V okolici Užic, vas Zlakusa. Profesorica Sofija Bunardžić je pred šestnajstimi leti ustanovila mednarodno kolonijo keramike, da bi obudila domačo obrt in tudi zavest o sodobni keramiki in lončarstvu. Zlakusa je že stoletja znana po posodah, ki jih delajo iz domače gline, ki ji primešajo prah kalcita iz domačega rudnika. Zaradi tega kamenja glina dozori pri sedemsto stopinjah v manj kot eni uri na odprtem ognju. V posodah iz te gline, ki jih samo prvič pred uporabo namažejo z mastjo, lahko kuhajo in pečejo tako v pečeh kakor na odprtem ognju ali na električnih štedilnikih. Ko je gospa Sofija ustanovila kolonijo, so v Zlakusi delali samo še štirje lončarji, zdaj pa jih je okrog štirideset. Na otvoritev in še posebej na zaključek, ko mojster spektakularno žge izdelke udeležencev kolonije, prihaja več sto ljudi, novinarji in občinski in državni predstavniki. Letos je prišel tudi gospod Marković, minister za kulturo republike Srbije. Govoril je o pomembnosti etnografskega in restavratorskega dela v celotni državi ter o ohranjanju kulturne dediščine. Sem seveda sodijo tudi domače obrti, saj prebujajo občutek nacionalne pripadnosti, ki izhaja iz kulturnih korenin srbskega naroda, ne zgolj iz balkanskih političnih zgodb. Navedel je nekaj novih muzejev in knjižnic. Občutila sem razliko med govori iz starih časov, ki so bili polni votlih fraz in jugoslovanstva. Zdajšnji minister je govoril o novi Srbiji, o državi, ki šele nastaja iz korenin, ki so resnično njihove.
Med ministrovim govorom sem opazovala rosne oči ponosnih Srbov. Zdelo se mi je, da so doživljali kulturno katarzo. Že to, da je sam minister iz Beograda prišel v majhno Zlakuso, jim je veliko pomenilo, ko pa je govoril o tem, da država sama po sebi nima denarja, da je denar, ki ga razdeljuje, pravzaprav njihov, so se pomenljivo spogledovali. Ničesar ni obljubljal, kar ne bi bilo mogoče doseči. Imela sem občutek, da so začutili utrip demokracije, ki je, sodeč po mojem prvem in kratkotrajnem vtisu, pravzaprav še ne dojemajo.
Ne rečem, tudi pri nas je demokracija zgolj lučka v temi, a nam vendarle sveti malo močneje. Hujše temne oblake zgrinja nad nas gospodarska kriza, ki pa je v Srbiji, vsaj v Užicah in v mestih ob železniški progi do Beograda, ki sem jih opazovala samo med vožnjo, naravnost zajedljiva. Politične krize ne bi mogla primerjati z našo, da je njihova hujša od naše, je najbrž res. Po fasadah blokov, po cestah, avtomobilih, oblekah sodeč nisem opazila izstopajoče elite – sivina, prah, utrujenost. Elito imajo najbrž v Beogradu. Na tržnici v Užicah sem videla gospo, ki je nesla par črnih gumijastih galoš na sonce, da je videla, če sta obe galoši istega črnosivega odtenka. Na sebi je imela par, ki si ga je privezala na noge z žico, ker je bil takorekoč brez podplata.
Najbolj me je stisnila ura čakanja pred postajo v Novem Beogradu. Zamujali smo pet ur, zadnja ura pa je bila kot ogled nadrealističnega filma. Bolšji trg, puščavsko smetišče z novim mostom v ozadju, tolpe divjih psov, ki so grizli kamenje – bila sem vesela, da sem sedela v umazanem vagonu počasnega "brzivoza".
Ganjena pa sem bila ob robu Užic. Dva tovornjaka, oba z dvojnima prikolicama, sta bila natovorjena z lubenicami. Voznika sta šahirala in čakala na kupce. Iz dneva v dan. Do srede avgusta je manjkalo kakšnih sto lubenic, toliko, da se je videlo, kakor da bi bila gora rahlo odškrtnjena. Lubenice sem žrla, po eno na dan, več nisem mogla – iz solidarnosti do makedonskih možakarjev. No, jedla pa sem seveda tudi prekrasen paradižnik, papiriko, kajmak, ovčji slani sir, burek in pite, soseda Ruža pa je prinašala kolače, ki bi mi jih angelci zavidali.
