Čuden čas. Pogledujem proti zasneženim hribom, jesen sem zamudila, zime pa ni in ni.
Vesela sem sicer, da se je sneg zakasnil. Moja ljuba prijateljica, profesorica Mira Avsec se je zgrudila daleč od doma. Če bi jo zakril sneg, je ne bi našli. Tako pa smo jo lahko pokopali in na vse duše lega mir, sprejetje smrti kot sopotnice.
Mira je imela prijatelja, svojega učenca latinščine. Srečala sva se na njenem pogrebu. Jaz sem vedela veliko o njem, on pa o meni. Zdaj kaže, da bova prijatelja. Miri bi bilo všeč. Opozorila sem ga, naj ne pade v skušnjavo in naj ne prihaja k meni. Zdaj pa kakor hoče. Starke imamo rade obiske mladih, a mladi se ne smejo prehitro starati v naši družbi. To vem iz svoje izkušnje. Ko sem se vsak dan dobivala z Vitomilom Zupanom, sem pozabila skoraj biti dvajsetletno dekle.
V kavarni Union v Ljubljani je Manca ta mesec posvetila večer Urški Lunder, avtorici knjige Odprto srce. Bila sem presunjena. Prišlo je veliko mladih, za katere še ni prepozno, da berejo knjige o umiranju. Ta knjiga spada v splošno izobrazbo. To je knjiga o življenju, o celostnem bivanju, o neizključujočnosti in o tem, kako je pomemben vsak trenutek sproti. Če bi brala Urškino knjigo prej, bi vedela, da mama umira, da ni sitna, izbirčna, prezahtevna, da si ne umišlja strahov, da se me ne oklepa iz posesivnosti, temveč iz strahu pred temo. Moja mama je svojo mamo izgubila pri devetnajstih letih. Umrla je v nekaj dneh. Oglušela je od strahu med drugo svetovno vojno, ko je imela oba sinova v taboriščih, moža, ki je delal kot zidar za kranjske Nemce, na podstrešju pa so imeli oficirsko družino. Vedela je vse in se je morala obnašati kot opica, ki ne vidi, ne sliši in ne govori. No, če bi vojna trajala še kakšen mesec več, bi najbrž tudi oslepela in izgubila dar govora. Kakorkoli že, bila je res gluha, če ni slišala ropotajočega tovornjaka, ki je podivjano privozil iz kasarne. Prisopihal je po klancu, kasarna je dvesto metrov od hiše moje babice. Pravijo, da je pridivjal. Mogoče je bil šofer od stresa druge svetovne vojne slep. Očitno so bili vsi tam okrog kasarne na Velikem hribu pri Kranju leta 1947 mutasti, slepi in gluhi. Nihče mi do danes še ni znal povedati, kaj se je pravzaprav zgodilo.
Hočem reči, da moja mama ni ničesar vedela o umiranju in se o smrti ni hotela pogovarjati. Ko sem se vrnila iz Londona, ni razumela, da se nisem vrnila zaradi nje, temveč zato, ker je umrl Veseljko. Nisem prišla k njej, temveč v Ljubljano živet svoje življenje. Z očetom je bila skregana in ga ni šla niti enkrat obiskat, ko je bil še zdrav in tudi ne, ko je umiral. Skregana zaradi mene! Ker je bila noseča, pa se ni hotela poročiti s nekom, ki ga ji je oče našel. Bil je pač staromoden. On se je lepo poročil z žensko, ki so mu jo našle sosede, ko je ovdovel. Vsi so mislili dobro, saj to tudi šteje. Moja mama pa je bila zaradi tiste njegove ženske ob stanovanje! Ni marala mačehe, normalno. A lahko bi poskusila razumeti.
Izkazalo se je, da je moj dedek umiral na podoben način kot moja mama, s podobnimi zapleti, samo malo mlajši, ker takrat pač niso še imeli možnosti podaljševanja življenja, kakršne so danes. Prav Lundrova piše, kako prihajajo na paliativne oddelke zdaj ljudje z več boleznimi hkrati, ko bi pred deseletji podlegli že prvi.
