Nagradni literarni natečaj: Ljubezenska poezija – Vaši prispevki

0
126

 

Več o natečaju:

 

https://www.ventilatorbesed.com/?opcija=kom_clanki&oce=121&id=5733

 

1. Servis, avtorica Ivanka Gantar

Servis

 

Sanjave niti spletam,

prst drsi po mehki koži,

ko globoko dihaš,

med belino nemih rjuh

v brezvestnem stanju.

 

Drdrajoče se premika

kolesje ure v zvoniku,

a mene spanec še ne mika.

 

Neka sila vre iz mene,

podrsava mi kolesje

sla brez ABS-a;

s palcem noge

žgečkam te po podplatih;

izmikaš mi jih kot pedal.

 

Bojim se vožnje brez zavor,

zato v roke vzemi ključ

dvigni me na krik,

servisiraj kot le ti znaš.

 

2. Kako naj sezujem midva, avtorica Lidija Polak

Kako naj sezujem midva

 

kako naj sezujem

te
te pisane nogavice

tako
dolgo sem te pletla

obule so se name kot koža

v nočeh osame sem izbirala barve in tkanje

pletla
parala
popravljala

dokler nisi bil ravno takšen
kot sem te želela

pletilke so udarjale nežno ena ob drugo

jaz

ti

ti jaz

jaz ti

se objemale in poljubljale z vsako petljo

z vsemi barvami

do takrat
ko sva se

iz poljubljene ovčke

spletla

midva

 

3. Ciganska poezija, avtor Rinaldo DiRicchardi

Ciganska poezija

Puhaste snežinke begajo
v svetlo noč,
mraz pritiska na dvoje
strtih src,
ki ne najdeta rešitve
bolečini neizmerni…

Bliža se slovo
nesojene ljubezni,
pod ulično svetilko
nemo odsevajo se sence

dveh zaljubljenih,
prežetih src,
dvoje mladih,
strtih src,
utaplja se v pozabi…

Ljubezen  sije  v očeh obupa,
Solze polzijo po obrazu
Iščejo uteho in zavetje
Sproti zmrznejo
V kristalčke….

Sneg, beli sneg,
Pobeli mi gorje samote,
Svetleča luna
Za oblaki,

Naj poslednjič
še ogreje
Dvoje src,
V nesojeni  ljubezni…

 

4. Ko zardiva, avtor Jože Brenčič

 

Ko sem jesenski list, ki ne bo nikoli odpadel

in siješ name kot luna na srebrno gladino,

ko se združena v eno potopiva v jezero,

v katerem odsevajo rumene trave,

ko pod istim dežnikom sanjava

in pozabiva, da bodo veje enkrat gole,

ker se bodo posušile in brezupno štrlele,

ko zardiva kot listi dreves

in hočeš hrapavo lubje na svoji koži,

čigar barve so kot antracitna smola,

ki je narasla v tem kratkem dnevu,

ko sem ostal brez besede,

ker se je skotalila kot zrela buča

po razmočeni zemlji čez blatne luže

mimo zapuščene klopce z barvno preprogo …

 

Ko bova dva lista na istem drevesu

in bova hkrati drhtela in odpadla,

ko boš padla name kot krizantemin cvet

na hladen granit zadnje postaje,

ko se bova prepletla kot korenine

ob gozdni poti, kjer so še nedavno cveteli

kostanji z omamno dišečimi svečami,

ko bova kot slap padala drug v drugega

in bo gromek najin odmev v večne čase.

Če boš zadnja vrtnica tega leta

in te bo v joku objela slana,        

da te bom pokril s toplo kopreno,

če boš med ciklamami srečala škrata,

ki bo nabiral čarobne gobe,       

se bova spremenila v sanjsko pravljico

 

5. Meta, reci da me ljubiš, avtorica Meta

Zardela lica

tisoče metuljčkov,

ki z nežnimi krili

plahutajo v meni.

Privijaš me nase

trepečem,

kot breza v vetru.

Moja dlan v tvoji

Kot ptica v gnezdu

tako varna

tako topla.

Molčiš.

Molčiva.

Daj, reci, da me ljubiš.

 

6. Zadnja večerja, avtorica Špela Škrinjar

 

Danes sem spet vzela tableto.

Bi lahko živela brez nje?

 

Obožujem tvoj smisel za estetiko, za lepoto.

Nekoč si jo prepoznal v meni.

Praviš, da jo še vedno imam,

samo tvoj okus se spreminja.

 

Kot vsak dan

sva skupaj pojedla večerjo.

Nato sva gledala TV.

Glavo sem naslonila na tvojo ramo,

a ti nisi rekel: Ljubim te.

Ponoči si ležal poleg mene

hladen in tih.

Nisem vedela,

da tako trdno spiš.