Skratka, kolonija keramike v Zlakusi je pomemben in svečan dogodek. Vsa vas sodeluje, sosedje prinašajo hrano, nastopajo vaški pevski zbori in trobentarji "trubaši", plešemo kolo. Vsakih nekaj let se kolonija seli v drugo hišo in v drugo delavnico, tako da so vsi lončarji prej ali slej v centru pozornosti. Zlakusa ima tudi kraško jamo. V ustju jame so razstavljeni izdelki udeležencev kolonije. Začeli so prihajati turisti, domači in tuji. Gospa Sofija si prizadeva ustanoviti muzej. V zbirki ima več kot tisoč eksponatov.
Glede te zbirke pa imam pomisleke. Vsak udeleženec mora ustvariti vsaj štiri dela in jih pustiti v Zlakusi. Seveda smo prve dni spoznavali glino, drug drugega, iskali način, kako bi se v novem okolju in z novo glino izrazili. Vsi izdelki pač niso umetniški. Naredili smo jih ducat, nekateri več. Težava je še ta, da gospa Sofija želi, da vsi ustvarjamo v tehniki zlakusa, tako kakor nam prvi dan pokaže mojster. Ta tehnika pa je taka, da se nekateri počutimo, kakor da bi morali peti soprano, smo pa tenoristi. Kot izkušnja je to lahko dragoceno, ni pa rečeno, da smo vsi sposobni v tako kratkem času ustvariti kaj ognja in morda celo muzeja vrednega. V zbirki so seveda tudi vsi izdelki enake barve, saj so vsi žgani redukcijsko, na odprtem ognju na star zlakuški način. Zbirka je zato že na prvi pogled monotona. Udeleženci naj ne bi izdelovali uporabne keramike, češ da je posoda zlakusa zaščitena. Prav v umetnosti naj bi ne bilo omejitev. Ko je nizozemska gostja Bernadette Stokwielder vendarle naredila posodo po vzoru domačega mojstra, je pokazala, kako lahko umetnik izhaja iz tradicije, a ustvari sodobno posodo. Srbske narodne posode za paprikaše, zeljno tlačenko, sirne pite so velike, namenjene kuhanju na podeželju za velike družine in za velika slavja. Družine živijo tudi v blokih, kuhajo tudi samski ljudje. Če se lončarji selijo iz hiš iz blata v hiše s centralnim gretjem, če so si v delavnice prinesli stare mešalce za beton, da jim ni treba več gnesti gline z nogami, če imajo električne drobilce kamenja, potem bi menda lahko oblikovali posode na sodobnem vretenu. Če že imajo vreteno na ročni pogon (ki obstaja že šest tisočletij), bi jim ne bilo v sramoto, če bi izdelali vreteno na nožni pogon. Zdaj ima samo en lončar v vasi električno vreteno (in mu posel tudi najbolj cvete), enega pa sem obiskala, ki ga zaenkrat še skriva v hlevu. Videla sem tudi, da nekatere izdelke vliva. To se vidi po "šivu", ki ga ne skriva dovolj dobro. Dogovarja se s prodajalcem vreten iz Beograda, da bi prišel in ga naučil delati na nov, hitrejši, bolj ekonomičen način. V Zlakusi se upirajo napredku! Prepričani so, da zlakuška glina ni dobra za delo na vretenu. Ni res, samo kamenje morajo bolje zmleti, da jim ne poreže dlani. Po drugi strani pa v zidanih pečeh, ki jih že imajo, lahko dosežejo višjo temperaturo in s poskusi morda lahko zamenjajo razmerje kamenja in gline in povečajo trdnost svojih izdelkov. Tudi kiparji ne klešejo več tako, kakor so klesali v renesansi! Tudi jezik se spreminja!
