Če uradniki s prstom kažejo na zasebni sektor in mu očitajo, da služi na račun sive ekonomije in študentskih napotnic, in zasebni sektor s prstom kaže na uradnike in jim očita, da nič ne delajo, je večina slovenskega prebivalstva prijetno zaposlena z medsebojnim obtoževanjem in ne opazi bistva. Recesija se ni začela zaradi nekaj neizdanih računov ali prepočasnega štempljanja dolgočasnega uradnika za okencem.
Recesija se je začela zaradi »perverznosti«, kot se je zelo točno izrazil predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije,Branimir Štrukelj, in sicer bi po njegovem mnenju znižanje plač v javnem sektorju »delovalo nekoliko perverzno«. Svoje mnenje je utemeljil z besedami: »Namreč, potem ko so Križaničev predlog o dodatni obdavčitvi najvišjih plač – k temu bi dodal, da bi morali obdavčiti še rente tistih, ki živijo od lastnine stanovanj, in luksuz – tako gromovniško zavrnili, ga označili kot katastrofo, bodo sedaj verjetno ti isti ljudje vpili, da je treba znižati plače javnemu sektorju, ker bo sicer prišlo do katastrofe.«
Še pred uradno otvoritvijo recesije, ki je že pred časom začela počasi pljuskati čez meje naše države, je v državni upravi delalo lepo število študentov po urnih postavkah. V majhni deželici, kjer praktično ni skrivnosti, tudi ni moglo dolgo ostati prikrito, da se nekateri najnižji državni uradniki že nekaj časa pred začetkom službe na straniščih preoblačijo v obleke in kostime, ker bi jih drugače računi za kemično čiščenje pokopali, sramotno, mar ne?
Šolniki so bili nekaj časa v priviligiranem položaju, ker so lahko v popoldanskem času bolj ali manj neobdavčeno inštruirali, z novim sistemom devetletke, izobraževanji med vikendi, vedno bolj zahtevnimi starši in naraščajočim številom individualnih obravnav otrok ter vso birokracijo, ki spada zraven, pa je težko usklajevati oboje. Na račun delovne uspešnosti in ekonomičnosti se mladi učitelji, ki imajo pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas, čez poletje ponekod znajdejo na Zavodu za zaposlovanje brez pravic do socialnih transferjev, saj šolsko leto traja manj kot 12 mesecev, poletne počitnice pa manj kot tri mesece. Tisti, ki že vnaprej vejo, kakšna usoda jih čaka poleti, med letom na večjih šolah sprejmejo vsako naduro in tako občasno krepko presežejo tedenski normativ za polno delovno obveznost učitelja. Nekateri državni zavodi pedagoški kader zaposlujejo tudi preko močno obdavčenih podjemnih pogodb, drugi pa veselo sprejmejo volonterske pripravnike, ki jih šest mesecev vzdržujejo starši ali partner, saj je od zraka in ljubezni do dela bolj težko živeti.
Zdravnike in zobozdravnike že od nekdaj obdaja posebna fama, zato malokdo ve, da se povprečna plača zdravnika oziroma zobozdravnika v javnem zdravstvu ne razlikuje bistveno od tiste v javnem šolstvu. Razlika nastane, ko se prištejejo nadure za nočna in nedeljska dežurstva ter seveda močno obdavčeno pogodbeno delo za zdravstvene domove oziroma bolnišnice. Že nekaj let se med mladimi zdravniki bijejo skoraj krvave bitke za peščico specializacij, ki jih vsako leto razpiše Ministrstvo za zdravje. Mladim ambicij in želje po preseganju presežkov ne primanjkuje, vendar je treba dandanes ravnati ekonomično. Zakaj Ministrstvo za zdravje ne bi prihranilo denarja za izobraževanje novih specialistov, če bodo že obstoječi specialisti z veseljem sprejeli dodatno pogodbeno delo, da bodo lahko odplačevali stanovanjske kredite in si kupili avto srednjega razreda. Od pogodbenega dela se bo z davki lep znesek prelil od zavarovalnic za zdravstveno zavarovanje nazaj v državni mošnjiček, državni zavodi pa bodo z dodatno obremenitvijo obstoječih zaposlenih prihranili tudi pri plačevanju prispevkov za pokojninsko zavarovanje na novo zaposlenih zdravnikov. Če kakšen zdravnik zaradi utrujenosti zagreši strokovno napako, odgovarja sam. V nobenem primeru ne bo odgovarjala zavarovalnica, ki stroki diktira ceno za opravljene storitve, količino storitev, ki jih je pripravljena poravnati, svojim uporabnikom pa omejuje dostop do diagnostičnih postopkov na račun vedno enake in ponavljajoče se mantre, ki so jo vedno znova prisiljeni ponavljati vodilni v posameznih zdravstvenih zavodih: »Ni denarja za novo magnetno resonanco, ni denarja za nove laboratorije, ni denarja za pregled pri specialistu, ni denarja za zdravila.« No, za nagrade tistih, ki sedijo v upravnih odborih Zavoda za zdravstveno zavarovanje, Vzajemne, Adriatica in Triglava pa je vsako leto dovolj denarja, perverzno, mar ne? Ko boste spet čakali pet ur v čakalnici svojega osebnega zdravnika, šest ur na urgenci, šest mesecev na pregled pri ortopedu, prosim, napišite dopis, naslovite ga na svojo zavarovalnico za zdravstveno zavarovanje in vprašajte ekonomiste, ki sedijo v svojih lepih zračnih pisarnah: »Mi plačujemo vam, zakaj vi ne plačujete njim?«
Menim, da je povprečen Slovenec, ki živi od dela svojih rok v zasebnem ali javnem sektorju in ne od finančnih mahinacij ali na račun spretnega izogibanja plačevanju davkom, že dosegel vrh svoje storilnosti. Njegova kupna moč pa se še kar zmanjšuje. Recesija bo še trajala. Trajala bo tako dolgo, dokler se bo jemalo tistim, ki morajo dati, ne pa tistim, ki imajo.
Viri:
http://24ur.com/novice/slovenija/ali-se-bodo-place-znizale.html (8. 9. 2009)
