Zaradi koncerta Vite Mavrič sem se znašla v Velenju. Pela je judovske pesmi, da me je srh spreletaval. Pred koncertom so v isti hiši velenjski pisatelji skupaj z DSP in neko novo vseslovansko pisateljsko zvezo opravili podelitev Veronikine nagrade za poezijo. vse, kar sodi zraven: glasbena točka, govori, ploskanje. Zmotil me je govor Vlada Žabota. Vsaj petkrat je rekel, da smo "mali narodić". Te besede ne moreš izgovoriti drugače kot z mehkim ć. Mali tudi ni isto kot majhen. Bila sem dobesedno prizadeta. In ta isti velemož je pijansko kvantal med Vitinim koncertom. Ko bi vsaj sedel nekje zadaj – ne, sedel je v drugi vrsti. Njegova družba je bila tudi izbrana. Kakšna kulturnost! Koga imamo na izbiro, ko volimo za predsednike in ministre! Kje vse se taki ljudje predstavljajo kot predstavniki slovenskih pisateljev! Kam vse grejo! Ni mi žal, da sem izstopila iz društva.
To je mračen začetek spisa. S čim naj ga posvetlim?
Bila sem v Moskvi – pravzaprav na periferiji, med stotinami blokov, ki so bili zgrajeni pred sedemdesetimi in več leti, nikoli obnovljeni. Stanovala sem pri sorodnikih, pri čudoviti družini, zato ne morem po resnici povedati, kako hudo mi je bilo, da morajo živeti v tako neprijaznem okolju – ne, ne smem, ne smem jih pomilovati. Moram jim čestitati, da zmorejo, da jih umazanija, razpadanje ni povozilo, da se še vedno smejejo.
Med bloki, na ulici, na klopcah okrog igrišč sedijo utrujene ženske, klatijo se moški, ki jih zanaša … ne, ne smem po resnici opisati vsega. ne smem jih žaliti. Tudi jaz bi bila utrujena, tudi jaz bi nosila pošvedrane čevlje, tudi jaz bi zvrnila steklenico vodke, tudi jaz bi vpila na soseda, tudi jaz se ne bi počesala, tudi jaz bi jedla hrano, od katere bi bila debela kot sod.
Naj sploh ne govorim o tej izkušnji? Arne Hodalič ima čudovite fotografije iz Indije (v galeriji na ljubljanskem gradu). Indija je tudi umazana in revna. Ruska sodobna pisateljica Ludmila Petrushevskaya tudi piše čudovite zgodbe, pa piše o strašnih usodah utrujenih ljudi iz druge polovice prejšnjega stoletja. Pa Dickens, na primer! Kaj pa jaz? Bojim se, da so moje zgodbe grde, že preden jih napišem. Rada bi pisala vesele zgodbe o veselih ljudeh!
Ne pravim, da nisem v Moskvi videla in doživela ničesar lepega. Recimo: krasna arhitektura okrog Kremlja, cerkvice z igrivimi kupolami. Žoge, narejene iz velikanskih papirnatih potonik, so visele s stropa nakupovalne arkade, vrtnice so krasile preprogo v muzeju Dostojevskega. Čudoviti lestenci so se pozibavali s stropov postaj podzemske železnice, čudoviti mozaiki. Čudoviti oblaki so se zgrinjali nad spomenikom Puškinu. V gledališču me je očarala scena, ko Julija zaprisega večno ljubezen Romeu, ki se narobe piše in je po vrhu še morilec njenega brata. Očarale so me majhne koče na robu Moskve, ki so okrašene z rezbarijami in pobarvane turkizno, roza, modro. Očarale so me brezdomne mačke, ki ponosno prečkajo ulice in se valjajo v prahu in brez strahu poležavajo sredi ulic kot krave v Indiji. Očarale so me lesene, živobarvne, jajčaste babuške, ki jih imajo na tisoče, in rute, poslikane z vrtnicami, ki jih prodajajo skupaj s kučmami. Čisto spokojna sem bila na pokopališču. Grobnice so skrite med brezami, obraščene s trnjem in visoko travo. Ptiči pojejo, listje pošumeva. Družina se zbere ob svežem grobu, sede na klopco, odpre steklenico, odlomi kruh, pusti nekaj hrane za dušo pokojnega. Pred ograjo pokopališča se deklica igra s škatlami od cvetja. Fotografiram jo.