Po drugi strani pa so "napredni" glede uporabe umetnih gnojil – hruške škropijo, ko so že zrele, da bo ja prijelo. Sredi dneva, da bojo tudi čebele bolj zdrave. Ne prisluhnejo ideji naravnega pridelovanja hrane. Hočejo pridelati čimveč, a pridelkov ne pobirajo, ker država ne plača dovolj zanje. Samo sto dinarjev za kilogram malin! Torej 10 centov. Imajo velikanske nasade. Letos jih ruvajo, še neobrane. Od togote. Zgodilo se je, da so lanske maline še vedno v zmrzovalnikih. Nimajo možnosti predelave v sokove in marmelade. Torej to, kar kupujemo kot sveže maline, torej sploh niso sveže maline, so lanske in predlanske maline. Zmrznjene maline so morda stare že več let.
Lep primer usmerjenega poljedelstva!
Lep primer vsega usmerjenega!
Podobno se je dogajalo v Angliji z lanom. Če je kmet posejal njivo z lanom, je dobil določeno vsoto denarja iz Evrope. Potem mu ni bilo treba lanu požeti, saj je bil že plačan. Lan pa je vendarle najbolj priznano žito v medicini. Če bi ga sam od sebe prideloval, tako kot so ga pridelovali tisočletja, bi lahko vsaj svojo družino varoval pred rakom.
Zakaj ne izumijo kar seme za denar! O zlatih jajcih so sanjali že pravljičarji iz pradavnine. Kaj se splača, kaj se ne splača – to je glavno vodilo. Tudi moj znanec, ki je brezposelen, mi nenehno govori: ne splača se mi delati. Tudi v Srbiji ne dobijo obiralcev sliv. Prihajajo delavci iz Bolgarije.
Ta razmerja – te piramide, to me popolnoma obrezumlja.
Kokoši, okljuvane kreature brez peresa, imajo v zabojih, ki visijo na steni najbolj zanemarjene drvarnice. Premišljeno je izpeljan žleb za zbiranje jajc, pod visečo kletko pa se nabira gora iztrebkov. Okrog hiše imajo vrt, v katerem bi se lahko pasle kot kraljice. No, če bi ne divjali skozi vas s pokvečenimi stoenkami in mobedi. Najbrž bi tudi spuščenim kokošim trda predla.
Vsaka hiša ima kozo. Privezana je kot goljot, stisnjena med drvarnico in žičnato ograjo, v kot ob cesti, da ne vem, kako jo sploh lahko kdo pomolze. Najbrž koze pač ne da stran še živa stara mama, mlada družina, preseljena v bahaško hišo na vrtu, v hišo brez upanja dokončanja, pa skuša prikriti svoje bajtarsko poreklo. Ovce so zvečer zaprte v zapuščene hiše, cela čreda na nekaj kvadratnih metrih. Vem, težko jih je pasti na hribovitih pašnikih, ki jih je tudi zelo težko kositi. A vendar bi njihova majhna proizvodnja ne bila toliko manjša, če bi bila bolj humana.
Psi, veliki, zagrenjeni, očitno nori od osamljenosti, so na kratkih verigah v ogradah za drvarnicami – naprave za cviljenje in lajanje, naprave, ki žal jejo, a vseeno, kaj (videla sem, kaj so enemu vrgli v ogrado, kako je požrl, preden je padlo na tla), kreature, ki nikomur niso v veselje. Nikoli izpuščeni. Zakaj neki jih imajo?! Psi brezdomci, potepuhi, tolpe mešancev, so vsaj na svobodi – bilo me je strah – a tudi psi so prestrašeni, vajeni brc na vsakem vogalu. Nisem videla dvignjenega repa. Prihuljenost na štirih nogah – včasih tudi na treh.
Smešna pa je zgodba, ki sem jo slišala v kavarni v Užicah: bomba je naredila luknjo sredi mesta. Spomenik vojni. V njej se je nabirala voda. Zaredile so se žabe. V nekaj letih je bilo mesto polno žab. Na koncu so jo morali zravnati.
