Povedala sem, da sem šla na pot. Zapiski, fotografije – a
štruca časa je neoprijemljiva. Sem izgubljala ali iskala čas? Kakšen dan bi se
brcala v ritnice od občutka pošvedranosti, kakšen dan pa se mi je zdelo
dosegljivo nebo in bi se lahko razblinila v sapo vseh vetrov.
Največ
težav sem imela z ljudmi. Potovanje sem načrtovala kot obisk vseh, ki sem jim
zadnja leta obljubljala, da pridem, pa nisem utegnila. Pričakovala sem strašno
navdušenje in vzela sem si po nekaj dni za vsak obisk. A v resnici sem se zmogla
srečavati samo bežno, samo na hitro, samo tako, kakor so sporočila na
internetu. Sanjarila sem o počasnih čajankah in sprehodih in pogovorih z veliko
molčanja in prikimavanja in vzdihovanja, pa je bilo čisto drugače. Vzhičeno
objemanje v veži, selitev v sobo, na hitro naštete novice z obeh strani, nekaj
uspehov otrok, nekaj tragičnih smrti v družini, nekaj novih vnukov in psov in
mačkov, potem pa sem čofnila v njihov vsakdan s televizijo kot krono stvarstva.
Lahko bi rekla, da je dragoceno videti, kako poteka vsakdan v različnih
družinah, a radovednost me je minila. Se s starostjo nehujem zanimati za druge?
Že postajam sebična? Še hujše – brezbrižna?
Nisem
prinesla daril, potovala sem z majhnim nahrbtnikom, prinesla pa sem disk s
fotografijami svojih slik in stolov. Nikjer jih nisem pokazala. Vljudno so vprašali,
če delam. Neprestano delam, kaj naj rečem. To je pomenilo, da nisem obubožana,
niso pa želeli vedeti, koliko zaslužim s pisanjem, koliko stolov prodam, kaj
pišem, kaj slikam. Nihče ni vprašal, kako sta moja brata. Spomnila sem se
občutkov manjvrednosti pred petintridesetimi leti, ko sem prišla v Anglijo, ker
sem bila iz vzhodne Evrope, iz komunističnega bloka, iz nerazvitega sveta.
Občutek ni bil kaj dosti ublažen. A tokrat sem ga sama v sebi preskočila.
Zvestoba je lahko tudi nekaj suženjskega. Smem prenehati biti zvesta. Smem
nanovo ovrednotiti poznanstvo. Smem pretehtati, če so stiki res potrebni. Smem
prekiniti stik s kakšnim človekom. Tudi po tridesetih letih! To spoznanje se mi
zdi očiščujoče.
Naj po
vrsti povem, kje vse sem bila.
Najprej sem
šla na Dunaj. Z vlakom. Prijetna vožnja. Iz Ljubljane do Dunaja se pelješ za 29
evrov! Mimobežeče slike štajerskega podeželja je po šestih urah zamenjala ulica
Marije Pomagaj, na kateri sem kar nekajkrat rekla: O, Marija, a je kaj takega
še vedno mogoče! Pravi balkanski raj! Turki so prišli do Dunaja in niso vsega
odnesli, ko so bežali! V trgovinah tako poceni izdelki (v vseh pomenih
cenenosti), da sem lahko mislila samo na onesnaževanje sveta. Saj ni mogoče, da
je tista žlica za obuvanje čevljev prišla s Kitajske! Zakaj? Koliko je zanjo
dobil delavec, ki jo je naredil? Kaj vse proizvajamo! Kakšne cunje! Kakšne čevlje!
So res na svetu – ali vsaj v Evropi, v srcu Evrope! ljudje, ki si ne morejo
privoščiti boljšega? Gotovo se vse to prodaja, če ne ne bi bilo na voljo! Kako
bedni smo lahko! Ne rečem, da sem v kakršnemkoli smislu izstopala iz množice.
Nahrbtnik, sive cunje, da se ne bo videlo, kako bojo umazane čez šest tednov. Nič
nisem prikrivala svoje potepuške razcapanosti. A bila sem opazovalka, ne
potrošnik! Si lažem? Se sprenevedam? Sem morda snob?
Stisnilo me
je – torej že prvi dan.
Cerkev svetega Štefana je zadušena med drugimi
zgradbami – kako majhen je trg pred njo – ko sem bila tukaj prvič, leta 1973,
stara 20 let, sem zajemala sapo od veličastnosti. Prav v tej katedrali me je
takrat droben moški nagovoril v francoščini. Pustila sem se mu odpeljat v hotel.
Ko sem izvedela, kako mu je ime, sem se zgrozila, da sem spala z Arabcem. Še
dandanes me zvije – kot nekakšen gnus. Pa nisem ničesar vedela o Arabcih in še
dandanes ne vem, pa me še vedno strese. Zaradi te izkušnje se nikoli ne zgražam
nad rasisti. Naj kamenja tisti, ki ni grešil, je rekel Jezus, ko so se spravili
nad žensko.
