Zjutraj, še poležavajoč, mi je prišlo na misel, da sloni hodijo umirat na svoje pokopališče – kam pa letijo umirat ptiči? Cele jate, kam popadajo v zadnjem letu? Vsako gnezdo nekaj mladičev, kje so? Jih večji ptiči pokljuvajo med padanjem? Kje so kosti? Si stari ptiči izkljuvajo votlino v drevesu in počepnejo notri v srčiki debla? Čudno. Veriga preživljanja? Zakaj me ta milijon in milijon milijonov star red nenadoma skrbi?
Poletje je, izkusila sem sončarico. Možgani so me pekli. Kakor da imam notri nekaj kovinskega. Torej je tu prvo poletje, ko iščem senco. Približujem se letom, v kakršnih se mi je mama zdela stara. Ona se je že marca bala, kako bo prestajala poletje.
Majhni opomini, drobne streznitve, sunki trenutkov.
Samo sprotnosti. Ničesar večjega se ne lotevam. Razen knjige o Vitomilu Zupanu za leto 2014 ne delam ničesar. Berem naključno. Vse bi in ničesar ne. Hodim po Ljubljani, ustavljam se, da prisluhnem glasbenikom, dam kak kovanec, sladoled, domov, nekaj strani preberem, pletem, šivam, pišem dnevnik, da vidim črno na belem, da ni ničesar omembe vrednega. Mika me, da bi raziskovala prvo svetovno vojno. rada bi sledila Vitomilovemu očetu v Besarabijo. Ganil me je. Brala sem njegova pisma ženi. nekaj je ohranjenih. Bil je oficir. Padel je leta 1916. Na Vršiču je Ruska kapelica, kostnica ujetnikov 1. svetovne vojne, ki so gradili cesto čez prelaz in pomrli od lakote in mraza – daleč od doma. Ruska kapelica – srž slovenskega prepiranja. Vitomilov oče je padel na drugi strani Evrope, v isti vojni. Rada bi videla grob padlega Slovenca v Besarabiji – so imena napisana, so križi, je spomenik, je kostnica? Pogledala sem na zemljevid – že samo pot do tja: dvomim, da so takrat že imeli železnico od Dunaja do Odese.
Z Veseljkom sva se ustavljala na vojaških pokopališčih v Franciji, Belgiji, Nemčiji. Nič manj niso pretresljiva kot Dachau. Doživetje absurda človeškega pehanja. In žalosti. In razočaranja. In hvaležnosti. Rada bi verjela, da so vojne smiselne. Niso bili ubiti zaman. Niso pobijali zaman. Vitomil reče v romanu Menuet za kitaro: "Moramo nemara postati ubijalci, preden gremo ubijat, če ne, bomo ubiti." Je to gonilo obstanka? A ko berem Križnarjeva poročila iz dežele Numb, se podere vsa vera v dobro – če je dobro merjeno po človeku.
V dobro verjamem samo v polsnu, pod pernico, lebdeča v mavrici dobro izbranih spominov.
Raziskovala bi tudi dosje odvetnice Tjaše Andree Prosenc. Menda še živi. Koliko moških je uničila? Menda je bila najuspešnejša odvetnica ločenih žena. Vladala je nekaj desetletij. Ali obstajajo dosjeji: ločitve? Uspešna umetnostna drsalka na ledu – ki pa je umetnike zaničevala. Čudno – umetno drsanje je v času komunizma veljalo za buržoazni šport, tako kot jahanje, tenis, golf. kako to, da je ona smela drsati in preganjati partizane? Lahko me toži za to pisanje in izgubila bom, vem. Tvegam. Pri Vitomilu si je dala duška. V Vitomilovem arhivu so dopisi, ki dokazujejo njeno neobjektivnost in "uspešnost". Vitomil je bil prepričan, da je za njo stal cel aparat sodišča, ki mu je sodilo že leta 1948. Po vsem, kar prihaja na dan, se mi to ne zdi nič nemogočega. Obstaja spis, kjer sam zapiše, da je šlo za organiziran poskus doslednega onemogočanja – pospeševanja umiranja po zaporu: "Če ne bo mogel delati, bo crknil," je zapisala njegova ločena žena. Nekaj tistega dogajanja sem doživljala z njim, doživela sem tudi fizični napad, pa je odvetnica izposlovla, da je Vitomil plačal za stroške tožbe, ločenka pa je nemoteno in z vso podporo rovarila dalje. Brez strahu.
