Kdaj bomo obdelali Slovenijo?
Edinkrat, ko sem se (kljub drugačnemu poročanju medijev) osebno pogovarjala z Drnovškom, sva se pogovarjala o hrani. Bolje rečeno – tudi o hrani. Pa ne, da bi si (kot so, spet zmotno, poročali mediji) izmenjavala recepte. Pogovor je tekel o povsem drugih rečeh. Drnovšek je namreč imel – gledano z današnjega zornega kota povsem znanstvenofantastično – prakso, da je k sebi klical na pogovor posameznike in posameznice, ki smo bili kritično razpoloženi do dela njegove vlade (če že nanj in na njegovo vlado nismo bruhali ognja in žvepla). No, tako se torej nisva pogovarjala o receptih, marveč o tem, zakaj menim, da njegova vlada ravna narobe. In kaj dela narobe.
Takrat sem mu, tako kot vsakomur, ki me vpraša kaj takega in ki me hoče poslušati (teh je, resnici na ljubo, zelo malo), govorila o tem, da nas bo neindigenizirana modernizacija, torej to, da v slovensko družbo prenašamo rešitve z Zahoda in mislimo, da bodo delovale, celo izjemno dobro delovale, pripeljalo v krizo
Tega ni komentiral, vendar se kot ekonomist verjetno ni mogel strinjati. Poleg tega je bilo to pred desetimi leti, ko o krizi ni bilo ne duha ne sluha. Pravzaprav nič ni kazalo, vsaj na površju ne, da bi sploh lahko bilo kaj narobe. Čeprav je že bilo narobe – vse, le vidno ni bilo.
Do hrane pa sva prišla, ko me je povprašal po rešitvah, po strategijah, ki bi se jih bilo smiselno oprijeti. Po mojem mnenju je prav hrana ena od teh strategij. Ali povedano drugače: takrat sem menila – in še vedno menim – da ima Slovenija tri glavne razvojne potenciale: hrano, prometno lego (železniški križ …) in možgane ljudi. Da bi bilo treba vlagati v te tri sfere. Ko gre za hrano, v pridelovanje ekološko proizvedene hrane. Če bi bili to naredili pred desetimi leti, bi nam šlo danes najbrž znatno bolje, kot nam gre.
Vendar se ta ideja – ni mi jasno, zakaj – pred desetletjem nekako ni zdela sprejemljiva. Kaj šele navdušujoča. Verjetno zato, ker si napredka, razvoja nihče ni zamišljal kot intenzivne agrarizacije Slovenije, marveč – verjetno pod vplivom znanstvenofantastičnih filmov, obiskov velemest in evolucionistične vere, da se vse družbe razvijajo enako, torej v smeri tistega, kar je kot razvoj mogoče videti na Zahodu: kot velemesta s steklenimi nebotičniki, roboti in letečimi krožniki. Enako, kot se danes tovrstne ideje ne zdijo sprejemljive neoliberalcem in njihovi doktrini. Kajti treba je vendar ujeti Zahod. Ga ponoviti. In podobno.
Skratka, znašli smo se v položaju, ko kljub neobdelani obdelovalni zemlji nimamo dovolj hrane zase, ko obdelovalno zemljo zazidavamo, namesto lastnega volovskega srca jemo (jaz ne) genetsko pridelan paradižnik, ki skoraj nikoli ne zgnije (to ljudi ne bi smelo ne navduševati, marveč skrbeti, kajti kaže na to, da imamo očitno opraviti z neko hudo artificielno resničnostjo). To pa je, milo rečeno, precej čuden položaj. Ne zgolj zato, ker izračuni kažejo, da bi lahko v Sloveniji pridelali dovolj hrane, da bi jo lahko celo izvažali (in z njo mastno služili), temveč tudi zato, ker je bila hrana in njena pridelava večino zgodovine glavna preokupacija naših prednikov. Seveda tudi njena priprava (ki me osebno še posebno veseli) in njeno uživanje (ki me tudi nadvse veseli).
