Poezija, ki se je rodila na delavnici, ki je potekala v okviru natečaja (Brez) mejno potovanje, pod vodstvom Gabriele Babnik.
Nataša Bodlaj: DANAŠNJI DAN
So dnevi, ki v tebi prižgejo nevidno luč.
Razprejo tančico, ki se je sčasoma ovila okoli tvojega srca
in ti prinesejo mir ter nekakšno nerazumljivo veselje do sveta.
Nadeneš si rožnata očala in daleč stran odrineš vse strahove, vse skrbi.
To so tisti dnevi, ko si lahko prijazen in sočuten do ljudi.
So dnevi, ko nate pade težka senca, ki te stiska in duši.
Svet zdi se siv in neprijazen, poln oblakov in meglic,
groteskne so podobe ljudi.
Takrat zbudi se vse, kar ti teži,
vsa jeza in žalost prejetih udarcev usode.
To je dan, za katerega si želiš, da čim prej mine,
saj grenka misel na vse trpke spomine res boli.
So dnevi, ki se jih sploh ne spominjaš,
kot da jih nikdar ni bilo.
Le datum na koledarju te opominja,
da dan je šel mimo
ne da bi pomahal v slovo.
In je dan, kot ta danes,
ko trenutek te prevzame
in v tebi nora čustva prebudi.
Samo en dan, en nevsakdanji vsakdan,
iz katerega se boljši človek rodi.