Zadnje dni v novembru sem bila v Gorici in Ajdovščini. Šla sem se pogovarjat o Vitomilu Zupanu. Še zadnji dneve stote obletnice. Dve gimnaziji. Prelepi mladi ljudje.
Videla sem cveteti mandljevec, kakiji so krasili gola drevesa, v vinogradu je cvetela vrtnica. V Nanos se je zaganjala burja. November se ni hotel odtrgati od jeseni. Prijateljica Danica v Torontu pa je poročala o sibirski zmrzali, v Buffalu na drugi strani Ontarijskega jezera, kjer živi Alenka, so imeli tri metre snega.
Zaradi prijateljic imam nenehno občutek, da je Ljubljane več, da je raztegnjena čez zemljevid sveta.
Prva dva dneva decembra sem šla v Sevnico in Trbovlje. Na hribu pri Sevnici, kjer je Ajdovski gradec, so cvetele trobentice, na gori Lisca, pol ure stran in par sto metrov višje, pa sem videla strašljivo krasoto žleda.
Ajdovski gradec nima nobene zveze z Ajdovsko deklico, to je bilo prvo spoznanje. tako enkrat nisem vedela, da Rateče niso Radeče.
Ajdovski gradec je čudežen. To je gruča temeljev zgodnjekrščanske naselbine z dvema cerkvama in obrambnimi stolpi iz 5. ali 6. stoletja nad vasjo Vranje pri Sevnici. Obdano je bilo z obzidjem. Tod mimo je tekla rimska cesta proti Celju (tam v muzeju dejansko prikažejo stičišče rimskih cest in Celje kot središče rimskega imperija na slovenskih tleh – tudi veličastno). Naselje ima sedem hiš, vsaj po temeljih sodeč. Bolj revni vaščani, morda še rimski sužnji, morda tisti, ki se niso pokristjanili, so najbrž živeli v kolibah, ki se seveda niso ohranile. Domišljija pač. Ko sem sedela na zidu, rezala jabolko in lupila kuhano jajce, sem se počutila sila arhaično. Tam, kjer je stala večja cerkev, so ohranjeni sedeži za duhovnike, narejeni kot nekakšno polkrožno gledališče. Videti je, kje je stala krstilnica. Imeli so ogromen vodnjak. Ne morem si predstavljati, kako globoko so šli po talno vodo, saj naselje stoji prav na vrhu strmega hriba. Menda so imeli centralno ogrevanje. Naselje je bilo dvakrat požgano, vidi se po plasteh pepela, najbrž Huni, ki so prodirali proti Adrijanskemu morju, najbrž ropat z zlatom založeni Oglej, potem pa slovanski barbari v 6. stoletju, ki dolgo niso znali sleči sibirskih medvedjih kož. Mar bi naredili tako kot tisti Škoti, ki so oblegali mesto tako, da so bili prijazni do domačinov, da so se najedli, napili, zlezli v postelje in zjutraj pobili speče gostitelje. Kakšno dekle so pustili živeti, da jim je oprala krvave roke in znojne srajce. In potem jim je prala naprej, ljubila jih je, ker so bili očetje njihovih otrok. In sinovi so šli nekega dne dalje, klat po drugih mestih.
Tako je vedno bilo. Samo uniforme menjamo. In orožje izpopolnjujemo.
Arheologi so na prostoru Ajdovskega gradca našli veliko uporabnih predmetov. Te bom šla gledat spomladi v muzej na sevniškem gradu, ki se petelini nad mestom. Sem se že zmenila z gospodom Jožetom Prahom. Ta možakar je svetla luč Sevnice in širše okolice, saj skrbi za gozdne poti, arheološke najdbe, za mizarje v srednji šoli v Sevnici, za kulturno udejstvovanje na planinskih kočah in na splavu po reki Savi. Zbral je upokojence v pevski zbor. Jože letos dobiva občinsko priznanje za požrtvovalno delo. Njegova žena je spekla angelski zavitek. Podarila mi je domač med in ajdovo moko.
Če bi vsak kraj imel vsaj enega Jožeta, bi bilo življenje krasnejše.
