Ko gledam kurzor, ki utripa na začetku nepopisane računalniške strani, me ponavadi zgrabi trema, precej hujša od tiste pred televizijskimi kamerami. Zveni nerazumljivo – mirna soba, v njej le rahlo brneč računalnik in jaz. Sama. Nobenih pogledov. Nikogar, ki bi ocenjeval ali kar koli zahteval. Samo nepopisana belina na ekranu in utripajoča črtica, ki čaka. Od kod torej trema? Še sama ne vem dobro. A se imam na sumu, da neozdravljivo spoštujem besede. Besede vseh dolžin, jezikov in oblik. Mišljene. Izgovorjene. Daleč najbolj pa tiste zapisane.
Spoštovanje besed je danes ultra nemoderno. Enako nemoderno je morda samo še spoštovanje soljudi. Živimo v času, ko do besede lahko pride vsak, če ne drugače, prav tu, na internetu, in udobno zamaskiran z vzdevkom zapiše kar koli o čemer koli in komer koli. Spletne forume in klepetalnice polnijo izbruhi sovražnega govora. Medije polnijo puhlice enodnevnih zvezd, ki z vsako besedo izpričujejo predvsem pomanjkanje celo najsplošnejše izobrazbe, kaj šele razgledanosti. Kot skupnost, kot družba, torej javno, pa tudi kot posamezniki, zasebno, nenehno blebetamo. Blebetamo, čvekamo, klepetamo, nakladamo, skratka besedujemo, ne da bi imeli kaj povedati. Besedujemo iz obup(a)ne potrebe po tem, da bi nas slišali, opazili. Besedujemo, da nas ne bi objel kak trenutek neprijetne tišine. Besedujemo ne zato, ker bi imeli radi besede, ampak zato, ker ne maramo tišine. Ker se tišine bojimo.
V duhovnih tradicijah vseh časov in prostorov, kar jih poznam, ima (vsaj občasno) prakticiranje tišine eno osrednjih mest. Molčanje je pravzaprav oblika postenja – ko se postimo, damo telesu priložnost, da se znebi strupov in snovi, ki nas po nepotrebnem obtežujejo. Ko molčimo, damo duhu priložnost, da se zave samega sebe, da se ugleda v zrcalu (notranje in zunanje) tišine, slečen hrupa, ki nam ponavadi polni misli. Mahatma Gandhi je menda en dan v tednu molčal, pa naj se je zgodilo kar koli, še tako pomemben državniški obisk. Imam prijateljico, odlično slikarko, ki si za tišino včasih vzame teden, dva, celo ves mesec.
Kaj se zgodi, ko se zavestno potopimo v tišino? Najprej nič. Potem, zelo kmalu, postane neprijetna. Na ozadju tišine zaslišimo notranje glasove, ki jih rajši ne bi – glasove stisk, strahov, skrbi, jeze, ljubosumja, nemoči … Sčasoma postaja vse skupaj bolj in bolj neznosno. Površinske skrbi odgrnejo tančico, izpod katere pokukajo globoke nezaceljene rane. Če čas tišine izkoristimo za meditacijo in se potrudimo, da notranje dogajanje čim bolj nepristransko opazujemo, ne da bi ga presojali ali se vpletali vanj, neznosni krč počasi popusti. Misli se naveličajo skakati po naši glavi. Utrujene tečejo kot počasni rečni tok ali pa se celo umirijo in postanejo kot mirno jezero, ki zrcali nebo. In šele takrat smo pravzaprav zares tiho. Tiho od znotraj. Počivamo v tišini, ki je neizmerno poživljajoča. Iz njenega objema se vrnemo polni energije. Pa tudi polni nove občutljivosti za besede, novega spoštovanja do njih.
Če poznamo okus globoke tišine, zelo jasno občutimo moč besed. Stranski učinek je, da smo pazljivejši, kako jih uporabljamo. Vsaka beseda, začutimo, je oblika energije – tako njen zvok kot njeno sporočilo. Nikakor ni vseeno, kaj rečemo – celo kaj mislimo ne, a zaenkrat ostanimo pri besedah, ki se iz naših misli prebijejo na plan in so tako ali drugače namenjene drugim. Nekatere božajo. Druge ranijo. Nekatere manipulirajo, lažejo, goljufajo. Druge so v službi čistih namenov. Staroindijski modreci so verjeli, da tisti, ki vedno govori resnico, sčasoma pridobi magično moč, da se uresniči, kar koli reče. Verjeli so tudi, da sanskrt, njihov sveti jezik, ni le skupek besed, ki z resničnostjo nima bistvene povezave, temveč da vsaka beseda v sebi nosi naboj resničnosti, notranjo esenco reči samih, da besede priklicujejo še neuresničeno v bivanje. Govorjenje je zato velika odgovornost. Energija, ki jo z govorjenjem ustvarjamo, se slej ko prej neizbežno povrne k svojemu viru.
V današnjem času, ko z nenehno vpetostjo v komunikacijski krog dokazujemo, da smo še živi, seveda ne gre pričakovati, da bomo vsi po vrsti postali radikalni besedni čistuni, ki ne bi izrekli ničesar, kar bi potencialno kogar koli ranilo, pa tudi ničesar, kar ne bi bilo salamensko pomembno. Pa vendar se je nad tem, kaj govorimo in kaj pišemo, dobro zamisliti. Včasih razmišljam, o čem bi se sploh pogovarjali, če bi recimo opustili jamranje, opravljanje in pritoževanje? O čem bi govorili, če bi se odločili, da ne bomo izrekli ničesar, za kar nismo prepričani, da drži?
Od tod trema pred utripajočim kurzorjem. Pred belino strani. Mi bo uspelo napisati kaj povednega? Kaj branja vrednega? Ali pa bo stran, ki jo pišem, le še en pomnik neznosne lahkosti praznega besedovanja?
Preveč spoštujem tišino in pregloboko ljubim besede, da bi mi bilo vseeno. Pisanje je zato vedno znova izziv. In prav v tem je čar.
