Plodovito ustvarjalnost Maje Drolec spremljam že vrsto let. Njena razmišljanja me vedno znova privlačijo. Zadnje čase tudi iskrive misli, s katerimi dnevno navdušuje bralke in bralce Ventilatorja besed.
Je tudi strastna bralka. Recenzije o prebranih knjigah lahko pogosto prebiramo na Ventilatorju besed.
Tokrat pisateljica Maja Drolec pogumno vstopa na slovenski knjižni trg z ganljivo knjižno noviteto, ki se dotakne mladostnikov in odraslih, zlasti njihovih staršev z naslovom Jeben lajf (Hirondelle, 2024).
Vsestranska umetnica Maja Drolec se je prijazno odzvala mojemu povabilu k intervjuju. Spregovorili sva o ustvarjalnosti in njenem najnovejšem delu z naslovom Jeben lajf, ki smo ga v Ventilatorju besed že predstavljali.
Se talent za ustvarjanje rodi ali to postane?
Talent za ustvarjanje se vsekakor rodi. V ustvarjalcu tli želja po ustvarjanju, zato se trudiš in izpopolnjuješ svoje znanje, potem te naenkrat prevzame misel, da bi stvaritev ponudil tudi drugim; – pisatelj bralcem. Mogoče začetki še niso popolni, a sčasoma postajaš vse boljši; kot voznik začetnik, ki malo kasneje postane dober šofer. Talenta se ne da priučiti, se pa lahko trudiš in vseeno ustvariš lepe stvari.
Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
Navdih tli v tebi. Za pisanje sem se navduševala od malega, potem kot učiteljica slovenščine pa sploh; včasih moraš učencem priljubiti slovenščino, ker mnogi prenehajo z branjem, ko vstopijo na predmetno stopnjo. (To se kaže v velikem upadu doseženih priznanj za bralno značko.) Ampak bilo so zelo ustvarjalni, ko smo se pogovarjali o književnosti. V vsakem življenjskem obdobju sem imela poleg branja literature tudi hobije: pletenje, šivanje, vzgajanje rastlin, ukvarjanje s keramiko. In do vsakega hobija sem pristopala z neko strastjo, nezadržano in predano. Tako je bilo tudi z branjem in pisanjem.
Se radi spominjate svojih prvih poskusov pisanja?
Ja, seveda. Začelo se je z mojim mentorstvom desetim devetošolcem, ki so soavtorji knjige; bili so izredno navdušeni nad projektom, (vedno se bom spominjala njihovih žarečih oči, ko so na valeti dobili knjigo, v kateri so tudi oni avtorji). Sodelovali smo v knjigi pisatelja Aneja Sama; Kakšno Slovenijo si želim. Tako sem bila prvič v stiku s pisateljem, ki me je poučil, kaj vse se skriva v knjigi, ko nastaja. Spraševala sem ga, kako se počuti pred izidom svoje knjige, meni je to pomenilo vau, nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi v življenju. Pa mi je odgovoril, da verjetno vem, kako se počutiš, ko se ti rodi otrok. Kasneje sem premišljevala, da se ni motil. Potem se je začelo. Prvi je bil objavljen moj avtobiografski roman Bilo je eno poletje, ki sem ga napisala tedaj, ko sem odhajala v pokoj. Sramežljivo sem poiskala tiskarno, ki je natisnila 20 mojih knjig, ki sem jih podarila sorodnikom, ena pa je v NUK-u. Javnost torej tega romana ni brala, vsaj ne množično. Potem sem iskala literarne revije, kjer bi lahko objavljala, in poskušala »prodreti v ta svet, v svet literature«, a nisem bila preveč uspešna. Nekaj zgodb sem objavila v svojem blogu, potem pa sem naletela na literarni razpis v Ventilatorju besed na temo Zavetje. Spet sem zelo sramežljivo najprej povprašala urednico go. Vladimiro Rejc, če lahko pošljem svojo zgodbo. Bila sem prijetno presenečena, ko mi je odgovorila, da z veseljem objavijo zgodbo, lahko pa tudi fotografije ali članke, recenzije. Na tisti razpis sem poslala kar dve zgodbi in obe sta bili objavljeni. In tako sem začela v Ventilatorju besed objavljati utrinke; najprej dva na mesec, potem pa čedalje več. Nekaj mojih zgodb je bilo objavljenih tudi v Oni in Oni plus in v literarnih revijah: Vrabec anarhist, Mentor in Ars Litera, moje kolumne so stalnica v Kraljih ulice. Seveda sem pisala in še pišem zgodbe za literarne natečaje, večkrat sem sodelovala v literarnih prireditvah V zavetju besede. Vse te izkušnje so mi dale nova znanja in občutek, da zmorem biti pisateljica.
Kako ste se počutili ob svoji prvi objavi? Je bila radijska? Revijalna? Časopisna?
