Kako naj spet potrkam na vrata?
Tri četrt leta se nisem oglašala. Prijalo mi je molčati. A te dni sem opazila, da ves ta čas tudi sebi nisem o ničemer pripovedovala. Razpustila sem premišljevanje. Kot kobilica sem poskakovala od dogodka do dogodka. K ničemer se nisem vračala, ničemur se zares posvetila. Je res vse, kar je kakorkoli, če sploh, pomembno, nabito v nekaj stavkov, slučajnih zapisov? Menda je beseda največ, kar imamo. Menda zaradi besed nismo živali ali rastline. So zabeleženi vtisi mejni kamni, po pasje zaznamovani vogali?
Nisem metala trnkov? Nisem bila hoteča?
Hodila sem na predstave in koncerte, kot po navadi, hodila sem na praznovanja rojstnih dni, na poroke… na kosila in večerje, letos še na noben pogreb. Šla sem taborit v Bohinj, nekaj dni. Deževje me ni motilo, šotorišča pa me je bilo sram pred tujci. Sanitarije bi dobile nagrado za najbolj zanemarjene na Balkanu. Skelet hotela Zlatorog je katastrofalen. Lani so še visele razcefrane cunjaste zastave evropskih držav, kar je bilo pravzaprav še huje, zdaj pa je samo še sivina. Ko bi vsaj sprostili nikogaršnje parkirišče.
Ne, ne, če že pišem, fuj črnogledost!
Katerih knjig ni na policah, kaj je na kupu, ki je še nepregledan? Prebrala sem vse, kar sem imela napol prebranega. Razen izrezkov iz revij in časopisov, ki jih najprej urejam po vsebini, potem pa, ko zastarijo, zavržem. Nekajkrat sem šla v knjižnico. To je dober znak. Lotila sem se slovenskih pisateljev med obema vojnama. Poznala sem samo nekaj imen, berem čisto na sveže.
Neprebrani izrezki iz revij se nabirajo in rumenijo. Pa tako nujno se mi je zdelo, da jih preberem.
To je. Zastarelo se počutim. Rada bi se obnovila.
Kreme za gube? Trebušnjaki? Čaji proti venenju? Izvir nečesa bistrega mi manjka. Pretočnost? Pretok. Potok. Pot. Potovanje.
Torej knjige. Nanje se lahko zanesem.
Življenjepis Hemingwaya (epizode iz izjemnega življenja), novele Honorea de Balzaca (po blokih, baročni realizem, bi rekla), študijo o ženskah Casanove, o ženskah, ki so stavile na več kot na spolovilo (prebrala na dušek), roman Nana Emila Zolaja (slastno, romantični naturalizem, bi rekla), roman Profesor Charlotte Brontë (s čutno radovednostjo, Francija, biti tujec, biti priseljenec, aktualno tudi zdaj), zgodnje novele Gabriela García Márqueza Nedolžna Eréndira (s spoštovanjem, groteskni realizem, bi rekla), eseje Barona de Montesquieua (z vzhičenim začudenjem in občudovanjem – postopoma, še zdaleč ne vseh, v angleščini, menda bojo kmalu izšli v slovenščini) in eseje Matjaža Lunačka Telovadci nad prepadom (prebrala sem jih v enem, ker se nanašajo prav na ljubljansko zdajšnjost, so odzivi na razstave, kritike, knjige, naslonjeni so na življenje in poezijo Arthura Rimbauda in na evropsko psihologijo), dnevniške zapise Krištofa Zupeta (o slikanju in uganki odnosov, počasi). Naštevam na pamet. Sledilo bi še najmanj ducat knjig. Z vseh vetrov. Ko takole naštevam, vidim, kako sem neurejena. kakor da bi nabirala gobe: če bojo lisičke, bom jedla rižoto, če bojo jurčki, bo juha, če bojo mušnice, ne bo nič, če bo filozof, bom pametna, če bo kič, bom neumna…
Aha: Julija Mayer, hčerka ameriških prijateljev, je pri šestnajstih letih napisala roman Oči v ogledalu. Začela sem ga prevajati. Piše o depresiji mladoletnice, ki se stopnjuje v anoreksijo in zasvojenost z bolečino. Deklica se reši s fantazijsko zamenjavo sebe s svojim odsevom v ogledalu. Druga drugi pomagata. A zgodi se, da deklica iz ogledala naredi nekaj po svoje, kar mora potem deklica, ki resnično živi, reševati. Zelo zapleteno, pa vendar razrešeno na koncu. Zrel roman za mlade. Prevajam (počasi, s strahom, z zavestjo, da knjiga ne bo "uspešnica", če jo bom sploh uspela komu "prodati", pa tudi z občutkom, da bo ta knjiga morda neki deklici posodila razmislek o načinu, kako se lahko spopade z odraščanjem, ki naj ne bi bilo problematično, a prepogosto je).