Temeljna preživetvena strategija
Kot je značilno za vse družbe s tako imenovanim domačijskim produkcijskim načinom, so tudi naši predniki usmerjali večino svoje pozornosti, dela in skrbi v pridelavo hrane. Pridelovanje hrane je bila temeljna preživetvena strategija, hrana je bila dobrina, bila pa je tudi temeljni razlog za izrazito usmerjenost naših prednikov v spletanje kooperativnih socialnih mrež (za kar so uporabljali svoj prosti čas, o čemer sem že pisala). Hrana je bila tisto, zaradi česar so se družili, se izogibali konfliktom in ustvarjali kooperativne odnose, predvsem s sosedi.
Hrana. Tista, ki so jo imeli, morda pa še posebno tista, ki je niso imeli. Ki je niso pridelali. Ki jim je manjkala za preživetje. Kajti načelo redistribucije, ki je pomenilo enega od najpomembnejših moralnih načel, je namreč zahtevalo redistribucijo hrane. Od tistih, ki so jo imeli, k tistim, ki je niso imeli. Tisti, ki so imeli hrane več, kot so je potrebovali, so jo namreč morali, vsaj če so hoteli imeti status moralnih članov skupnosti, dajati tudi tistim, ki je niso imeli. O takšni obligaciji govori Desetnica. To, da berača niste odgnali s svojega praga, tudi. In to, da so se tistim, ki beračem niso dali hrane, posledično godile grozovite reči, saj so kršili zakone naravnega reda.
Ljudje so hrano delili. Hrano so cenili. Hrane niso metali stran. Vedno so pojedli vse, kar je bilo na krožniku. Pri hrani so "šparali". In o hrani so sanjali. O dateljnih. O sveže pečenem kruhu, ki ga je spekla mati. O suhih hruškah. O lončku mlečne kaše. Literatura – naj je ljudska ali avtorska – je polna tovrstnih zgodb in fantazij o hrani. Enako kot je polna pričevanj o kaznih in negativnih posledicah tega, če zgoraj omenjene in številnih drugih norm niso upoštevali. Ukrasti hrano je bilo nekaj najhujšega. Zavreči jo tudi – pa čeprav si bil lačen. In čeprav hrana ni bila dobra. To je bil greh. Greh sam po sebi. Četudi ni bil eksplicitno kaznovan. To pa je bilo redko.
Današnja vrednost hrane
Človek bi nemara pomislil, da so norme v zvezi s hrano, ki pričajo o njenem izredno visokem vrednotenju, že preteklost. Da so zdaj, ko nam gre menda bolje, kot je šlo našim prednikom, te prakse in pravila že preteklost. Vendar moram reči, da terensko gradivo, ki sem ga zbrala, govori prav nasprotno. Usmerjenost na hrano je še vedno izjemna. Prav tako se hrabro držijo pravila in norme, ki so v zvezi s hrano veljale v preteklosti. Da je pri Slovencih še vedno – če že ne nespodobno, pa vsaj dokaz razvajenosti in izbirčnosti – če se ne poje vsega, kar je na krožniku, vemo vsi. Moje terensko gradivo pa kaže tudi "šparanje" pri hrani, na to, da se hrane ne zametava, na to, da se jo deli s tistimi, ki je nimajo (redistribucija), a tudi na to, da je znova v vse večji meri ena od najpomembnejših dobrin.
Kakovost na prvem mestu
Podatki o "špranju" pri hrani kažejo na močno prisotno prepričanje, da je hrana pravzaprav področje, na katerem je mogoče največ "prišparati". Slovenci in zlasti Slovenke so, sploh v zadnjih letih krize, v zvezi s temi praksami razvili najrazličnejše strategije. Prva je, da ne kupujejo več hrane, ki se jim zdi luksuz. Morda eno od najbolj pretresljivih poročil o tovrstnem "šparanju" govori o tem, da je morska hrana tista, ki je razkošje, ki je ne kupujejo več. Govori pa tudi o tem, kako lepo je bilo včasih, ko so si vse to še lahko privoščili. Ni več čokolad, peciva in kupljenega kruha. Kruh pečejo doma. Moka je iz mlina. Tudi pecivo pečejo doma. To pa – če izpustimo ribe in morsko hrano – v resnici ni nič slabega. Nasprotno, hrana je zaradi tega celo kakovostnejša, okusnejša in bolj zdrava. Tako je povedala informantka. Ne ostane nam nič drugega, kot da se z njo strinjamo. Pozor: vsi "šparajo" tako, da kakovost prehranjevanja ne trpi. Kakovost hrane je prva. Cena šele druga.