Nasproti katedrale
stoji mogočna zastekljena palača trgovine Zara. Imela sem čas, da sem si res
pogledala celostno podobo letošnje kolekcije. Računalniške variacije pol ducata
različnih modelov. Nekaj drznih prebliskov, ki pa seveda ne bojo šli v prodajo.
Če sredi
Dunaja dovolijo graditi taka skrpucala, potem bom od zdaj naprej tiho, ko se
bom vozila mimo močeradasto zelenih kozolcev na Gorenjskem in modrih zidanic na
Dolenjskem in tako dalje.
Trg za
vogalom na Ulici rdečega ali kakšnega pač stolpa (Rottenturmstrasse) se mi je
zdel še kar srčkan. Rahlo italijanski? Imena ulic sem igrivo prevajala v
slovenščino. Skušala sem se vživeti v študenta, ki je pred dvesto leti prišel
iz kake slovenske vasi študirat za duhovnika ali odvetnika. Hiše so še iste,
ulice imajo enaka imena. In takrat je bila to ena dežela – tako kot danes – vsaj
lede na mejne prehode, ki jih ni več.
Šla sem še
v dva muzeja, zvečer pa sem se nastanila v Eichgrabnu, naselju kakšnih 40 km iz
mesta. V Albertini sem si zamislila, da bi vendarle rada imela čopič in
barvice, čeprav sem si pred odhodom rekla, da na tem potovanju ne bom prav
čisto ničesar delala. Nenadoma sem imela cilj. Do noči moram najti trgovino s
čopiči. To pa ni bilo lahko.
Naj kar
takoj povem, da sem šele tri tedne kasneje v Toulousu res nekaj naslikala, a
zaželela sem si akrilne barve, tako da se vodenih barvic z Dunaja nisem
dotaknila. In v trenutku navdihujoče mrzlice sem si kupila petnajst na les
napetih platen, sicer majhnega formata, a tehtali so vsaj tri kilograme. Skupaj
s tubami barv so mi obtežili nahrbtnik. Morala sem se odpovedati sandalom in
dvema majicama. No, brez škode, bili sta že podganje sivi. Če pereš na roke s
hotelskim milom, samo razmažeš umazanijo.
V
Eichgrabnu imam daljne sorodnike, zvesto sem v stiku že od leta 1973, ko sem
jih prvič obiskala. Zdaj se Inge hoče učiti lončarstva. Zakaj pa ne. V nekaj
urah ji je steklo na vretenu in mislim, da je zdaj zasvojena. Bila sem presenečena,
da še obvladam tehniko vrtenja, saj je že devet let od tega, ko sem zadnjič
delala posode.
A najbolj
sem bila zadovoljna v njihovem vrtu. Plela sem. Mislim, da prvič v življenju.
To početje je podobno pletenju. Pomirja. Pogled na očiščeno gredo. Potaknjenci
šepetajo: Hvala, Ifi. Razprostirajo listke. Opazila sem tudi, da je vsaka
sadika drugačna. Človek se mora skloniti nad rastlino, mora začutiti bolečino v
hrbtu, da ga rastlina sprejme. Potem postane del vrta. Potem je vrt zares njegov.
Po urah
pletja sem hodila na večurne pohode. Pokrajina je podobna našim Goricam, samo
da so travniki večji, kmetije ob poteh so večje, silosi so večji, sadno drevje
je večje, ograje so močnejše, psi so večji, lajajo glasneje.
Spomnim se
vrta, ki sem ga imela v Angliji. Objestno sem obrezovala grme, nisem bila
pozorna do vej, listov, grč. Nisem si vzela časa. Prijateljica pa je bila ure
in ure sklonjena nad vrtnicami in jim je trgala liste z ušmi in odcvetele
cvetove, da so bile vsakič, ko si jih pogledal, kakor pravkar ustvarjene. Angleži
ne pustijo, da se grm izčrpava s sušenjem in zorenjem čaš semena. Rože ne
živijo v vrtu, rože krasijo. Vse ima svoj namen.
Skratka,
premišljevala sem o vrtovih, sploh ne o Klimtu in secesiji v arhitekturi, sploh
nisem šla več v mesto. Zvečer sem gledala televizijo – ravno takrat se je čez
Evropo sprehajal islandski vulkanski oblak prahu, nafta v Mehiškem zalivu pa se
še ni razlila – ali pa sem preslišala pri poročilih. Takrat so se najbolj ukvarjali
z Grki. Zanimivi so bili komentarji v Avstriji živečih Grkov, ki jih ni malo,
pa tudi Avstrijcev, ki živijo v Grčiji – tudi takih ni malo. Čudila sem se
grškemu duhovniku z Dunaja – ta je krivdo za finančni polom vrgel na Nemčijo.
In govorila sem z mladim Avstrijcem: socialist, ki krivi celo Evropo, da
izkorišča Grčijo, ker od tam jemlje poceni olivno olje in vino. Drugega pa
nimajo, sem mu ugovarjala.
