Po oktobrskih nevihtah

0
247

Slučajno sem imela opravek v Gledališkem muzeju v stari Ljubljani, pa sem si spotoma ogledala stalno razstavo, ki prikazuje razvoj gledališča na Slovenskem do Cankarja in prvega slovenskega poklicnega igralca Ignacija Borštnika.

                Mislila sem le pokukati notri, samo dve manjši sobi sta, a sem ostala skoraj dve uri. Na začetku sem prisluhnila zvočni predstavi dialoga med očetom in sinom, ki ga je napisal Primož Trubar in ki velja za naše prvo dramsko besedilo. Nagovor k pobožnosti, nagovor k spoštovanju desetih zapovedi. Nič ne bi škodilo tole preposlušati vsake toliko časa, da se človek spomni, da ni sam na svetu in se je dobro ravnati po nekih pravilih, da se ne raztrešči.

                Škofjeloški pasijon je prikazan tudi s slikami veličastne uprizoritve v letu 2000. Po Trubarju so se z gledališčem ukvarjali jezuiti, potem Žiga Zois, Linhart, Levstik, Cankar … Drama SNG je bila sprva nemško gledališče, na mestu, kjer zdaj stoji, je bila prej Gostilna pri Cenkarju, lep slučaj, Borštnik pa je moral s trebuhom za kruhom v Zagreb, kjer je skupaj z ženo, ki je bila tudi igralka, trideset let tlakoval veličino hrvaškega gledališča. V Ljubljano je kot gostujoči igralec prihajal igrat premiere Cankarjevih dram. Ko je umrl, se niso mogli zmeniti, kdo bo plačal za pogreb. O tem je pisal Ivo Svetina v zadnjih oktobrskih Pogledih. Zelo zanimivo.

               

                Kam je šel mesec? Preganja me zavest  o "izgubljenem času", nenehno polzenje v preteklost.

 

                Prebrala sem knjigo Upor telesa Alice Miller. Podnaslov: telo terja resnico. Napisana mi je na kožo.  Dolgo sem se obotavljala, nisem je hotela vzeti v roke, seveda, ravno zato, ker sem se upirala resnici, ki jo bom morala prej ali slej sprejeti. Imam "slabe izkušnje" s podobnimi knjigami. Bojim se skreniti s tira, bojim se "delati na sebi". Omahujem, ker imam predsodek pred novotarijami utopističnega samoodreševanja. Prepričujem se, da je dovolj dobro ždeti v lastni koži in počakati na konec, kakršen že bo.  Biti sprijaznjen! S čim vse sem se pripravljena sprijazniti! Tako zelo se sprijaznjujem, da se pozabim postaviti zase. Ta knjiga me nagovarja ravno k temu.

                Upirati se prepoznavanju svoje resnice je tiščanje vode v breg. Prej ali slej.  Šele ko butne vame val spoznanja, da utapljam svojo nrav, če se preveč prilagajam drugim.

                Pa sem pri veliki besedici NE. Ja mi nekako gre, ne pa ne znam uporabljati. Kadar komu kaj odrečem, mi je žal. Vedno rečem ne na grob način, zlepa ne znam. 

                 

                Slabo mi gre na tem področju.

 

                Ogledala sem si razstavo fotografij Hermana Pivka v Grafičnem centru v Tivoliju v Ljubljani. Herman je pesnik-fotograf, oprl pa se je na poezijo Daneta Zajca. A je bolj zapleteno! Dane in Herman sta sodelovala, opirala sta se drug na drugega. Dane je na fotografije zapisal verze, Herman je delal fotografske umetnine na temo Danetovih pesmi. Gre za dva umetnika, ki se povežeta.

                Pozanm samo še en primer takega soustvarjanja: Niko Grafenauer in Alenka Sottler s knjigo Prividi.

                Slišim, da se podpisani izvodi pesniških zbirk prodajajo na dražbah, kupujejo resni zbiralci za resen denar. Pesniki podpišejo vsaj 100 izvodov zbirk. Na tej razstavi so fotografije z rokopisom Danetove pesmi. Če je mogoče natisniti fotografije v več izvodih, pa gotovo ni mogoče razmnožiti Danetovega rokopisa. Torej so razstavljene fotografije unikati. Se bo našel kak zbiralec, ki se bo tega ovedel? Mislim, da bi te fotografije morale razgrabiti slovenske knjižnice … na stenah imajo najbolj pogosto čirečare reklamnih plakatov. V NUK-u imajo dve Hermanovi umetnini. Lep zgled. Eno je odkupilo Društvo pisateljev. Le tako naprej … čeprav vem, da v jadrih ni vetra. Herman je komaj našel sponzorja za katalog.