Zjutraj sem ohromela,

ker nisem več slišala tvojega utripa.

 

Jutri bom spet vzela tableto.

Bom lahko živela brez tebe?

 

7. Prošnja vesolju, avtorica Bojana Bučar


Če bi bilo mi dano,

če zmogla bi in znala,

dih bi svoj mu dala …

 

In pri tem tako mala,

majcena bi postala,

da res le dih bi ostala.

 

Šla bi v nič,

da bi  – na drugi strani –

iz mojega ugasnjenega diha zanj zrasel nov.

In z njim – nov Jani …

 

Če bi bilo mi dano,

ponudila bi se, predano,

se cela dala bi,

predala vsa.

 

In čas bi k sebi potegnila,

ga nikdar več ne izpustila,

da trenutek tisti trajal bi in trajal,

nikoli njegove brezskrbnosti omajal …

 

Nikoli noga na kraj bi ne stopila,

kjer kos srca za vedno

tudi sama sem pustila.

 

Daj zdaj mu moč, vesolje milo,

da zmogel bi, da bi – kar boli ga – se zacelilo …

 

Če hočeš, vzemi mene.

 

Plesala bom s teboj, vesolje milo,

samo, da bi se to mu nikoli ne zgodilo.

 

Prosim te, vesolje milo,

prosim te goreče in z vso silo,

da bi mu, ki v bolesti je, se sonce podarilo!

 

Če hočeš, vzemi mene.

Vzemi, kolikor pač potrebuješ,

le da njemu mir in spokoj v sen nasnuješ.

 

8. V ljubezni sem doma, avtorica Anica Anka


Kako preprosto je vse to,

ko iskreno ljubiš,

primeš sonce za roko,

 

Kako preprosto je vse to,

ko odpreš srce,

to čudežno oko.

 

Kako preprosto je vse to,

srce kot sonce zažari,

ko objameš človeka, žival, drevo,..

 

9. Čipka ljubezni, avtorica Petra Bauman

Zapisano je, da si ljudje,

z nohti opraskamo srce,

če smo si preblizu.

 

Ne dovoli mi, da to počnem …

… in če te kdaj vendarle opraskam,

ne jemlji resno teh ran.

Bodi kurjač v najini hiši,

naj mi kdaj ožge lase, usta,

razvihari se, da nagne najin čoln

 v smrtno grozo.

Na kolenih bom šivala ovoje za tvoje rane

iz potrganih jader…

Bodi močan kot črn bik, ki vrže jezdeca s hrbta,

silovit kot kopje, ki ga meče v zrak tisti župnik.

Ne vrzi vstran svoje nabrušene sekire,

noža, samo zato, ker sem ženska … ravno zato jih ne vrzi.

Naredi mi copate iz trnja in osata.

Ne polagaj me le na mah.

Zapri me od časa do časa v ledenico, da bo moralo srce

močneje utripniti…


10. lepa si kot glasba (Penderecki, symphoni no. 3), avtor Zlatko Kraljić

 

lepa si

kot drevoredi japonskih češenj

razcvetelih v eksploziji pomladi

prepletenih v žuborečih ledenih potočkih

ki ustvarjajo tako nebeško glasbo

da Pendereckemu zastaja dih

 

tvoje razkuštrane lase so posute z rožnim barvilom 

in veter v igri ustvarja umetniške strukture

 

lepa si

kot igrivi metulji, neučakani

v spomladanskem krču paritve

kot tretja simfonija Krzystofa  Pendereckega

kot noseča Mura v porodnih krčih

kot pomlad, ki budi zaspane

in ti vzame sapo

tako kot ti

in to si ti

 

11. Želim si, avtor Aleš Jelenko

Še kako si želim čutiti
tvoje mehke roke
na mojih utrujenih prsih,
pod katerimi
neenakomerno bobni zvok
srčnega poželenja.

Še kako se želim dotakniti
tvojih temnih svilenih las,
ki poželjivo padajo
po tvojem hrbtu
in vabijo
k nežnemu razvajanju.

Še kako si želim poljubiti
tvoje polne rdeče ustnice,
ki brez sramu
vabijo h grehu
in oddajajo energijo,
ki je ni mogoče ukrotiti.

Še kako si želim …
Želim te čutiti,
se te dotakniti
in poljubiti.
Želim si,
želim …

 

12. Moč ljubezni – Anja Ravnikar

 

Ob morski obali sprehaja se par,

v tišini drži se za roke,

razmišlja pretklost, načrtuje prihodnost,

uživa sedanjost.

 

Stara drevesa se gibljejo v vetru,

v trenutku, ko Mojca zašepeta Petru,

da je on vse, kar si je kdaj želela,

in več kot bi kadarkoli lahko imela. 