Če bi mama obdržala stik z očetom, bi se od njega marsikaj naučila o umiranju in življenju. Če bi šla na njegov pogreb, bi ji kakšna soseda kaj povedala. Če bi poznala očeta, bi bolje poznala sebe.
Na pogrebih morajo biti tudi otroci in vnuki. Če je le mogoče. Obiskujejo naj umirajoče. Otroci imajo odprto srce, dokler jim ga ne zaloputnemo. Mislim, da otroke oropamo velike izkušnje, če jim "prihranimo to gorje". Na pogrebe moja mama načeloma ni hodila, na pogrebe treh bratov in ene tete je šla le s hudo muko.
A to so zapletene zgodbe. O mrtvem se govori samo najlepše – a kaj, ko ne znam pisati v rokavicah.
Koleno imam še vedno poškodovano. To me precej skrbi, čeprav si prigovarjam, da je to samo majhen delček mene. Preračunavam površino telesa, volumen kolena. Atrofija mišic. Zdaj me boli že zdravo koleno – iz solidarnosti. Samo da nisem padla na glavo, si prigovarjam. Spomnim se prijateljice v Londonu. Potožila sem ji o nečem in rekla: "Pa kaj, lahko bi bilo slabše. "Ja," je odgovorila, "seveda bi bilo lahko slabše, a lahko je tudi boljše!"
Torej, nič jamranja!
Hodim k zdravnikom, vsakič me pregleda drugi, srečala sem se tudi s čakalno vrsto na magnetno resonanco. Čeprav je proti mojim principom sem šla kot samoplačnik, tako zdaj vsaj vem, da si ne umišljam bolečin.
Hodim pač kot postaran kenguru. Letos nisem nosila poletnih oblek, nisem ponosila nobenih sandal, prihranila sem garderobo. Drugo leto se mi bojo zdele obleke kot nove, ker bom pozabila, da jih imam! Vse je za nekaj dobro. Ker pa ne hodim dovolj, se redim. Tiste obleke bo treba širiti, kar je pa težje kakor ožiti. Čakaj, baba, a nisem rekla, da ne bom jamrala!?
Odskakljala sem v Zagreb. Tam je bil znanec iz New Yorka, moja londonska stranka. Ime mu je Ira. Ko je pred desetimi ali več leti po pošti naročal moje kravate, sem si umišljala skrivnostno lezbično damo, ki po Brooklynu zažiga z mojimi kravatami, kasneje pa sem ugotovila, da je Ira pravzaprav moški. Leta 2001 je naročil poslikano pregrinjalo za velikansko posteljo. Dostavila sem ga osebno. Sprejeta sem bila v veliko judovsko družino, ki ima v kuhinji vse po dvoje: štedilnik, hladilnik, krožnike, žlice. Jaz se nisem smela dotikati njihovega pribora. Vse so mi razložili. In ko se je nekaj mesecev kasneje zgodil enajsti september, sem prav zaradi te družine čutila pravo grozo. Nisem si mogla predstavljati tisoč in tisoč žrtev napada, zmogla pa sem sočustvovati z Američani z mislijo na določeno družino. Zato so pričevanja posameznikov tako dragocena.
V Londonu imam nekaj judovskih znancev, a nobeden ni ortodoksen Jud. Judovstvo izražajo pri obredih, v sprotnem življenju pa ne izstopajo. Nekateri bi prisegli, da sem jaz Judinja. Imam nos, kot se spodobi, in angleščino govorim z močnim naglasom. Umislila sem si celo zgodbo, da je bil moj oče sirota in se ne ve, od kje se je znašel na železniški postaji v času kristalne noči. Takrat še nisem poznala očeta in se še nisem zavedala, da se judovstvo predaja iz roda v rod po materini strani.