Najbolj sta me zgrabili lahkotni knjigi o ameriški zgodovini. Lasley Pearse, avtorica več kot dvajsetih romanov, v romanu Ne oziraj se v preteklost tke zgodbo o ženski, ki kot revna deklica v Londonu po naključjih pride v New York v 19. stoletju, kjer tudi konča na začetku 20. stoletja, preutrujena, da bi uresničila največjo željo: vrnitev v Anglijo. Diši po Dickensu, le da je napisano v sodobni angleščini, lažje berljivo. Rojevajoči se New York, prenaseljenost, umazanija, podgane, tatovi in goljufi, dekleta, prisiljena v prostitucijo, matere, ki ne morejo nahraniti otroke, sužnji. Velik del romana je posvečen herojski selitvi na drugo stran Amerike, z volovsko vprego, pred železnico, v resnično puste dežele, na zemljo, ki jo je bilo treba šele pripraviti za naselitev… pa stiki z domorodci… bolezen, umiranje, rojevanje… uspeh, neuspeh, začenjanje znova… tudi ljubezen, seveda… skratka: zgodba o priseljencih, ki so ustvarili Ameriko, kakršna zdaj pač je. Pritegnila me je problematika izseljenstva, ker sem bila sama izseljenka, ne ekonomska, ne politična, samo ljubezenska, pa vendar, izkušnja je bila močna, spoznala sem "prave izseljence", Slovence v Angliji, v Ameriki in Kanadi. Tudi ta roman bi prevajala.
Roman Johna Jakesa Domovina je saga o nemški družini v Chicagu v 19. stoletju. Pisatelj ji sledi do srede 20. stoletja. John Jakes je eden najbolj popularnih sodobnih piscev zgodovinskih romanov. Prevajala bi tudi ta roman (1180 strani!). Vem, ne bom, a bi.
Ti dve knjigi sem kupila jeseni lani. Šele marca sem se odločila za potovanje v Toronto in New York. Koliko sta bili ti dve knjigi krivi, da sem se odločila za to pot? Kako drugače sem zaradi teh dveh knjig doživela srečanje z izseljenci v Kanadi? Kako drugače sem doživela izlet na Ellis Island, na otok Ellis v New Yorku, ki je zdaj urejen v zgodovinski park z muzejem o naselitvi Amerike – tudi o soočenju z domorodci… Zgradbe na otoku so po letu 1964, ko so tam sprejeli zadnje priseljence, propadale, potomci izseljencev, ki so se zavedeli pomembnosti ohranjanja spomina, pa so otok v zadnjih nekaj letih rešili. Obnovili so dvorano, kjer so ljudje čakali na potne liste, sobe, kjer so jih pregledovali zdravniki, kjer so jim čistili uši, prostore, kjer so bili priseljenci v karanteni. Sobane so napolnili s fotografijami in zgodbami posameznikov. Kovčki, menažke, obleke, obrazi, polni strahu in velikega pričakovanja. Koliko zgodovine na enem samem otoku! Koliko pričevanj o tem otoku sem že brala, slišala, a šele tam zares dojela – kolikor je dojeti mogoče. Pretresena? Hujše besede ni, a bila bi potrebna za opis tako močnega doživetja. S čim naj ga primerjam? Z obiskom bolnice Franje. Z obiskom podzemskega zaklonišča proti atomski bombi v vzhodni Angliji. S krasoto pokrajine ob izviru Soče. Streznitev, ki traja.