 

Na to ji on odgovori, da ljubi jo že leta tri,

pa pravi, da bi rad z njo živel in bi jo še rajši imel!

Solze sreče ji zalijejo oči,

medtem ko on na kolenih pred njo kleči.

 

Ljudje začudeno ozirajo se,

rekoč ‘prstan srebrn na obali ji bo dal?

Kako neizvirno, vsak tega spomne se lahko, 

ta njuna ljubezen trajala ne bo!’

 

A onadva ne zmenita se za vse to,

Peter nasmehne se, ko Mojca privoli,

da bo za vedno, vedno njegova ostala,

ga ljubila, mu kuhala in prala.

 

Čez mnogo, mnogo let,

par po obali se sprehaja spet.

Z nasmehnom na obrazu in iskrico v očeh,

spomini plavajo mimo njiju obeh.

 

Delata majhne korake, majhne za njiju,

majhne za tiste, ki opazujejo,

velike pa za svet, ki ni videl,

ni videl taksne ljubezni ze vec sto let.

 

Ljudem je vseeeno, prav nič jim ni mar,

da prava ljubezen lahko doleti vsakogar.

V svoji zablodi mimo hitijo,

ne vedo, da sami prav po tem hrepenijo.

 

Še zadnji pogled proti obzorju,

še svoj zadnji spomin o daljnem morju

si vtisneta v glavo, da pozabila ga ne bosta,

da v srcu ga nosila še naprej bosta.

 

Čez nekaj let, ko naš par je le daljni odsev,

na obali skupina pevcev poje naprev.

O iskrenosti, sreči, hvaležnosti, večni ljubezni.

O nesebičnosti, zvestobi v zdravju in bolezni.

 

Naključje ali moč ljubezni?

 

 13. Zimska 5, avtorica Agata Trojar

V sneg sem narisala

sonce z usti do ušes,

legla poleg na belo rjuho

in zakrilila z rokami.

 

Kakor nebo obleče pižamo

ali pa sence preplezajo ograjo,

se mi je – morda –

čisto potiho sanjalo.

 

A na mojih licih

je moker poljub,

ki si ga nočem izmiti

 


 14. Ti, avtorica Nina Sedmak

Dotakni se me.
Poženi mi kri po žilah.
Tvoji prstni odtisi so vžgani v mojo kožo,
pekoč znak da sem tvoja…
Samo tvoja.

Ko te ni ob meni se jih dotikam,
žarijo na meni,
tlijo dokler se ne vnamejo,
vzplamtijo v ogenj, 
ki izbruhne v peklenski požar in zajame moje telo.

Pridi,
pogasi ga s svojim telesom,
glej me v oči ko potujeva proti zvezdam,
ko s prsti potujem po tvojem telesu,
ga vedno znova odkrivam
in z občutkom odstiram tančice tvojih najglobljih želja.

Toplota, 
ki puhti iz tvojega telesa 
in kaplje znoja,
ki s tvojega telesa padajo na moje in polzijo po njem
mi grejejo dušo,
jo dvigajo v višine in zabijajo nazaj na tla,
vedno hitreje, vedno močneje,
še en gib
in vesolje se razpolovi 
in z vso silo združi nazaj,
sonca ugašajo pod valovi ekstaze 
in nato pa zažarijo v novem nastanku,
rojevajo se nova vesolja,
novi svetovi 
in nova prostranstva.

V meni si ustvaril novo večnost,
ki pa bo živela le do naslednjič.
Pohiti,
ne pusti da se postara preden se spet srečava.

 

15. Ali je zapisano v zvezdah?, avtorica Evita Popovič

Ali je zapisano v zvezdah,

da se sonce luni za obzorje skrije,

da žarke svoje, bleščeče zlate barke, z neba v ocean prelije.

Da mornarju severnica pot v pristan obsije,

in da od ljubezni vnet mlad poet pod njenim oknom s srcem bitko bije.

Ali je zapisano v zvezdah?

 

Ali je zapisano v zvezdah,

da je murnu žalostinko luni peti,

da ob svitu z veje kosa slišim valček žvrgoleti,

da vidim lastovke med krošnjami dreves leteti

in v maju, tam v zelenem gaju, vonjam češnje sad zoreti.

Ali je zapisano v zvezdah?

 

Ali je zapisano v zvezdah,

kdaj grom strelo iz nebes vabi na poslednji ples,

kdaj vihar in zima se igrata s plaščem starega soldata,

kdaj morje ladjo trešči med pečine,

kdaj ledeni mraz v hiš zavetja se prerine.

Ali je zapisano v zvezdah?

 

Ali je zapisano v zvezdah,

kdo življenja zgodbo piše,

kdo nasmeh na lica riše,

komú ljubezen sŕce vname

in komú s solzámi radost vzame.