Raziskovala pa bi tudi delo Ivana Cankarja. Vedno raje ga berem. Ker raziskujem čas, iz katerega izhaja Vitomil (ki je neposredno navezan na Cankarja), prelistavam revije tistega časa, zlasti po letu 1948. Naletela sem na knjigo Janka Omahna iz leta 1970: Obiski pri Cankarju. Zelo dragoceno pričevanje, o katerem pa je kritik Joža Mahnič v reviji Prostor in čas zapisal, da "Žal Omahnovi spomini pogosto obnavljajo znane stvari ali navajajo nepomembne drobnarije. Tudi se neredko bolj kot s pisateljevim duhovnim svetom ukvarjajo z njegovo bedno in nebogljeno vsakdanjostjo." Vitomil je pisal o bedni in nebogljeni vsakdanjosti človeka, ki se ne vdaja želji po pripadnosti družbi. Tako kot Cankar, se je tudi Vitomil upiral bedi, ki je trkala na vrata. Oba sijeta kot pisatelja 20. stoletja. Zdi se mi, da "beda in nebogljenost vsakdanjosti" vplivata na vse, kar storimo. Oscar Wilde je zapisal, da smo vsi v grabnu, a nekateri se ozirajo v nebo. Zdi se mi, da sta beda in nebogljenost vsakdanjosti pravzaprav zunaj umetnika, sta prst, iz katere nastajata kot človeka in ustvarjalca. Bede in nebogljenost vsakdanjosti je naša skupna zgodovina. Ne gre za bedo, gre za premagovanje. "Zelo važno je priti na grič", pravi Vitomil. Ja, stopiti ven, čez. Odločiti se. Skočiti. Tvegati. Poskušati premagati.
Res, premaknjena sem. Poglobljena sem v Vitomilov čas. Vitomil pa se nenehno sklicuje na sprotnost. Celo roman o NOB je povezal s počitnicami v Španiji. V vsakem delu so odzivi na sprotno politično dogajanje. Poezija, ki je nastajala po zaporu (Pesmi "s prostosti", 2007), je družbeno kritična, analitična. Dramatika še toliko bolj. Boris Ziherl je leta 1948 v reviji Novi svet (str. 224 – 6) pisal o drami Stvar Jurija Trajbasa Vitomilu očital prav to, kar jaz najbolj cenim: "V Zupanovi drami mrgole ceneni rekviziti reakcionarne romantike 19. stoletja, h katerim se tolikanj radi zatekajo predstavniki sodobno buržoazne literature . . . vsa fantastična fabula je izprepletena z nesmiselnim duhovičenjem, ki naj bi bila življenjska filozofija, in z grobimi neslanostmi, ki bi jih po Zupanovem mnenju morali sprejeti kot . . . drobno norčavost . . . Zupan ne išče tipičnega slovenskega človeka v tipičnih okoliščinah osvobodilne vojne, marveč pristransko, slučajno, nizkotno . . . " Torej Vitomil ponuja, kar je stvar velike slovenske literarne tradicije in uboge bede in nebogljenosti komunistične vsakdanjosti, ki jo neupogljivi umetnik spremeni v svežo, sodobno, predrzno, živo monumentalnost.
A tu je poletje. Želim lahkotnost, barvitost, dišečnost. Plavala sem na Bledu. Na morje me ne vleče. Bojim se, da bi mi postalo preveč všeč. Obiskala sem prijateljico, ki živi blizu Metlike. Prelepi kraji. Zakoračila sem v gozd, proti vzhodu, ravnala sem se po soncu. Kakšne tri ure sem hodila. Čez travnike in polja in proti neki vasici – ime na mehki ć. Čudno. Še malo naprej – opazim, da imajo hišne številke na modri, ne na rdeči podlagi. Prekrasna arhitektura. Zapuščene hiše z balkoni, gospodarska poslopja in stari sadovnjaki. Ovce. Slive po tleh. Maline in robide. Gledala sem v hiše skozi umazana okna, raziskovala kleti. Zaslišala sem avto – policijski avto – s hrvaško registracijo. Oblilo me je spoznanje, da sem na Hrvaškem. Brez papirjev. Brez telefona. Niti ne vem, kako se piše prijateljica, pri kateri sem bila na obisku. Potem nisem upala teči – bilo bi sumljivo. Potuhnjeno sem se vrnila po isti poti, po kateri sem prišla.
Pravzaprav sem emigrirala.