Ventilator besed je internetna literarna revija in vem, da jo berejo mnogi bralci, in to mi pomeni zelo veliko. Zelo sem bila vesela, da sem lahko začela objavljati svoje zgodbe; urednica Vladimira Rejc in Dunja Krajnc sta me prijazno sprejeli v svoje literarno ustvarjanje, in tako sem dobila »polet«. Seveda sem bila ponosna tudi tedaj, ko so na Radiu1 prebrali mojo zgodbo Življenje se zdi tanko kot papir. Ob branju in poslušanju uspešno napisane zgodbe se počutim zadovoljno, polno, izpolnjeno, seveda tudi malo ponosno, največkrat jo pošljem tudi hčeri, ki je bila ob mojem prvem romana prijetno presenečena in mi je rekla: »Res noro berljivo, lepo, boleče – vse …« To so lepi občutki.
Kdaj ste začutili svoje poslanstvo, da ste pisateljica?
Tako kot je praksa pri mojstrih rokodelcih; Več narediš, boljši bo tvoj izdelek, tako je tudi s pisanjem. Za božično darilo daljnega leta sem od svojega tedanjega partnerja prejela tečaj kreativnega pisanja pri Gabrieli Babnik. Bila sem navdušena in pripravljena na delo; včasih kar trdo in garaško. Branje, branje, branje, potem pa pisanje refleksij. In začeli so nastajati teksti, ki smo jih lahko pripenjali v pisanje vsak svojega romana. Torej, zgodilo se je spontano. Poleg mojega romana Jeben lajf bosta v tej skupini kreativnega pisanja pri Založbi Hirondelle v tem poletju izšla še dva romana.
Kako je nastajalo vaše prvo ustvarjalno delo (roman), ki ste ga tudi izdali?
Začutila sem potrebo, da napišem, kdo sem (roman je avtobiografski). Življenje se tke in marsikaj imaš v spominu. Misliš tudi na prihodnje generacije in jim želiš dati spomin, resnico. V romanu, na primer pišem o babici, ki je bila rojena v Trbovljah; bila je lepa, nadarjena za glasbo in petje, želela je postati učiteljica, zato so ji starši omogočili šolanje v meščanski šoli. Prišla je vojna, vse se je spremenilo … Kje drugje bodo moji vnuki in pravnuki izvedeli resnico, če ne v zapisanem besedilu?
Katera literarna zvrst vam je najbolj pri srcu?
Literarne zvrsti delimo na liriko (sonet, gazela, glosa, podoknica, epigram, romanca), epiko (ep, novela, roman, povest, legenda, mit) in dramatiko (tragedija, komedija, drama, filmski scenarij, radijska igra). Kot slavistka uživam v vseh zvrsteh. Že štirideset let sem abonentka Mestnega gledališča in z veseljem spremljam predstave. Mogoče se v teh časih, ki niso lahki; ne za mlade, ki šele vstopajo v življenje, pa tudi ne za aktivno prebivalstvo – še zaposleno, kje še za nas upokojence, ki imamo sicer precej več časa za kulturno rast, ampak imamo mogoče manjše možnosti; ali zaradi prevozov ali materialnega stanja ali zdravja, so komedije čudovita zabava, da se gledalstvo nasmeji, sprosti, hkrati pa začuti srž, ki jo želi komedija predstaviti in okrcati dejavnike, ki povzročajo nemire in neenakost. Precej časa posvetim filmom, ki so lahko zelo poučni. Berem pa predvsem prozo; najraje romane. Zelo ljuba mi je poezija, ki ti sproža neke čare, prebliske, vsekakor pa je zelo izpovedna.
Sta za vas pomembna kraj in čas ustvarjanja?
Občudujem pisatelje, ki vzamejo računalnik in odidejo na vikend, sami – kot bi šli na samotni otok, in napišejo roman. Občudujem pisatelja iz sosednjega kraja, ki je napisal že čez sto osemdeset romanov, in si mislim, kakšen garač je. Jaz sem človek svojega prostora, (v službi so se mi vedno smejali, ker sem hotela imeti svoje parkirno mesto in vedno svoj sedež v zbornici), ampak tako mi je najbolje; udobno in varno. Pišem v svojem stanovanju, v kabinetu, v ozadju zvoki radia. Seveda imam najraje dopoldneve, ko so misli sveže, se pa zgodi, da se v meni porodijo besede, zgodbe, utrinki tako naenkrat, potem me mikajo tako močno, da se moram usesti in jih napisati, takrat pišem tudi zvečer ali v poznih urah.
Kakšen je vaš odnos do drugih zvrsti umetnosti?
Vedno razmišljam, da je umetnost, pa naj si bo slikarstvo, kiparstvo, glasba, literarno ustvarjanje, nekaj izrednega. To je poleg športa tisto, kar predstavlja narod, njegovo zgodovino, njegove talente, ljudi, ki so si upali; npr. Ivana Kobilca, ki je tako mlada odšla v München, kjer se je šolala in postala ena naših največjih slikarskih umetnic. Kaj jo je navdihovalo? Želja po delu, izražanju in uspehu.