                Ko pa je DSP našlo sponzorja za Jenkovo nagrado, se je nagrajenka uprla, češ da denar ni čist. V torbici imam kovanec. Pokojnina. V žepu ga je imel nek tajkun. Plačal je davek.

                Ona predlaga, da nagrade sponzorira Ministrstvo za kulturo ali pa DSP samo. A MK in DSP dajeta denar davkoplačevalcev. Mar bogataši, ki morda celo sodelujejo z Rusijo in Islamisti, ne plačujejo davkov? Tito si je sposojal pri Američanih, pa se ni nihče pritoževal.  Dal je denar za kulturo, pa smo bili vsi zadovoljni. Vozil se je v limuzinah, pa je bil komunist! Zlate kljuke, marmor, kipi v vrtovih …

                 

                Šla sem v Dramo gledat uprizoritev dramatizacije romana Čarobna gora Tomasa Manna. Prebrala sem gledališki list, sedela kot prikovana. Od prizora do prizora sem skušala zajeti pomen stavkov na polno pest, a mi je sproti odtekal sok. Kakor da bi bilo preveč dobrega. Nisem se sposobna zbrati. Kako igralci zmorejo držati celoto?! Večkrat sem se lotila romana, nikoli ga nisem prebrala do konca. Spomnim se, da ga je moja mama takorekoč požrla. Brala ga je, ko sem bila še doma, torej je bila stara kakšnih štirideset, poleg službe, poleg treh otrok. Lotila se ga bom še enkrat. In še enkrat bom šla gledat predstavo. V njej je vse, kar človek rabi, je nekakšna pilula spoznanja. Če naštevam, za kaj vse gre, bom naštevala do jutri.

 

                Pred tem sem brala nenavaden potopis, ki je hkrati dnevnik in esej. Andrej Detela piše o večkratnih potovanjih v Indijo, na Japonsko in Avstralijo v knjigi Sanje v vzhodni sobi. Zajema skoraj dvajset let. Opazi spremembe v vseh deželah in nenehno nastavlja ogledalo Sloveniji. Ko mislim, da piše samo o drugih, opazim, da piše o sebi. Ko piše o drugih deželah, piše o drugačnosti Slovenije. Kot fizik, znanstvenik, raziskovalec in izumitelj kot milni mehurček lovi smiselnost lastnega bivanja in iskanja. Občutenja, nihanja razpoloženja od očaranja do razočaranja. Nekaj najbolj pavšalnega zgane učinek nečesa najneznatnejšega. Metlica za mešanje čaja med čajnim obredom na japonskem ali ženska, ki nosi opeko na glavi v Indiji. Kako je svet raznolik! In nenehno poudarja, da je nujno videti in doživeti to raznolikost, če naj dojamemo bistvo demokracije.  Razvoj ni le nekaj vsečloveško zgodovinskega, vsak posameznik se razvija iz trenutka v trenutek. Na svoj razvoj lahko vsaj deloma vpliva. Potovanje je nekakšna samovzgoja srca.

                Bolj ko Detela zabrede v gostost velemest, bolj hlepi po stezici, ki bi ga skozi grmovje pripeljala do votline, kjer bi bil lahko sam. Raziskuje budizem, meditira in jogira, a nadevati si mora kravato, nositi aktovko in računalnik. Pa premišljujem spotoma, ko berem, če je lažje kot v mestu preživeti v odročnem kraju, kjer ni možnosti za kaj drugega kot za okopavanje njive, vodenje ovce na pašo, tuljenje z volkovi.  Kadar pa grem na podeželje, ko pomagam okopavati krompir, ko se cel teden nihče ne oglasi, ko jem, kar je v kašči  in v vrtu, ko čebele pomrejo, ko koruzo potolče vihar in pesa zgnije v deževju, dojamem, da je tudi na deželi, v objemu narave, da tako rečem, težko preživeti.