Akcije
So pa Slovenci in Slovenke razvili še druge strategije, ki jim omogočajo, da pri hrani "šparajo" in jo imajo obenem dovolj. Ena od prevladujočih je kupovanje hrane v akcijah. Po informacijah mojih informantov velika večina zelo natančno ve, kaj in kdaj je mogoče kupiti ceneje, v akciji. Tovrstnemu nakupovanju hrane namenjajo čas in napor, saj je zadnje, kar Slovencem in Slovenkam pride na misel kot sprejemljiva rešitev, to, da bi se odrekli hrani, ki jo imajo radi.
Domače
Cela vrsta jih poroča tudi o tem, da si znova sami pridelujejo hrano, kar so v preteklosti že opustili. Poročajo tudi, da dobivajo hrano od sorodnikov s podeželja in da – pogosteje – hrano dajejo sorodnikom, ki živijo v mestu. Ena od informantk je opazila, da v zadnjem času sorodniki iz mesta pogosteje hodijo na obiske in da so zelo veseli, če dobijo domača jajčka ali domačo solato. Povsem jih razumem. Tudi sama sem vsak četrtek vsa raznežena nad domačo zelenjavo, ki mi jo redno, v obliki eko zabojčka, dostavlja Dani. Jajčka, česen, čebulo, redkvico in podobno najraje pojem kar takoj. Z izgovorom, da z ležanjem v hladilniku izgubljajo okus. Kar je res. Pri zelenjavi se namreč "stanje" najbolj pozna. Ne le pri okusu. Toda kot so nas naučili na Livigstonu, tudi pri kakovosti. Pri tem, koliko telesu koristi (ali ne koristi oziroma celo škodi). Skratka, treba bi bilo pridelovati lastno zelenjavo. To sem tudi poskusila, vendar mi je krdelo domačih živali o obliki dveh psov in treh mačk vse uničila, zato razmišljam, da bi si vrt uredila na strehi garažnega nadstreška. Tam mi ne bi potacali solate in jagod.
Veščina
Še raje kot iz informacij, zbranih na terenu, se o slovenskem odnosu do hrane učim iz kuharske knjige Slovenska kuharica Felicite Kalinšek. Posedujem od mame podedovano izdajo iz leta 1954, ki jo je mami poklonila Anja. Čeprav ne vem, kdo je bila Anja, sem ji za to darilo pokojni mani zelo hvaležna. Tudi zato, ker zelo dobro vem, kako se dela najboljša potica, omaka iz pese in klahel juha. Najljubši pa mi je cmok z rozinami v prtiču. Jed, ki izredno lepo udejanja slovensko prehranjevalno filozofijo: kako skorajda iz nič narediti gurmansko pojedino. S skorajda nič so namreč naši predniki imeli dovolj izkušenj, vendar očitno ne v smeri, da bi jim bilo vseeno, kaj jedo. Kolikor vem in se spominjam, so bili včasih tudi navadni ocvirki na vasi prava poslastica. Logika gre takole: ne gre za denar, za ceno, pač pa za postopek. Za veščino. Zato me omenjena kuharica tudi frustrira. Nikoli namreč ne bom skuhala vsega, kar je v njej zapisanega. Razen če se ne bom odločila za projekt "Vesna & Felicita", za kar pa v neoliberalnih časih ni kaj prida možnosti.
Čas je zdaj
Skratka: kdaj bomo torej obdelali Slovenijo, nehali uvažati nepokvarljive paradižnike, prav takšno papriko, vodena jabolka brez okusa, sumljiv kitajski česen in na pol gnilo italijansko čebulo? Kdaj si bomo namesto steklenih nebotičnikov in letečih krožnikov zaželeli to, kar imamo? Kar lahko imamo? Morda boste rekli, da je za ljudi normalno, da si želijo tisto, česar nimajo. Morda. Morda za Slovence še posebno. Vendar osebno menim, da je hrana poleg užitka predvsem politika. Zdaj bolj kot kdaj koli. To so zahodne države že spoznale, zato delajo na samooskrbi. Vsaj enkrat bi jim veljalo slediti, še posebno zato, ker obstajajo tudi kulturne osnove za uspeh.