Zraven pa žalostna zgodba – v Beogradu še stoji razbita stavba bivšega kitajskega veleposlaništva. Spomenik apatičnosti? Zdelo se mi je, kakor da ne bi zakopali mrtvih. Odprt grob? V New Yorku, v Ameriki, ki jo Srbi (upam, da ne vsi!) sovražijo (tako kakor tudi Hrvate – upam da ne vsi vse in za vedno!), so takoj pa 11. septembru začeli razmišljati o spomeniku. Takoj so počistili razvaline. Vojne, ki so vzplamtele po 11. septembru, izhajajo iz še hujših in starejših vzgibov. Tako kot Gavrilo Princip ni bil v resnici kriv za izbruh 1. svetovne vojne.
Težko razumem ta svet.
Težko razumem sovraštvo – ko se ukreše, se takoj zaiskri izjema. Sovražim lahko samo, ko posplošujem. Ko izvem za kakega resnično zlobnega posameznika, sem zgrožena, nepripravljena na kakršnokoli čustvo. Mogoče je v takem trenutku brezčutečnosti mogoče ubiti drugega.
Težko razumem – svet, kaj šele človeka! Še sebe ne!
Kar se tiče tradicije in tradicionalne obrti je v vasi Sirogojna podobno kot v Zlakusi. Tam pletejo znamenite jope z vezenimi okraski. Zadnje čase jih bolj malo vidim na cesti, včasih pa so jih prodajali celo v trgovini Harrods v Londonu. Pred štiridesetimi leti sem dobila njihovo jopo in jo imam še, a že takrat sem jo težko nosila, ker ni pristajala ničemur, kar nosim pod njo. Ta jopa je kot turistični krožnik. Jope so zdaj posodobili tako, da so jim namesto ovratnika spletli kapuco. To preprosto ni dovolj. Ne morem si predstavljati najstnika na rolkah v jopi iz Sirogojne, čeprav ima jopa kapuco. Ženske bi gotovo znale splesti tudi kaj drugega. Začeli so uvažati volno iz Islandije. Izdelki so mehkejši, a kaj, ko so vzorci in kroji enaki, enako nesodobni. Predvsem gre spet za idejo dobička na čim hitrejši način. Še vedno pletejo z debelo nitjo. Danes živimo v toplih hišah, vozimo se v toplih avtobusih, ne moremo imeti debelih jop, ki se napijejo vlage in smrdijo. Vajeni smo lahkih puhovk. Ročno pletenje lahko preživi samo kot modni dodatek. Na Škotskem so to sprevideli že ob začetku industrijske revolucije pred stopetdesetimi leti. Pletenine z otoka Jersey so spremenile modo pred sto leti – obleka se je spremenila iz togo krojene skulpture v mehko, praktično oblačilo.
Odeje iz islandske volne so najbrž uvožene. To je edino, kar bi morda lahko uporabila v svojem domu. Razen v eni trgovini, kjer imajo izdelke "s certifikatom", prodajajo jope na stojnicah kakor kakšno nič vredno kramo. Tovornjak lubenic ob cesti je bil lepše naložen. Mogoče bi bilo bolje narediti muzej starih jopic iz Sirogojne in začeti ustvarjati nove pletenine iz domače oplemenitene volne. Ovc imajo zadosti. Ne morem si kaj, da ne bi pomislila na takoimenovano stilsko pohištvo ali na replike secesijskih vitražev. Enake spakedranke. Pravzaprav je tako, kakor da bi kdo mislil, da lahko še vedno nosimo žaklovino in kuhamo na odprtem ognju sredi kuhinje.
V Sirogojni imajo lepo urejen muzej na prostem, zbirko starih srbskih hiš, naselij, delavnic, hlevov, sušilnic, siraren, kjer lahko spoznavamo način življenja starih Srbov. S primerjavo zbirk različnih etnografskih muzejev lahko proučujemo zgodovino selitev narodov, skupne korenine, kulturne podobnosti in različnosti. Tudi posode iz Zlakuse govorijo o skupni zgodbi Indoevropejcev, hočem samo reči, da ni potrebno, da zdaj zlakuški lončarji obtičijo na isti točki, medtem ko lončarji v drugih krajih po Indo-Aziji in Evropi, ki izhajajo iz istih korenin, razvijajo svojo obrt.
