Viri: Vladimira Rejc: Čarovnija pisanja, portreti slovenskih književnikov, Študentska založba, 2005
Tone Pavček: Darovi, Založba Mladinska knjiga, 2005
Dom je jezik. Čudež, ko smo iz molka stopili v govor in je beseda postala naša zavest, hiša naše biti. Premagan je bil molk, začelo se je življenje.
Tone Pavček je pesnik, ki trdno stoji na zemlji, sega v visoko subtilni pesniški govorici v višine pesniškega občestva.
Jezik vrednoti kot dom pišočega.
Jezik je krog našega bivanja v tem prostoru. Zato pravim, naj bo jezik dvogovor. Kot molitev – dvogovor z Bogom. Kot ljubezen – dvogovor s človekom. Ali pa ljubeznivo neumljivi esperato vseh pogovorov – jezik otrok.
Pesnikov odnos do zemlje je religiozno erotičen, zato je njegova pesem besedna slovesnost in slavospev tej posvečenosti.
Vse misli in verzi mi kalijo iz zemlje in iz Dolenjske.
Drage bralke, dragi bralci, za današnji dan pa ena izmed Pavčkovih pesmi, ki sodi v zbirko Darovi.
Nocoj pa, oh, nocoj
Nocoj je en lep večer.
Mesec je kavalir,
daje zastonj svečavo,
veter zanesenjak
skodral je travo,
da leževa vznak
v opojno vonjavo.
Ziblje se bilje trav,
škriplje zemlja v tečaju,
mesec – norček zvedav
zdaj zdaj pade na naju.