                Zanimivo je, ko Detela opisuje ekološka naselja. Obišče enega v Avstraliji. Gre za nekakšne skupnosti enakomislečih in podobnočutečih, ki žive v naravi, a vendarle s tehnološko opremo: sončna energija, napajalniki, čistilne naprave … Detela razmišlja o takšni oazi v Sloveniji. Pomislila sem, da je Slovenija tako majhna, da bi morala biti v celoti ekološko naselje. A kako korenito spremeniti način življenja? Tu odpove filozofija, odpove tehnologija. Ostane samo želja. In če je želja, je upanje. In če človek želi in upa, si morda tudi prizadeva, da bi uresničil, kar si je zamislil.

                Pravzaprav bi radi oboje. Pravijo, da ne moreš nečesa imeti in pojesti hkrati. V tem grmu tiči zajec.

 

                Bila sem v Celju. V knjižnici so postavili razstavo o življenju in delu Vitomila Zupana. Dva dni kasneje so v Mariboru imeli simpozij o njegovi dramatiki.  V Drami bojo uprizorili nekakšen kolaž iz več njegovih dram. Tako se zaključuje njegovo stoto leto.

              Spotoma sem se ustavila v Šempetru. Sprehodila sem se med rimskimi spomeniki. Pridružila sem se skupini šolarjev. Vodička je znala pritegniti pozornost. Opazila sem več, kakor bi sicer. Hvaležna sem. V muzeju v Celju sem dojela veličino Rimljanov na naših tleh. Cesta iz Rima skozi Emono in Celeo in Petovio, ob cesti naselja in grobišča. Zaželela sem spet videti Elisabeth Taylor v vlogi Kleopatre.

                Ko sem v celjskem Pokrajinskem muzeju legla na klopco in se zazrla v tako imenovani Celjski strop, so mi pritekle solze. V dvorani Stare grofije je strop poslikan tako mojstrsko, da imaš od spodaj občutek, da se stavba nadaljuje proti nebu, na balkonih med stebri so zbrani mestni imenitneži, eden je menda tudi avtoportret slikarja, na štirih straneh mogočne osrednje arhitekturne kulise pa so podobe življenja v mestu in na podeželju. V štirih kotih so naslikane sivo črne študije lebdečega ali morda v vesolju plešočega golega moškega, prikazanega od spodaj, od zgoraj in z obeh strani. Pravijo, da se je slikar oprl na grafike 17. stoletja. Pravijo, da so goli moški satiri. Več bi morala vedeti, da bi lahko razbrala kaj več. Ni še popolnoma odločeno, kdo je bil slikar, iz katere šole, nemške, češke ali italijanske. Kar se mene tiče, je bil mojster perspektive. Tudi če je preslikaval slike, ki jih je videl drugje po svetu, naslikal je čudovit strop. Že takrat se je bilo težko izmisliti kaj novega, pa je od 17. stoletja do danes nastalo še nešteto stropov.

                Zadnji globokosežni izumi v umetnosti so renesančni, kasneje je šlo bodisi za odklon ali vračanje.

                Nikakor pa ni mogoče ničesar ponoviti – ali ni to čudno!

                Strop v Celju je temen, a topel. Prevladujejo rjavi, zemeljski odtenki, usklajeni z barvo parketa. Slikar ni odprl prostora, ni naslikal neba. Svet je tukaj, notri, v tej palači. Ko sem ležala na klopci pod stropom, sem bila srečna: imela sem vse, kar sem rabila tisti trenutek. Srečna sem bila zato, ker sem se uspela ustaviti. Ustavila pa me je lepota. Nisem mogla mimo. Nisem je mogla spregledati. Ne bom je mogla zatajiti.

 

                V Celju so slepi in slabovidni pisatelji imeli letno srečanje. Nekaj jih je prišlo iz Srbije. Slepi in slabovidni Slovenci so še vedno precej odvisni od prevodne literature v brajlici, ki so jo pripravili v srbohrvaščini še v Jugoslaviji za jugoslovansko ozemlje za vse slepe in slabovidne. Še zdaj slepi naročajo prevode iz Beograda. Vse to vem, ker že vsaj dvajset let prijateljujem s Silvom Malekom, pisateljem iz Maribora, ki je oslepel v zgodnjem otroštvu. On bere filozofske, psihološke razprave in  tudi prevode svetovnih klasikov v srbohrvaščini (slepi Srbi in Hrvati morajo tudi brati v srbohrvaščini, kar je bilo pripravljeno zanje v časih Jugoslavije, verjetno imajo še manj novih besedil v hrvaščini ali srbščini v knjižnicah v Beogradu ali Zagrebu kot Slovenci v slovenščini).

