Pesniška zbirka Skrivnosti časa, 4. del

0
240

TŠC Nova Gorica

Elektrotehniška in računalniška šola

 

Nova Gorica, 2010

 

 

Planet zemlja

 

Približno 4 milijarde let in pol se že vrtim

in življenje dajem vsemu, kar po meni leze plava ali hodi,

in zdaj še zadnjič poučiti vas želim,

o vaši zmotni, egoistično človeški zmoti.

 

V vesolju čisto vse je med seboj povezano,

v ravnovesju vse stoji in je popolno,

ali sploh kdaj človeštvo bo to ugledalo,

da zaradi njih obličje moje zdaj je bolno.

 

Kristalne reke dala sem vam za preživetje,

vi pa vanjo spuščate odplake, ki so vaše,

na vsakem koraku dokazujete vaše nezrelo početje,

a vi pravite ne, ne to ni naše.

 

Za vas prah v hiši predstavlja umazanijo,

če obrnemo stvari, pomeni, da zame prah ste vi,

pustite pred vašimi vrati to svinjarijo,

da videli boste, kaj meni pomenijo smeti.

 

Hrane v izobilju, a vseeno polno lačnih,

nisem dala je zato, da lahko nekdo mastil se bo,

saj pod istim soncem živite, a vseeno veliko takšnih,

ki moje jih bogastvo je premamilo.

 

Ste edina vrsta, ki vse pred sabo uničuje kot virus,

ki se neomajno po meni širi,

ste edini prebivalec, ki ničesar in nikogar ne spoštuje,

ste edino bitje, ki kot moj gospodar se šopiri.

 

A moj gospodar je vsak, ki po meni leze, plava ali hodi

in zdaj ni pomembno, kaj je izgubljeno in česa ni več,

čas je, da stopite skupaj, naj vas želja po ohranjanju narave vodi,

ohranite, kar doma še imate, že tako izgubili ste preveč.

 

Jani Koren

 

 

Pogledam na ulco, kjer velik je ljudi

Pogledam na ulco, kjer velik je ljudi,

eden s kravato, spet drugi komaj živi.

Pa pogledam na TV, na prvi kanal,

spet govori se o revščini in kak je škandal.

 

Pa začneš razmišljat, ko gre ti v uho,

tisoče mrtvih zarad lakote pa to.

Kaj ne bi mogli spremeniti ta svet,

ga obrniti na bolje in lepše živet!

 

Če pogledaš v zgodovino, že takrat ble so razlike,

to pa ne male, ampak velike!

Fevdalci so si vse prlastil,

revni so delal, bogati dobil.

 

Taki potem težje dobijo denar,

mi vemo pa, da je le-ta vladar.

In prašna denarnica, ki v kotu leži,

postrani jo gledajo, saj v njej nič ni.

 

Večina ljudi misli pa le nase,

kaj bodo jedli, pršut al klobase.

Jih pa ne zanima, kako eni trpijo,

ki nimajo hrane in za kruh se borijo.

 

In večno vprašanje: Kdaj bo šlo bolje?

Kdaj ne bo razlik, da bomo vsi dobre volje?

Matej Mohar

 

 

Poletje dva devet

Poletje dva devet

blo je hudo za znoret,

takrat mene si spoznala,

to čustvo "ljubezen" si imenovala.

 

Ne morem ti očitat,

prvič se to ti je zgodilo,

mogoče te je mal zmotilo,

zato prehitr je minilo.

 

To, da skupaj sva pristala,

in vse, kar sva skoz dala,

le ni neka mala šala,

sreča naju je iskala!

 

Sončni zahod še vedno me spominja,

kako bila si moja svetinja,

na obali zasanjana sedela,

z roko v roki sva se grela.

 

Vsi tisti sladki poljubi

na žalost so bili le pot k pogubi,

proti neznanemu koncu vodili,

takrat težko bi jih presodili.

 

Meseci sanjarjenja in bolečine,

pekoči kot kožne opekline,

počasi minevajo,

čedalje bolj nesmiselni se mi dozdevajo.

 

Čas je že, da grem,

pustim za sabo ta problem,

tebe, ki za mene se ti j**e,

nazadnje še pozdravim,

preden vrata zaprem

in pozabim tist zadn tvoj objem.