Kako drugače sem zaradi zgoraj omenjenih dveh knjig brala družinsko kroniko Alfreda Mayerja Pot v izgnanstvo. Pri njegovih potomcih sem bila dva tedna. Njegova družina je prišla v New York iz Nemčije leta 1932, 35 in 37. Tisti, ki jim ni uspelo, so izginili v koncentracijskih taboriščih.
O enkratnem obisku Nemčije, svojega rojstnega kraja leta 1953 je Alfred Mayer napisal: "Vsaka ulica, vsako križišče je oživilo zgodbo naše družine, dogodki so bili zapisani v spomin kot imena na nagrobne spomenike na Judovskem pokopališču. Kaj je bila torej naša prihodnost? Dvanajstletno pobijanje šestih milijonov Judov je pospešilo nastanek Izraela, mi pa smo se odločili za Ameriko. Življenje v New Yorku nam je nudilo priložnost, da živimo v stiku s kulturo, v katero smo se rodili, saj se je v letih po vojni še mnogo drugih Evropejcev velikih formatov preselilo v Ameriko. Na nek način smo se vrnili v svoj dom."
Koliko so me te knjige utrdile v prepričanju, da vsega zla zdaj, v zvezi s Sirijo, Irakom, Palestino, Izraelom, Kurdi, Rusijo, Ukrajino, Kitajsko, Korejo, s propadom Evrope, konec koncev Slovenije niso krivi Američani. Vsaj ne samo Američani. V Ameriki še dandanes najdevajo azil preganjanci vsega sveta. Umetniki, oporečniki, znanstveniki, tudi kuharji in rokodelci, katerih obrti v majhnih evropskih deželah propadajo, Amerika pa jim še lahko nudi preživetje. Res je, ni lahko priti čez mejo, morda zdaj težje kot v prejšnjih dveh stoletjih, a ko prideš, si v državi, kjer imaš vsaj nekaj možnosti umreti od starosti, nekaj več kot v državah množičnih pobojev. Čeprav tudi streljajo, čeprav so prepuščeni samim sebi, ko gre za zdravstvo…
Bila sem v tridesetih galerijah, poležavala sem v Central Parku, jedla madžarske štrudle, plavala v oceanu posedala sem po pločnikih in poslušala glasbenike in gledala žonglerje. V trafiki imajo revije z vsega sveta. Ne morem sovražiti Amerike.
In iz notesa? Retrospektiva kitajskega umetnika Ai Weiweia v Brooklyn muzeju. Genij sodobnega časa. Junak našega časa. Kitajska in Amerika v enem – torej cel svet. V Angliji pripravljajo veliko novo razstavo. In v stalni zbirki istega muzeja imajo zbirko umetnice Judy Chicago. Naredila je jedilni servis (glina, tekstil, kovina…), vsak pogrinjek je posvečen eni od velikih žensk svetovnega pomena, slikarki, filozofinji, pisateljici, znanstvenici… od Sapfo naprej) in na tleh je več sto ploščic, na vsaki ime ene od žensk… vredno ogleda, vsaj na internetu. In še ena ikona kalibra Andy Warhol: Jeff Koons (ista generacija kot ženske, o katerih mi ni nikoli nihče ničesar povedal: Judy Chicago in Louis Bourgeois, Lucie Rie iz lončarstva). Retrospektiva Koonsovih slik in kipov v muzeju Whitney. Da te kap! In da se razveseliš umetnosti, da nisi poklapan, čeprav komentira blaznost našega časa.
No, ne bom mogla spraviti v kratek zapis dogodkov minulih treh letnih časov. Malce bom postala v naslednjih mesecih in, upam vsaj, o tem ali onem sproti kaj zapisala.