                Na srečanju so brali pesmi in krajšo prozo. Izdali so tretjo številko zbornika Drugo sonce, kjer objavlja štiriinštirideset avtorjev. Lovila sem prispodobe in si skušala predstavljati, kako slepi dojemajo pomen primerjav, saj so vzete iz jezika, ki temelji na videnem. Spomnim se predavanj o strukturalizmu. Stol je sam po sebi stol, pa naj ga imenujemo, kakor si pač izberemo. Stol pa ni stol, dokler  besedi ne dodam tistega, kar stol v resnici je. Kaj je smisel besede, kaj je smisel govorjenja? Same kočljivosti. Od tu izvira vsa umetnost primerjave, cela veriga misli na nekaj, o nečem, zaradi nečesa, in vsa umetnost predajanja misli drugemu. Tu je srž pomena jezika, srž sporazumevanja. In od kje potreba po sporazumevanju? V potrebi po sobivanju.

                V besedi sami je podoba! Če rečem, da je sončnica tako visoka kot žirafa, si oboje predstavljam, ker sem že videla žirafo in sončnico. A sončnica ne more biti tako visoka kot žirafa. Ne, razen če je žirafa še mladič. Tako se začne klepetanje.

                Če žirafe še nisem videla, mi je pač kdo rekel, da je tako visoka, kot drevo. Če ne vem, kako visoko je lahko drevo, mi nekdo pokaže, da je žirafa tako visoka, kolikor je visoko drevo, ki je višje od strehe kmečke hiše. In tako dalje. A če rečem slepemu, da je žirafa visoka, da je sončnica visoka, da sta torej obe visoki… kaj s tem povem? Kaj je višina, kaj je globina?

                Zaradi zlaganja pomenov govorimo, smo torej ljudje, posebna bitja na dveh nogah. To, da znamo zapisati misli, jih prevesti v druge jezike… to je sploh največ, kar znamo. To, da čutimo, še ni dovolj, to da znamo opisati, kaj čutimo, to je tisto, ker postane stol, ko mu pripnemo besedo. Če pa znamo izraziti tudi čustva, pa skrite misli, plodove domišljije… kam me te misli vodijo?

                In kakorkoli misli obračam, vedno izločim ljudi, ki ne vidijo, ki ne morejo govoriti, ki ne slišijo. Ko govorim o hoji, izločim hrome, ko jem, ne mislim na lačne, ko govorim o potici, ne mislim na bratranca, ki je alergičen na orehe… nenehno grešim, nenehno izključujem, nenehno sem vzvišena zaradi vsega, česar mi pač ne manjka.     

                Pravijo, da se je treba znati vživeti v drugega. Nikakor pomilovati. Ksenija Kermavner, pisateljica, ki najbolj razume slepe, ker z njimi dela kot učiteljica in terapevt, je to poskušala. Za dlje časa si je dala prevezati oči. Tako je vsaj približno videla, kako je, če ne bi videla.

 

                Kaj bi dala, da bi lahko enemu slepemu za nekaj časa posodila vid!

 

                In še ena misel, lahko da je trdosrčna: ko potujem po deželah, kjer ljudje živijo v revščini, v umazaniji, mi vedno v zatilju utripa zavest, da bom prej ali slej sedla na letalo. Kot sem rekla: grešim neprestano. Nemogoče je biti srečen – razen intimno, razen kak trenutek ali v popolni brezčutni sebični osamitvi. In pravično je samo dejstvo, da bom umrla. Že glede načina umiranja ni pravice na svetu. Pravičen je samo končni prestop.

                Konec koncev je tudi vsako spočetje idealno samo za eno od milijon sperm, ki ji uspe zasaditi se v steno jajčeca. Zabava me misel na njeno huronsko zmagoslavje. Tisti pok! Tista eksplozija življenja!

                Kako naj bom pesimist?!