Rok Šuler

 

 

Prebudi se, prebudi se slovanski zahod!

Prebudi se, prebudi se slovanski zahod!

Kjer še vedno hiša tvojih prednikov stoji,

ne orkan, ne vrag je naj

ne dobi v svoje oči!

Kjer praznih dni zgodovine, tvoje ime izgine,

naj nikoli iz misli ne uide!

 

Sinovi rojeni!

Zdaj zbujeni,

poglejte v nebo!

Rdeči oblaki, moreča tema

se zgrinja nad našo zemljo!

 

Prižge naj ogenj se spet pravi,

nikoli naj ne ugasne,

da svetil bo pot domovine krasne.

Od njega svetijo se bele stene Triglava,

od njega bleščijo se valovi Jadrana!

 

Prebudi se, prebudi se slovanski zahod!

Kjer Venetov roka je bivala,

se v našo kri spreminjala

in se v njem prelivala.

Vstani, vstani naš Dom!

 

Krone cesarske

tu poteptane,

naj ostanejo tu zakopane!

Verige zvoki tu utopljeni,

v srcih razdvojenih.

 

Prebudi se, prebudi se slovanski zahod!

Ti raj pod nebeško streho

ostani za vedno tu.

Ne kriki ne trpljenje

naj ne pripadajo mu!

Blaž Bajec

 

 

Prvi dan srednje šole

Prvi dan srednje šole

se usedem tja z klop,

a poslali so me vn,

kr sm pršu s kapo not.

 

V razredu polno je ljudi,

a nobenga ne poznam,

ne vem, al bodo mi prjatli,

a bom mogu od njih stran.

 

Eni večji, eni manjši,

tak je pač ta svet,

eni širši, eni tanjši,

grem v prvo klop sedet.

 

Se usedem zraven enga,

sploh ga ne poznam

in pove mi, da ma brata,

in pokaže s prstom vanj.

 

A takrat se spomnim

mojih šolskih dni,

k sm še užival,

k dma smo bli.

 

Z avtobusom v šolo

mi smo se pelal,

v šoli smo užival

in drug drugmu pomagal.

 

Tu pa pogrešam svojo klapo,

k še po gozd smo se lovil

in drug drugmu smo pomagal,

da bunkr smo nardil.

 

Osnovna je šla mimo,

v Gorici smo zdej mi,

tu v dijaškem domu,

kjer narave blizu ni.

 

Sicer je neki grmu,

ene par dreves,

a vseeno je premalo,

dab zadihu tu zares.

Matej Mohar

 

 

Rada me maš?

Kje je zdj tist,

k rekla si, da zvesta boš,

stokrat si mi vedt dala,

da pustila me nkol ne boš.

 

Lagala si, tko k use druge ptičke,

k se vam gre

sam za zmagovalne stopničke!

Dej mi zdej povej, a ti je hudo?

 

Vseen ti je za to, ane?

Pozabla itak si na vse!

Važn da si lepga tipa zdj dobila,

tut če prej nekoga si zlomila.

 

A se mi sam zdi,

al res vidm dvojno?

Je to sam želodčni krček,

Al u tvojem nicku res je srček?!

 

Me res zanima,

kok dolg bo trajal,

s karakterjem k ga maš,

se ti bo kr hitr spet zamajal.

 

Kmal drugi bo pršou na vrsto,

da nasedel tvojim blond lasem bo

in če dobr bo v duši,

ga na*ebu hitr bo.

 

Vsaj bodi odkrita,

priznaj, da si zvita,

neresna, z vedenjem neumesna,

da težiš, moriš in na koncu zapustiš.

 

Sploh pa je zlo važn,

da maš spretne roke,

hude boke, najhujša usta,

k čakajo na kej popusta.

 

In če bereš to,

se najdeš not,

sam zamisl se, zakaj si tak idiot!

 

Rabu sm mesce,

da sm to spoznal,

to masko z obraza

počas ti dol pobral.

 

Itak mi je zdj useeno,

sam zdi se mi pošteno,

da povem ti: Taka si k večina,

v množici še ena zgublena nčvredna deklina.

Rok Šuler

 

 

Soncu

Sonce moje zlato, dobro jutro ti želim,

hvala za vsak dan, ko se ob tebi prebudim.