Kako se življenje in ustvarjalnost pri vas povezujeta?
Mislim, da zdaj živim bolj umirjeno, skoraj umetniško življenje. Ravno prav sem zaposlena; pedagoško delo zahteva celega človeka, zato v času poučevanja nisem uspela najti veliko časa za ustvarjalnost. Zdaj pa se zamotim; malo z vnukoma, malo z mlajšim sinom in s seboj, poskušam se veliko gibati in vzdrževati kondicijo. (Tudi zrela leta, ki se prevešajo v starost, zahtevajo delo, trud, da telo ostaja močno.) A ustvarjalnost mi pomeni udobno zatočišče, intelektualno rast, dejavnost in na koncu koncev potrditev. Ni mi težko delati z literaturo; v meni vzbuja spoštovanje, drugačen odnos do sveta, resnico o človeku in njegovem razvoju.
V vaše najnovejše literarno delo s provokativnim naslovom Jeben lajf sem se takoj potopila. Večkrat sem se potopila v to knjižno noviteto in jo priporočila tudi drugim. Odločitev, da spišete tak roman?
Po vsej verjetnosti so me izkušnje, ki sem jih dobila v času poučevanja, kjer srečuješ otroke s težavami, družine, ki niso običajne, predvsem ločene družine, kar je značilno za blokovsko predmestje, privedlo do razmišljanja o zgodbah, ki sem jih morala zapisati, saj se mi zdi pomembno reševati mlada življenja. Če sem s tem romanom rešila eno življenje, se ga je splačalo napisati.
Kako je nastajal?
Vsekakor je glavno vlogo dobil lik fanta Luka, njegovega zdrsa z drogo, odhoda iz družine in borba za preživetje na ulici. Bil je izredno močan, da je preživel. Mogoče mu bo prav zaradi tega uspelo, da bo pozdravil svojo odvisnost in zaživel človeka vredno življenje. Želela sem prikazati njegova nihanja in zdrse, ob njegovo zgodbo pa pripeti hude zgodbe junakov; ko se nekdo mogoče ne bo mogel nikoli več pozdraviti, ko žena ali mož ostaneta brez partnerjev, ker sta naredila samomor, ko umirajo stari ljudje, ki so bili na neki način v zakonu, a si niso bili blizu. Vse to se dogaja okoli nas.
Komu je namenjen?
Roman je namenjen vsem družinam in vsem otrokom. Nekoč mi je neka mama na govorilnih urah povedala, ko sta prišla z možem ob desetih zvečer po sina, ki je bil na šolskem plesu, in da je na šolskem dvorišču smrdelo po travi. Da ga ne bosta več pustila na ples, ker ju je strah zanj. Dotaknilo se me je do te mere, da sem vztrajala, da je šola zaključila s plesi.
Želim pa povedati tudi, da mama Mojca kljub tako boleči izkušnji s sinom, ki se v romanu ne konča – konec ni določen, postaja čedalje močnejša, samozavestno se dvigne, njeno poslanstvo je biti mama, čeprav ločena od moža, »spusti« partnerja, ki se je odločil nadaljevati svojo življenjsko pot brez nje, ona bo vedno ob sinu, tako tudi sin čuti ob njej varnost.
Zdi se mi, da bo zelo odmeven?
Sama zgodba glavnega junaka je zanimiva za vzgojo otrok v družini ali v šoli, hkrati pokaže žalosten rezultat »zapuščenega sina« v ločeni družini. Sicer sem pa želela prikazati tudi osamljenost, ki ljudi pesti zelo pogosto. In tega ne ve ne družina ne širša okolica Tisti rek: Ko se rodiš, si sam, in umreš tudi sam, se mi večkrat izpiše v mislih. Ljudje naj berejo, da se najdejo v podobnih situacijah, in to jih bo utrdilo, jim pomagalo reševati svoje težave. V vsaki zgodbi, ki jo prebereš, se lahko vidiš tudi sam.
Mogoče bo zaradi mojega »neznanega imena v literarnih krogih« v knjigarnah moj roman postavljen na nižje police, a to je normalno, vedno se bolje prodajajo knjige znanih avtorjev, velikih imen.
Kako bi se predstavili bralkam in bralcem Ventilatorja besed?
Bralke in bralce toplo pozdravljam. Ko sem bila šestletna šolarka, nas je v šoli obiskal pisatelj France Bevk. Podpisal se mi je v svojo knjigo, ki sem jo prinesla s seboj, pripovedoval nam je o svojih pisateljskih začetkih in kasnejšem ustvarjanju. V meni je bilo tako spoštovanje in občutek hvaležnost, da tega ne bom nikoli pozabila.
Vesela sem, da se mi je zgodilo nekaj podobnega. Da lahko tudi jaz pišem. Da sem postala pisateljica.