V Zagrebu sem bila zadnjič pred petimi leti. Kaj lahko opazim v nekaj urah?
Z železniške postaje sem šla proti mestu skozi park, ki se konča pri sodišču. V parku je postavljenih nekaj panojev, ki prikazujejo grozote zadnje balkanske vojne. Ustavila sem se, kakor bi se ustavila ob spomeniku neznanega vojaka. A to je bil spomenik znanim civilistom. Vsak pano nosi fotografijo in kratko zgodbo imenovane osebe, ki je izgubila nekoga ali ki je bila sama mučena ali ubita. V ducatu osebnih zgodb je zaobsežena zgodba vojne, to pa na način, ki ne vali krivde na nobeno stran. Dvorezno sicer: če ni krivca, ni odgovornega. Odgnala sem to misel, ker bi me zamorila. Včasih se naredim gluho, nemo, slepo, tako kot moja babica.
Na hrvaških tleh je prikazano osebno trpljenje Srba, Kosovčana in Hrvata. Nisem čutila, da gre za poskus sprave, temveč za poskus nevrtalizacije čustev. Zgodbe naj prevzame zgodovina, naj postanejo suho dejstvo. Ostane naj samo žalost in razočaranje nad človeštvom.
Ulica Ilica je še vedno priča pretekle veličine mesta, ki kaže vse značilne znake komunističnega zanemarjanja vsega "meščanskega" in "trgovskega". Prekrasne vile so bile nasnute vzdolž dolgih ulic, staro mestno jedrce je raslo okrog kmečkih koč. Kar imamo mi na Miklošičevi, Čopovi, Trubarjevi. Fasade so večinoma razcapane.
Ko sem že pri tem: na živce mi gre, ko ljudje govorijo, kako je Janković polepšal Ljubljano. Fasade delamo ljudje, ki živimo v hišah. Ko so urejeni lastniški papirji, ko je hiša vpisana v zemljiško knjigo in ko lastniki zberejo denar, potem šele hiša lahko dobi novo fasado. To, da se mesto lepša ravno zdaj, v zadnjih nekaj letih, pravzaprav kaže, kako neurejeno je bilo lastništvo vse do zdaj. Jazbinškov zakon je bil dober samo za nekatere, zapletel pa je postopke vračanja v komunizmu zaplenjenega posestva. Prišlo je do velikih diskrepanc, ki še zdaj vse niso zaceljene. Močan primer je primer Ljubo Sirc. Niti strasburško sodišče mu ne more pomagati, saj se je naše sodišče odločilo, da bo ostalo svojeglavo.
Trgovine v Zagrebu so take kot po vsej Evropi ali pa take, kakor jih vidiš na starih balkanskih razglednicah. Druga poleg druge. Na tržnici prodajajo hrvaške specialitete, zlasti mesnine in sire, zunaj pa šara iz "domačega" vzhoda. Zanimivo je gledati trgovke. Niti ene lične postave, sami zavaljeni knedlji. Nobenega podjetniškega vrveža, sama suhoparna naveličanost. Tramvaji pa so novi, moderni, svetli, prostorni. In polni. Sledijo si takorekoč v koloni. Tekati z ene na drugo stran ulice je kamikazno, zlasti če šepaš.
Proti večeru pa me je nekaj začelo dobesedno motiti. Kaj? Nekaj je zelo drugače, kot je bilo pred petimi leti ali pa kot je v Ljubljani. Zbrala sem se: niti enega berača nisem videla, niti enega narkomana, niti enega brezdomca. So vsi pritisnili v Ljubljano? Ni Romov. Ni beguncev iz Kosova. Ni žensk z izposojenimi dojenčki. Nihče me ne cuka za rokav. V kavarni sedim in nihče me ne nadleguje. Ni niti vojnih invalidov! Niti žensk, za katere bi si mislila, da prodajajo usluge. Kako je to mogoče? Ali so ljudje na splošno tako revni, da res ne morejo več ničesar dati in se ne splača prosjačiti? Ali so reveži pomrli od vsega hudega? Saj je Zagreb tudi turistično mesto, mar ne? Niti na železniški postaji nisem videla berača. Kakšna železniška postaja pa je to? Res čudno. V Ljubljani revščina in zasvojenost z alkoholom in mamili pljuska čez pločnike. Ne mine dan, ko ne bi občutila sramu, da imam mleko v hladilniku. Če koga čakam na železniški postaji, me gotovo kdo nagovori. Povpraševanje je, če že ni ponudbe. V Zagrebu pa "vse čisto je bilo".