Spoznala sem, kaj pomeni družina. Mati, oče, ne več pri zdravju, sin razpet med dvema drugima družinama, hčerka v tujini, vsi drugi živijo daleč, čeprav še vedno v Moskvi. Izvedela sem, kako so po letu 1945 delali na kolhozu, potem prišli z vasi v mesto, kako so se stiskali z drugimi družinami v majhnem stanovanju.
Prav o vsem tem so mi pripovedovali, o čemer piše Ludmila Petrushevskaya. Samo enkrat sem šla v knjigarno in samo tri angleške knjige so imeli, Dostojevskega, Tolstoja in Ljudmilo. Kupila sem Ludmiline novele. Izkazalo se je, da sem eno od novel že prej poznala. Izšla je lani v The Paris Review. Torej je ta prevod nekaj čisto novega za angleški trg. Pisateljica še živi, stara je okrog sedemdeset let. Objavlja šele v zadnjih dveh desetletjih, prej ni mogla prodreti, ker so njene novele res realistične – rekla bi, da skoraj cankarjanske. Vinjete, realizem s simbolistično poanto. Poskusila bom najti založnika pri nas. Ludmila piše o znanih rečeh. pri nas so bile podobne usode napisane na socialrealističen način, ki je dopuščal idealizacijo, Ludmila pa piše socialnaturalistično, neposredno, v kratkih, ostrih črtah. ne trene z očesom, ne zamiži pred ničemer, naj bo še tako strašno. Med angleškimi pisateljicami ima dvojčico morda v Jean Rhys, le da se Ludmiline junakinje ne predajajo občutku nesmiselnosti vsega, temveč jih žene nagon po preživetju. Velikanska razlika je seveda tudi ta, da Jean piše avtobiografsko, Ludmila pa o sebi ne pove ničesar drugega kot to, kar je najvažnejše: da sočustvuje s trpečimi ljudmi, da jih ne ocenjuje in ne obsoja.
Doma sem, v udobnem stanovanju. Srečujem prijetne ljudi. Nič hudega mi ni. Odganjam občutek, da bi me moralo biti sram, ker živim bolje kot toliko in toliko in še več kot toliko ljudi. In sram me je, da v tem udobju ne zmorem ničesar ustvariti, da brkljam, da fučkam čas, da nikomur ne koristim, da mrcvarim ped prsti pod stopali.
Prav za to počutje je primerna novela ameriškega pisatelja O. Henryja Zadnji list, ki sem jo prevedla, ker me je ganila in tudi premaknila. Dve prijateljici živita revno v New Yorku, ena zboli. Skozi okno vidi steno sosednje stavbe, ki jo obrašča bršljan. Jesen je, listi odpadajo, bolno dekle jih odšteva. Prepričana je, da bo umrla, ko odpade zadnji list. A v noči, ko zadnji list odpade, hišni prijatelj naslika na steno list, ki ne odpade in zato dekle ne more umreti. Umre pa prijatelj, ki dobi pljučnico, ker je šel v hudi nevihti naslikat list na steno.
Prav za to počutje je tudi primerna moja kratka pesem. Saj ni vredna kaj dosti, a naj jo izpišem, da ne bo prispevek prekratek.
PLANJAVA
Bolj in bolj mi je lepo,
bolj kot luni, ki se sprehaja
za smrekami in se polni in prazni.
Ko sem kje na samem,
gledam luno in zvezde
in samota neha žgati.
Je tako preprosto?
Ni, ker moram hoteti.