Potem sem
se odpravila v Toulouse, srednjeveško mestece na jugu Francije, polno cerkva in
samostanov in mostov. Njihova reka je široka za kakšnih trideset Ljubljanic. Hodila
sem po osem ur na dan. V galeriji moderne umetnosti, ki so jo ustanovili v
bivši mestni klavnici, sem prebila dva cela dneva. Hotela sem nekaj bistvenega
začeti razumeti. Ne morem reči, kako uspešno sem razvozlavala poteze svojega
razmerja do sodobne umetnosti, a nekaj se je gotovo naložilo vame, kar mi bo
nekoč nekje drugje kazalo pot.
Na dvorišču
imajo bronast kip slona v naravni velikosti, ki pa ne stoji na štirih nogah,
temveč na rilcu. Boleče komično. Na stenah stranskih poslopij so mozaiki
slikarja in filmskega umetnika Fernanda Légera (1881 – 1955), ki ga zelo
"obrajtam". Mozaiki so najbrž narejeni po njegovih predlogah. Zdaj se
mi zdi čudno, da tega spet nisem preverila. Mogoče pa ni pomembno. Samo gledala
sem. Zdelo se mi je, da sem samo zaradi tega toulouškega umetnika pravzaprav
prišla v Toulouse. Seveda so me spet prevzele tudi srednjeveške skulpture v
mestnem muzeju in v posameznih katedralah, vendar sem ugotovila, da me Ferdinand
Léger sprošča in razveseljuje in tega sem bila bolj potrebna kakor mračnjaške
privzdignjenosti cerkvene umetnosti. Pred njim me ni strah čopiča in ne
sramujem se svojega naivnega veselja nad prizori iz vsakdanjega življenja. To
je pri Ferdinandu Légeru slikovito in lahkotno, pocestno teatralno. Namesto
moralistične obteženosti, tako nujne pri cerkveni umetnosti, Léger podaja
sproščen socialni komentar. Njegove slike so kronike spreminjajoče se
sodobnosti, medtem ko me umetnine v cerkvah silijo premišljevati o večnosti, ki
me tlači. V cerkvah razmišljam o filozofih in rokodelcih, ki naj bi ovekovečili
njihove večno veljavne ideje, v katere naj bi ne bilo mogoče dvomiti. V
galerijah posvetne umetnosti pa razmišljam o razigranemu, nenehno ustvarjalnem
človeku, ki v meni sproža nove misli in občutke. Prebuja me. Navdihuje me.
Razveseljuje me, kakor da bi mi govoril, da imam srečo, da živim – in to prav
zdaj. Légerovi klovni in delavci in plesalke se neprestano gibajo. Naslednji
trenutek bojo nekje drugje, na drugem potovanju. Imajo zgodbe v očeh, zapisane
so v barvah. Podobe v cerkvah so podobe večnega trpljenja. Tudi lepota je
žalostna. Vem, da nisem nesmrtna – tega mi ni treba kar naprej "naprej
metat". Saj si nisem jaz izmislila smrtnosti in tudi ne prosim za
nesmrtnost in posmrtnost! Razveselijo me podrobnosti – ne pravim, da ne, do
solz me ganejo: mojstrsko izklesana drevesa, rože, srne, golobi, gube ogrinjal,
zlati okraski, kodri angelov, debele nožice in rdeča lička, zardele prsne
bradavice. Seveda tudi pretresljivi pogledi devic in stisnjene ustnice biričev,
kaplje krvi. Pa realistično naslikani srebrni pladnji s krvavečimi odsekanimi
glavami, krasne kače, ki sikajo, zmaji, ki puhajo ogenj. A celota me odžene. Ne
morem si pomagati. V cerkvah dobim knedelj v grlu, v galerijah posvetne
umetnosti (v mislih imam recimo umetnost po renesansi) pa se mi vrne zaupanje v
posameznika. Lahko da smo kot množica, kot raja, kot človeštvo sprijena drhal,
a ugled nam dvigujejo prav posamezniki – pa ne le umetniki, seveda.
Mogoče me
je zaneslo. Začela sem pisati o rečeh, ki mi uhajajo spod klobuka.
Čisto
drugače se me je dotaknila katedrala v Albiju, ki so jo gradili od 13. do 15.
stoletja. Kako naj opišem na kratko? Opijanjena sem bila od veličastne krasote.
Spet si moram zabičati: Ne posplošuj! Govori o posameznih lističih rdeče pese!
No,
toulouška prijateljica me je povabila na morje, jug, dolga plaža, mivka,
ostrige, sir, sladki muškat – da sem predla – spala v šotoru, kakor sem želela
že od otroštva. Najlepši je bil zaliv, kjer gnezdi par flamingov, ki to zimo
menda ni odletel s večtisočglavo jato, ki se bo jeseni vrnila – če bo vse po
sreči. Tudi če sta bila ptiča tako daleč, da sem ju prepoznala samo po
miniaturni silhueti, sem začutila svečanost trenutka.
Takrat so
že množično umirali pelikani v Mehiškem zalivu. Bom še kdaj videla flaminga? Bo
kak pelikan preživel?
Tu umetnost
odpove. Tu posameznik ne zaleže niti toliko kot raztopljena snežinka. Tu smo
naredili vse, kar zmoremo. Kot uničevalci smo popolni, kot umetniki pa
nabogljeni sanjači, preganjalci že v naprej izgubljenega časa.
Plavala sem
okorno.