Prišla sem do zaključka, da v vsakem poštenem mestu živijo tudi ljudje v stiski, a vsako mesto drugače ukrepa. V Londonu so prostitutke iz Soha pregnali v obrobne četrti, narkomane na južno stran Temze, brezdomci imajo zbiralne centre. Ampak vsi se svobodno gibajo, najdejo si "rajon". Pravkar je v slovenščini izšla knjiga Georga Orwela o pariških in londonskih postopačih (Na robu in na dnu v Parizu in Londonu Beletrina, 2010) – pred osemdesetimi leti je to pisal, a velja še danes. Kako so mogli v Zagrebu tako korenito spremeniti utrip mesta v tako kratkem času? Na misel mi je prišla ideja o "dokončni rešitvi". Totalni pregon. Mogoče pobirajo izgubljene duše tako kot pse in mačke brez gospodarjev? Pometajo jih pod preproge? Čistijo ulice? Ali pa se prikradejo na plan ponoči?
Srh me je spreletaval.
Marjan Rožanc v eni od novel piše, kako so v časih pomembnih sovjetskih obiskov intelektualcem, pijancem, prostitutkam, klatežem in drugi sramotni golazni, ki kvari podobo komunizma, določili hišni pripor (Rdeči zajčki, MK, 2010).
Strašne misli!
Naj mi Zagrebčani odpustijo. Mogoče so pa poskrbeli za vse, ki se ne znajdejo v tem zavoženem svetu. Mogoče imajo dovolj klinik, zatočišč, dobrodelnih kuhinj, kopalnic, vrtcev za sirote, delovnih enot za brezposelne. Mogoče so pa ustvarili idealen svet. Mogoče pa njihovi tajkuni kradejo za to, da lahko skrbijo za reveže? Mogoče pa so Hrvati narod Robinov Hoodov in mater Terezij?
Ko se voziš proti mestu, skozi predmestje, ob progi, če gledaš, kaj visi na balkonih, kakšne so fasade v stanovanjskem naselju, kako so oblečeni potniki. Poklepetala sem z ženico na tramvaju, ki je potožila, da so njeni vnuki razvajeni, saj jejo pašteto brez kruha, kdo je pa kaj takega še videl – morda pa doma pri brezposelnih starših dobijo samo kruh.