Kdaj za ljubezen sta potrebna dva

in kdaj nekomu je dovolj le kup zlata,

zakaj od ljubezni nesrečni umre pisar,

al’ od pohlepa nikdar ne vladar.

Ali je zapisano v zvezdah?

Ali je zapisano v zvezdah,

da ljubezen v smrt prerano je Romea in Julijo speljala,

da muza Dantejeva nikdar ni mu izvoljenka postala,

da Parisa lepa Hélena je v Šparti zapeljala

in Julija iz Prešerna najlepšo poezijo nam izzvala.

Ali je zapisano v zvezdah?

 

 

Ali je zapisano v zvezdah,

da jaz in ti v soju kresnic luči v čarobnem vrtu sediva,

drug v drugega iz oči v oči tiho strmiva,

molčiva, a čutiva, veva, da si želiva;

od bližine in ljubezni žariva, goriva,

od strasti in poljubov se v ognju topiva.

 

Se več ne sprašujem kaj, kdaj in kako,

vem, da v zvezdah piše tako,

da ta sreča ni pravljica, je resnična, in zato

ti poklanjam to pesem iz srca, toplo.

 

Ne boj se, ta sreča niso le barve, ki dež jih izbriše,

ta sreča je mavrica, ki v zvezdah se piše.

 

 16. Vedno znova, avtorica: Majda Arhnauer Subašič

 

Vidim naju …

v odblesku sanjavih večerov,

ki izvabljajo sramežljiv nasmeh,

tipajočem prepletu prstov,

plesu strasti divjih ritmov,

ki razvnema se

vedno znova.

 

Čutim naju …

kot dar milostne usode,

spletajoče niti bližine,

ki zlivajo se v eno,

čudežu novega življenja,

v tišini, ki govori

z besedami ljubezni

vedno znova.

 

Podoživljam naju …

v bolečini poslednje ure,

oropana maske lažnega poguma,

utapljajoča se v nemoči

potnih srag in tihega ječanja,

v roteči molitvi po odrešenju,

vedno znova.

 

Iščem te …

v mračnih prostranstvih praznine

pogrezajočih se svetov,

ki tonejo v globine pozabljenje,

neomajno upajoča

vedno znova.

 

Iščem se …

ko izgubljena tavam

med demoni nesmisla,

oropana maske lažnega upanja,

z zaledenelim krikom samote,

ki zamre na ustnicah

vedno znova.

 

Najdem naju …

onkraj poslednjega diha,

ko zapuščajoča lupino telesa

stopam v objem svetlobe večnosti

in ti prihajaš mi nasproti

vedno znova.


17. Ljubezno obet, avtorica Marija Vesel

 

Spet se meglá je na mesto spustila,

a meni je sreča na gori prav mila,

ne zmoti motorjev me hrup iz daljave,

življenja mu dih ne pusti do veljave.

 

Rajski svet je v pajčolan zeleni odet,

ptičji ščebet naznanja ljubezni obet.

Sonce me greje do poslednjega tkiva,

nagajivo misel iz mene izriva.

 

Oko pa se moje v daljavo ozira,

za srce hrepeneče megla ni ovira.

Tam je on, ki mi v srcu prebiva,

in vprašam se, kdaj spet se dobiva.

 

18. Ko zaprem oči, avtorica Vlasta Fabjan

 

KO ZAPREM OČI

 

 Zaprem oči.

Preplavi me val skomin.

Ne bojim se objeti viharja strasti.

Kje si ti?

Ni mi mar pretečih čeri.

Daleč si!

 

Pridi, objemi me.

Ne dovoli mi, da spoznam,

da si kot ptica selivka, ki odleti,

da si nabere novih moči,

in mi pusti le sanjati.

Ko zaprem oči.

 

19. Ljubezen, avtor: Martin Mikolič

V meni se vije,

srce mi objema,

telo prevzema

kot kača, ki plen svoj duši.

 

Prepusti se Njej,

njeni veliki moči

v svoji neskončni nemoči

prepusti se Njej.

 

Tedaj bo postala

prijateljica prava,

z njo z roko v roki

bosta hodila.

 

Ne bo te več dušila,

ne bo te več morila,

le na koncu

te bo ubila.

 

20. Najine freske, avtorica Vesna Šare

Nimam te rada.
Samo roka zadrhti
od mraza, ko iščem
vrata v korak s tabo.
In ko me pokličeš,
pritečem na površje,
enonoga in gluha,
da ti postrežem z vodo
iz mojega zajetja.
Prevelik je izvir,
preveč voda odteka
preko zemlje,
ki ni čutila ustnic
med nama,
ni sprehajala lakote
najinih sotočij
in ni iskala splava
na poti skozi Had.
Nimam te rada.

Le jezik postavlja glasove
v enak mozaik kot takrat,
ko sva prvič odšla s freske.