Ajdovski gradec pa je tudi v zvezi s patrom Karlom Gržanom. Tukaj je najbrž res začetek krščanstva na Slovenskem. Ko sem videla te kraje, te ponosne samorastne hribe, redko poseljena pobočja na obeh straneh Save, ki je zdaj, v tem deževnem času, divja, razpenjena, sem začutila Kosovelov bor, kljubovalno samorastništvo, ki ga opisuje Pregelj, zagrizenost Cankarjevega Martina Kačurja. V Ljubljani žvrgolijo tuje govorice, ljudje se ravnajo po srednjeevropsko, tukaj, v Zasavju, pa so se morali sami izoblikovati po svoji meri in tudi zdaj, tako se mi vsaj zdi, so prepuščeni samim sebi. Govorimo o nekih rudnikih in elektrarnah. Naselja so kilometer stran, tam so ljudje, ki dihajo izpuhe, ki nimajo kam hodit delat, ki morajo vendarle preživeti družino, navdušiti otroke, da bojo radi hodili v šolo. In imeti korajžo, da se podajo v svet s trebuhom za kruhom. In ne obsojam jih, če grejo. Prav je, da grejo. Želim jim vse dobro. Naj razprostrejo krila. Naj postanejo Valvazorji, naj se obnašajo viteško, naj živijo tako, da bojo lahko na koncu rekli, da je bilo življenje tako lepo, bi radi še enkrat živeli.
Nekako mi je zdaj bolj jasno, kje so korenine slovenstva. Skozi stoletja smo srkali sokove evropske civilizacije, se poevropeizirali s Trubarjem na čelu, a korenine imamo v ozkih dolinah, na sončnih pobočjih in temnih globelih.
Spomladi bom šla spotoma še enkrat v Trbovlje. Povabljena sem v gostilno, v kateri v času Avstro-ogrske gospodarica ni pustila govoriti nemško. To je pravo disidentstvo, sem si mislila, ko sem slišala njeno zgodbo.
Ali je res nujna grožnja, da izkažemo pogum?!
Glede Trbovelj pa tole: mislila sem, da je mesto to, kar se vidi z vlaka. Ne, od postaje se cesta vije skozi dolino še kak kilometer ali dva in pripelje v mesto, ki sploh ni napačno. Tudi majhno ni. Ohranjeno je nekaj starih, še predvojnih rudarskih blokov, večina pa je iz sedemdesetih let, sodeč po videzu. Imajo park. Skozi mesto tečeta reka in potok, najbrž hudournik. Mostiček pri mostičku. Imajo dve knjižnici, dve osnovni šoli, staro in novejšo. Torej so otroci tudi tam! Torej mesto ne umira!
Peljala sem se proti Polzeli, nad mesto. Res je stisnjeno.
Zvečer, v knjižnici, sem imela nekakšen pogovor o vsem mogočem. Pristopila je gospa Karolina, ki je bila v študentskih letih cimra Veseljkove punce iz gimnazije. Zdaj kvačka bele prtičke. Dala mi je dva. Ko bi njena cimra vedela, kako rada jo je imela Veseljkova mama. Dolgo me je klicala z njenim imenom, pa ni nič zaleglo. Tudi stara mama je govorila o njej. Žal jim je bilo, da se je Veseljko odločil za "tako". In ni mi uspelo navezati globljih stikov. Žal. Čeprav hodim k Veseljkovi mami in ne morem reči, da me ni vesela. Te dni grem spet na obisk k sorodnikom v Črno goro. Najbolj se razumem z Veseljkovo teto Džuko. Veseljko je bil pravzaprav najbolj podoben njej. Zanimivo. Naslednjič bom morda kaj več napisala prav o tem obisku.
V Sevnici imajo goro Lisco, kamor me je gospod Jože strumno zapeljal. Gor je zapuščen hotel, kamor so menda hodile na počitnice jugoslovanske športne reprezentance pa tudi visoki politiki, zaradi katerih so cesto asfaltirali. Gostilnica je domačnostna, jedla sem odličen ričet.
Skočila sem tudi v trgovino tovarne perila Lisca. Kupila bi kaj iz solidarnosti, a zares čisto ničesar ne potrebujem. Če bom toliko časa živela, da bom potrgala vse perilo, ki ga imam, bom živela še dolgo. Je pa res, da zlepa ne vržem ničesar stran. Nedrčki so moj fetiš. zaradi tega bom morala k psihiatru. Tu so korenine mojega nemira.
Najlepše komplete čuvam. Ne pride in ne pride do praznične priložnosti, Priznam pa, da hodim bolj pokončno in bolj v bokih zibajoče se, če imam pod obleko čudovito perilo. Hecno, mar ne.