Gotovo imamo podobne primere tudi v Sloveniji, a do zdaj nisem bila pozorna. Suha roba na ljubljanski tržnici ni več slovenska, večinoma uvažajo iz Romunije. V oči mi je padlo, da je medtem, ko me ni bilo, izginila ljubljanska konjušnica. So jo morda razstavili in spravili v kakšnem muzejskem depoju? Razmišljala sem o muzeju starih slovenskih hiš. Odličen muzej imajo v Oslu. Vse hiše so originalne, prenesene s podeželja, postavljene kronološko, rekonstruirani interierji. Zadnji eksponat je cela trgovska ulica iz konca 19.stoletja. V Ljubljani je etnografski muzej na zgleden način preselil Plečnikovo svečarno, menda imajo nekakšen muzej na prostem nekje pri Kamniku. No, počasi, opažam, se osveščam glede slovenske kulturne dediščine. To potovanje torej le ni bilo nesmiselno.
V Sloveniji obstaja mednarodni simpozij keramike V-oglje, ki je pred šestimi leti nastal po modelu kolonije Zlakusa. Tu je bila tehnika iz Zlakuse samo ena od tehnik, ki so bile predstavljene prvo leto, organizatorja, Barba in Niko Štembergar pa dajeta umetnikom možnost dela v tehnikah, ki jih sami izberejo. Tako lahko umetniki nadaljujejo svoje delo, se prilagodijo novemu okolju, kar se tiče tehnike pa se naslanjajo na svoje znanje in prakso, ki ju hkrati predajajo drugim udeležencem in obiskovalcem. Tako pride do kreativne medsebojne inspiracije, ki je v Zlakusi, prav zaradi omejitev, skoraj ni.
V Srbiji nisem blestela kot oblikovalka gline, saj že osem let ne delam. Naredila sem sicer dvanajst izdelkov, serijo črnosivih src, popisanih s poezijo – kar bom mogoče še razvila v Vogljah – v dolgih zimskih večerih. Bila pa sem izbranka nekega srca – vsaj za nekaj ur! Takole je bilo: sključena starka je nesla vrečo obtolčenih jabolk, povaljanih v nekakšne slane otrobe, v strm hrib. Vsakih nekaj metrov je vrečo odložila in, naslonjena na palico, zasopla, počivala. "Da vam pomognem, bakice?" sem se ponudila. In sva šli. Počivali, se vzpenjali, kaka dva kilometra, uro in pol, gor in gor in gor. Sproti njena zgodba, nenapisana saga o vojnah in lakotah in o vnukinji, ki toži: "Bakice, ja nemam svoje sobe, jel ne možeš da se sa dedom vratite u planinu?" Ustavi se, zajema sapo. "A kde da idemo, tu ne može, da se živi. Stari smo, neka oni idu." Spet hoja, spet počitek. "Naživela sam se, ne mogu više."
Na koncu poti stoji stara srbska hišica, kakšnih 4×4 v tlorisu, odprta, na oknih še ostanki zaves. Notri je hlev – kakor sem videla tudi v nekaj drugih hišah.
Ljudje živijo v blokih, delali so v tovarnah, ki jih ni več – razen Impola, ki ima slovenske lastnike – in, pozor – odličnega upravnika, srbskega mojstra! To je tovarna aluminija – ali bakra, pravzaprav ne vem več zagotovo. Odpustili so samo! 400 delavcev, dobro plačajo – dobro, a seveda po srbskem standardu – "ne daj, bože, da misle da smo glupi!" (Vsi so vedeli za odkup Fructala. To jim je v silno veselje. V Užicah so naši sokovi pol cenejši kot tukaj – torej sponzoriramo vsi! Ali bojo potem tako poceni pri nas, ko jih bo prodajal srbski lastnik?)
Ali pa živijo v velikanskih novih hišah. Pozidali so rodovitno zemljo vzdolž ceste, ogradili nasade malin z vojaškimi betonskimi zakrivljenimi stebri z bodečo žico. Vprašala sem, če ni bilo morda tam kakšno taborišče še med drugo svetovno vojno (da ne bi omejala zadnje bolečine) – ne, samo ograja iz vojašnice: "treba imati veze". Malokatera hiša je dokončana, gotovo pa je obdana s starimi poslopji, grajenimi iz nežgane opeke, drvarnice in pleteni kozolci za koruzo (podobno kot v Vojvodini). Dvorišča so smetišča starih kuhalnikov in avtomobilskih gum. Žal, čeprav je tudi res, da sem videla nekaj prelepih dvorišč z zelenicami in okrasnimi grmi.