Šla sem v galerijo moderne umetnosti. Nova stavba, prostoren labirint velikih sten, polnih zanimivih slik. Hrvaški umetniki so bili močno ustvarjalni v zadnjih treh stoletjih prejšnjega stoletja. Pop art, prve inštalacije, prvi video "kosi". Prepustila sem se nostalgiji. Od naših umetnikov imajo v stalni zbirki kip Dube Sombolec. Minimalistka, ki sem jo srečala pred tridesetimi leti. Prišla je v London z neko štipendijo, stanovala je pri nama, spala je takorekoč pod mizo. Potem je menda nekomu rekla, naj gre tudi k nama živet, saj sva taka, da sprejmeva vsakega pijanca. Hvala, res. Zdaj menda živi na Norveškem. Trije različni materiali, kovina, usnje in beton, tri temeljne oblike – valj, ploskev, groba krogla. Včasih pogledam njene strani na internetu. Zanimivo, nič ne rečem. A kako to, da se umetniki lahko vrtijo okrog ene teme kot mačka okrog repa skozi vso veličastno akademsko kariero, mi, oblikovalci uporabnih predmetov, pa samo obrtniško serijsko štancamo. Oni so v muzejih moderne umetnosti, ki kupujejo "naše dediščino" z našim denarjem za nas vse, mi pa stojimo ob Ljubljanici in vsak dan premišljujemo, kaj bi še novega naredili, da bi zaslužili toliko, da bi plačali za material in bi potem lahko naprej delali in spet stali ob Ljubljanici in premišljevali, kaj še lahko naredimo, da bomo dobili denar za material in …
Poleg Dube ima mesto v muzeju tudi Živadinov, res primerni predstavnik slovenske moderne umetnosti. Jaz mu nisem naklonjena, vi pa kakor želite. Na živce mi gre že njegovo dogmatično govorjenje, njegovi izdelki pa mi ne prebijejo srca. Razstavlja video tiste mnogo opevane ekspedicije v rusko vesolje. Kaj je dosegel? Ples v breztežnosti – pa kaj. Jaz ne bi nič slabše padala okrog niča kot Iva Zupančič. Po moje je bila izrabljena zaradi imena. To je samo vprašanje denarja. Kdor ima denar, gre lahko lebdet v astronavtsko komoro. Pa kaj? Nobenega sporočila. To je turistična umetnost. Dobiš denar, da greš nekam. Denar pa da Ministrstvo za kulturo, seveda. Lahko bi posneli film o namakanju v zasneženih gejzirjih na Islandiji. Takoj bi dobila kandidatke. Naše "pleme" sede v kombi in potem posnamemo video o čofotanju. Malo bi nagajala sopara. Vse bi bilo zamegljeno. Lahko pa prihranimo kakšnih petsto tisoč evrov družbenega (davkoplačevalskega – svojega) denarja in vse skupaj posnamemo v kadi vroče vode!
Skeptična sem, ne morem pomagati. In neumna sem, ker ne prijavim ničesar na noben razpis. Uspešen si, če imaš "projekte". Poezija je dandanes projekt. Urbana poezija, to je zadnje čase termin. Kakšna je pa neurbana poezija? Biseri za svinje? Največ veljajo pesniki, ki grejo pisat v urbano okolje, po možnosti v New York. Tam ima Ministrstvo za kulturo stanovanje. Seznam tistih, ki dobijo ključe, je pomenljiv. Uspešnost se meri po tem, koliko denarja si lahko pridobiš na razpisih. Slišala sem o posebnih tečajih, kjer te učijo prositi za evropski denar. Tega je menda veliko. Čigav pa je? Ali ni v tistem žaklju tudi odstotek denarja, ki ga dajem jaz? Zdaj ne velja več prijazno pismo s prošnjo in vnaprejšnjo zahvalo, treba je napisati v meglo zavito utemeljitev s čim več besedami tipa multikulturnost, stičišče kurturoloških hipotez, prodiranje v srčiko religioznih omejitev, Evropa, vzhod-zahod, tavanje na pogorišču korenin, tradicija, nokturalna kvazi rapsodija …
Saj mi kar gre.
A pisati sem hotela o biokmetiji Zvonka Pukšiča v Jastrebcih, v vasici blizu Ormoža skoraj na hrvaški meji. Kupila sem svežo rdečo peso, da že dva tedna lulam roza, pa kumare in stročji fižol in mešano solato v domačem jabolčnem kisu. No, pa pojem kumare in ne morem popiti vsega kisa. Od moje pol sestre, ki ima skupaj z možem prašičjo farmo, pa sem dobila krvavice. Prehitro sem jih zapekla, bile so črne, a ne dovolj prepečene, pa sem jih zalila s kisom iz kozarca kumaric in jih malo podušila. Bilo je zelo zelo okusno.
Priporočam nekaj: predstavo Družina, 27., 28., 29., 30. december, Cankarjev dom. Klovnovsko pantomimična komedija. Smeh v paru z ljubeznijo je 99% zdravja.