Hvala, da zopet si nas obiskalo

in sence, teme, mrak iz neba pregnalo.

 

Dan za dnem vztrajno izza hriba vzideš,

sprašujem te, kako da nikoli ne uideš.

Saj iz ure v uro opazuješ nas ljudi,

ki sami sebi povzročamo skrbi.

 

Iz leta v leto v svojem ritmu se prebujaš.

Nesebično vso svojo toploto nam ponujaš.

Nič ne moti te, kaj delamo ljudje,

svetloba upanja za nas si vse.

 

Ob svitu ti postaneš kralj neba,

s teboj prebudi se zemlja vsa.

Veličastno jutro na vzhodu uprizoriš,

na čarobnem večernem svodu se posloviš.

 

Kdaj prepustiš oblakom vso jasnino.

A ti ne skriješ se v temnino.

Za vsakim dežjem zopet spet posiješ,

nova upanja v srca nam vliješ.

 

Saj kako naj mi sirote vemo, kaj je lepo,

če nam ne pokažeš, kako je, če ni vse svetlo.

Kako bi se kaj življenjskega naučili,

če vedno v lepo jutro bi se zbudili!

 

Saj takrat spoznamo, kaj je sreča,

ko iz dežja pokuka mavrica bleščeča,

iz turobe razne barve zažarijo,

v srcih toploto nam prebudijo.

 

Hvala, da pogumno za nas svetiš,

da s prijetnimi žarki v jutro me prebudiš.

Resnično hvala ti, da še vedno vztrajaš

in da kljub norostim k nam prihajaš.

Jani Koren

 

 

Tebi

Ti, ki bil si mi vse,

ki ljubila sem te.

Ti izdal si moje zaupanje,

mojo ljubezen in prijateljstvo.

Takrat sem se imela zelo lepo,

sedaj pa le še bolečina v srcu ostala mi je.

Ti, ki sem te imela najraje na svetu,

ti, sedaj odšel si z drugo v svet,

mene pustil za sabo kot ovenel cvet.

Ljubila sem te, a ti mene ne

in to zelo boli me.

Mislila sem, da pozabila sem te,

a te še vedno imam rada

kot takrat, ko sva bila skupaj.

Maja Bric

 

 

Zakaj?

Kam je šou

zej ta dan,

sprehajam se

po parku sam.

 

Zagledam te,

tam sediš,

s prijatlci

se skos smejiš.

 

In pol ko pa

zagledaš me,

tvoj smeh v jok

spremeni se.

 

Trenutkov vseh

spomniš se,

kot blisk pred očmi

spreletijo te.

 

Ko grem mimo tebe,

nasmehnem se,

a ti me še

pogledaš ne.

 

Zavem se še,

kok pogrešam te.

Zakaj, zakaj

pustila si me?

Jakob Kobal

 

 

Zvezda krvi

Nad deželo tiho,

v vrtincu solz,

zavestjo razbito,

še vedno rdeča zvezda žari!

 

Kri njena nas obdaja,

v njej topimo se vsi

kot pesek, ki voda ga odnaša,

tako se njen greh glasi.

 

Zakrila ni ničesar

in še vedno je!

Branila je življenje,

glej, trpljenje!

 

In jame odmevajo grehe njene!

Njih kriki še donijo,

naj sliši vse mrtvo, živo.

Kriva je!

 

Dom si ti ubila,

srce, ki bilo Zanj v breznih pogubila,

da sebe bi razpela,

brata, ki tujec je, k sebi vzela!

 

Narod si razklala,

si brat še vedno roke umiva,

ki umazala jih je kri in pot prelita

za svobodo lažno!

 

Bog in orlova vojska zbrana,

v gozdovih zdaj počiva.

Mira nima!

Saj ti še vedno si živa!

 

Tvoj strup rdeči naj odteče,

naj temna spet bo noč,

da brat še zadnjič bratu reče

lahko noč.

 

 

Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič, prof. slovenščine

Oblikovalca: Mark Kodrič in Rok Šuler

Avtorji pesmi: Matej Mohar, Jakob Poberaj, Jakob Kobal, Maja Bric, Rok Šuler, Jani Koren, Blaž Bajec

Ilustratorji: Matej Puc, Jaka Minkuž in Karin Šuligoj