu, da bi si pomagal. Različni vozovi, plugi, brane, sejalnice, stroji za ločevanje krompirja, kosilnice pa cepci ter mlatilni in sortirni stroji so mu delo zagotovo olajšali. Plug je nastal iz prvotnega rala. Na ogled je več vrst in oblik plugov: leseni, kovinski in dvostranski. Takšne pluge je vlekla živina z enojno in dvojno vprego. Po preoravanju se je površinska zemlja obdelala z branami, ki so zemljo zrahljale in poravnale.
Razstavljene so tudi različne preše (stiskalnice) za jabolka in grozdje ter lesene pumpe za špricanje. Najprej so jabolka prešali tako, da so jih tolkli, s pojavom mlina pa so se začela mleti. Svoj prostor pod soncem imajo v muzeju tudi številni mlini, tudi tisti najmanjši za kavo. Posebnost je črna kuhinja, kjer so ohranjeni predmeti, ki so bili v uporabi do leta 1950. Še vedno jo uporabljajo za sušenje mesa. Da pa obiskovalci ne odidejo s praznim želodcem, Majda postreže s kruhki z domačo zaseko, poleti s studenčnico, jeseni pa z moštom. Vladimir privabi nasmešek na Majdinem obrazu, ko pove, da takšne zaseke, kot jo naredi ona, ni daleč naokrog. Zaseka nastane iz domače hranjenega enoletnega prašiča. »Zaseko je treba znati omesiti, tako kot kruh,« pravi Majda, ki jo omesi trikrat. Tako imenovani plifki zobl, ki nastane, je ravno dovolj zrel, da se vleče, ko se maže. In takšen je najboljši.
Staro je vredno ohraniti
In zakaj ravno Ralo? »Ralo je začetek tega muzeja, začetek razvoja drugih strojev, ki jih je kmet uporabljal,« odgovarja Vladimir, ki zimski čas izkoristi za zaščito predmetov. Ker je večina predmetov izpostavljenih soncu, dežju, snegu in mrazu, jih je treba vsako leto ustrezno zaščititi. Za to vsako leto porabi okrog 40 kilogramov barve.
Z izjemnim občutkom za kulturno dediščino Vladimirju in Majdi kar poka srce, ko vidita, kaj vse se vsako leto znajde med odvozom kosovnih odpadkov. Ljudje še se zaenkrat premalo zavedajo vrednosti in pomena starih predmetov za današnje in prihodnje rodove, zato kulturna dediščina hitro propada. Naj zaključimo z njunim videnjem življenja prejšnjega človeka, ki sta ga zapisala v pesmi:
S pogledom v davnino,
na žulje, na muke ljudi,
se nemo obrača resnica,
resnica preteklih se dni.
Ne ura, ne sonce
ne zgubljata moč …
Moč zgublja le človek,
ki dela ves dan in vso noč.
In grenka mu solza po licu zdrsi,
le roka krvava se pluga drži,
živina pa vleče in vleče naprej …
Da se zemlja preorje, čimprej.
Ta nema preteklost umreti ne sme,
ne dajte jo tujcem,
dajte jo novim rodovom,
dajte jo tistim, ki si to žele.