Na žalost sem v fotografski vnemi po neumnosti zbrisala vse fotografije iz aparata. Obljubila sem ljudem, ki sem jih slikala, zdaj pa jim nimam kaj poslati. Nekaj podobnega se mi je zgodilo v Indiji. 1980, tisto leto, ko je umrl Tito – izvedela sem v tibetanski vasi Daramsala, kjer sem videla mladega Daljlamo, ne da bi karkoli vedela o Tibetancih in njihovemu izgonu iz Tibeta. Fotografije bi bile danes še posebej zanimive. Nesla sem s sabo pol ducata dragih filmov. Šele na koncu potovanja, v Agri, sem sprevidela neumnost, tako da imam iz Indije, s svojega prvega velikega potovanja, samo za pol filma slik.
Skratka – ograja okrog rojstne hiše moje stare gospe s poti v hrib je vegasta, komaj zadrži ovce, ki jih pride vsak večer zapret pred volkovi in tolpami brezdomnih psov. No, poleg te hiše pa stoji še ena, sveže popleskana, lep vrt, rože, ograda z zelenjavnim vrtom, na vrtu pa možakar, siv, visok, brkat, njen nečak. Vrnil se je na hrib, v svojo rojstno hišo, da je sinu prepustil stanovanje v Užicah. Žena mu je lani umrla. Zastrigel je z ušesi, ko sem mu, malo v tolažbo, povedala, da sem že deset let vdova. Rekla sem, da bo rabil vsaj dve leti, preden bo prišel k sebi. Zamahnil je z roko – čisto pri sebi. Pohvalila sem njegov vrt. Delal je v Dubrovniku, tovoril je sveže cvetje. Ljubi rastline, vse življenje je delal z rožami … Poslovila sva se sočutno, dal mi je svojo velikansko dlan.
Naslednji dan pa sem ga videla, kako jo je primahal v vas v črnih gumastih galošah. Sedel je v delavnico in se preobul. Pogovarjal se je z našim mojstrom lončarjem. Ko sem stopila v delavnico, sta oba utihnila. Obrnila sem se proti njemu, se pohecala, češ če gre na promenado. "Da, malo da se prošetamo, hajde." me je povabil. "Oh, ne, baš mi se ne šeta u toj vrućini." Bilo je opoldne, 40 stopinj. Potem mi je kar tam, v delavnici, v pričo vseh, povedal svojo zgodbo in potožil o osamljenosti in da ima pokojnino in stanovanje in hišo na gori. Ni mi bilo takoj jasno. Poslušala sem, pokimala kdaj pa kdaj, ga celo pobožala po rami. Umolkne. Ugledam njegov nemir. Obrnem se stran. Delam. Sprevidela sem. Tako se tej stvari tu streže, torej. Bo razumel? Odide čez čas, ne da bi se poslovil od kogarkoli.
Kasneje, proti večeru, sem bila nekam povabljena in sem se odpravila. Čakal me je na križišču pod vasjo. Očitno je vedel, kam sem bila namenjena. Vsi se poznajo v tistih krajih, vsi vse vejo o vseh. Ponudil je, da me pospremi. Zavil je po drugi poti. Nameravala sem iti po drugi soteski. Zdelo se mi je čudno, a sem mu sledila. Klepetala sva kot stara znanca. Nisem ga želela prizadeti z odklonitvijo, zato sem se še posebej trudila, da bi zrahljala napetost. Ni on kriv, če jaz nočem iz Ljubljane. Nenadoma se je ustavil, mi še enkrat segel v roko in zavil s poti.
Maščevanje? Dobro, da sem že prej vse tiste poti prehodila. Dobro, da sem znala vprašati. Ženska iz zadnje hiše me je pospremila počez. Prihranila mi je uro hoje in me rešila pred volkovi. Bila sem toliko obzirna, da ji nisem povedala, kdo me je namenoma speljal na krivo pot.
