Veliki ustvarjalec, pesnik Francesco Petrarca, se je rodil leta 1304 v Arezzu Pietru oziroma Petraccu di ser Parenzo, florentinskemu notarju, ki je moral 1303 zapustiti Firence, ko so tam prevzeli oblast črni guelfi.
Prva otroška leta je preživel na otroškem posestvu v Ancisi pri Arezzu. Z mamo in bratom (le-ta se je rodil 1307) se je preselil v Piso, kamor se je premestil oče, ki je upal, da se bo vrnil v Firence. Žal ni bilo tako.
Francesco je na očetovo željo odšel študirat pravo, ki ga ni veselilo. Študij je kasneje (po očetovi smrti) opustil. Blizu pa sta mu bila filozofija in književnost.
Zagledal se je v Lauro, neuslišano ljubezen. V njegovem opusu je to glavna tema.
Drage bralke, dragi bralci, za današnji dan pa ena izmed njegovih pesmi.
Vi, ki poslušate v teh stihih glase
vzdihljajev, ki srce so mi hranili
ob prvi blodnji, tam v mladosti mili,
ko bil sem malo drug kot zdanje čase,
za pisan slog, ki v mislih, v joku rase
iz praznih muk, med praznimi slepili,
o dajte – če ste sami kdaj ljubili,
da milost najdem, odpuščanje zase!
Zdaj vidim, v kolikšne so govorice
že dolgo dajem vsem, odtod spoznanje,
ki kri požene mi v srce in v lice.
Iz blodenj teh se zdaj sramota žanje,
kes in kot sonce jasna sled resnice,
da mine slast sveta kot bežne sanje.
