»Podariti je treba pravo knjigo«

0
454

Intervju s Tilko Jamnik

Mnogokrat se ne zavedamo pomembne vloge, ki jo ima branje v otrokovem življenju. O tem, kdaj, kako in kaj začeti otroku brati, kakšen je pomen pravljičnih ur ter konkretno katere slovenske mladinske knjige izbrati, smo se pogovarjali s Tilko Jamnik, ljubiteljico knjig, pravljičarko ter predvsem promotorko branja otrokom. Že deveto leto vodi srečanja starejših bralcev, ki jih spodbuja k branju otrokom oz. vnukom, poldrugo desetletje pa že sodeluje z Bralno značko. Mnogi pa jo poznate kot pravljičarko iz Pionirske knjižnice.

 

Kakšna knjiga je kakovostna otroška knjiga? Mislim predvsem na mladinske knjige za otroke v predšolskem in zgodnjem bralnem obdobju.

Kakovostna knjiga je sporočilno dognana, jezikovno in estetsko izbrušena … Otroku najbolj primerna knjiga je slikanica, zato mora biti tudi po tej plati dovršena. Dobra otroška knjiga mora biti primerna njegovi starosti oz. njegovemu razvoju.

 

Katere slovenske mladinske knjige bi izpostavili?

Otrokom v predšolskem in zgodnjem bralnem obdobju bi vsekakor priporočala slikanice, ki se uvrstijo med pet finalistk za nagrado Izvirna slovenska slikanica (podeljena je vsako leto ob 2. aprilu – mednarodnem dnevu knjig za otroke). Samostojnim mladim bralcem bi priporočala knjige, ki se uvrstijo med pet finalistk nagrade večernica (podeljena je vsako leto na srečanju mladinskih pisateljev v Murski Soboti) in deset knjig, ki se potegujejo za nagrado desetnica (to je stanovska nagrada, ki jo vsako leto podeljuje Društvo slovenskih pisateljev svojim članom), potem vsekakor še knjige, ki prejmejo Levstikovo nagrado (vsako drugo leto jo svojim ustvarjalcem podeljuje založba Mladinska knjiga). Poleg nagrajenih knjig in finalistk za te nagrade pa bi izpostavila tudi vse knjige, ki v Priporočilnem seznamu Pionirske prejmejo zlato hruško ali pa so samo posebej predstavljene z anotacijo. Vse skupaj je to sto ali nekaj več naslovov najboljših mladinskih knjig v enem letu. (Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri Mestni knjižnici Ljubljana vsako leto pregleda in oceni vse mladinske knjige, ki so izšle v koledarskem letu in izda t. i. Pregledni in priporočilni seznam knjig, ki je zelo dobrodošel priročnik za kakovostno branje knjig, z njim se lažje znajdemo v produkciji mladinskih knjig – na primer v letu 2008 je izšlo 811 naslovov. Dostopen je tudi na domači strani Mestne knjižnice Ljubljana: http://www.mklj.si/index.php/digitalna-knjiznica/priporocilni-seznami/120-pregledni-in-priporocilni-seznami-za-mlade.)

 

V prihajajočih praznikih je knjiga zelo lepo darilo – a prava knjiga. Na kaj je treba paziti, ko kupujemo knjigo za predšolskega otroka, osnovnošolca in mladostnika?

Podariti je treba pravo knjigo, kar pomeni, da je poleg kakovosti vsekakor treba upoštevati še starost otroka ter njegove želje in zanimanja.

Če otroku v predbralnem obdobju darujemo zbirko pravljic, mu hkrati obljubljamo, da mu jo bomo brali, kar je zagotovo najbolj dragoceno darilo (glasno branje nekomu je dajanje in dejanje ljubezni). Samostojni bralci se lahko navdušujejo tako nad fantastičnimi pripovedmi kot nad problemskimi zgodbami, lahko pa jim darujemo tudi poučne knjige s področij, ki jih zanimajo (astronomija, dinozavri, hitra vozila idr.), priročnike v pomoč pri odraščanju (npr. naslove, kot so Hura za fante ali Knjiga samo za dekleta) itd. Pri nakupu lahko prav dobro svetujejo knjigarnarji in knjižničarji.

 

Kdaj naj bi otroku začeli brati knjige? S čim naprej začeti: pravljicami, pesmimi, realističnimi zgodbami?

Že pred rojstvom na otrokov razvoj ugodno vpliva govorjenje, glasba in to, če nosečnica bere in ji je pri tem lepo. Z otrokom se pogovarjamo vse od rojstva naprej, medtem ko ga negujemo in previjamo, se z njim igramo bibanke in mu pojemo uspavanke. Ko je star kakih 5–6 mesecev in sedi, mu dajemo v roke različne predmete, med drugim tudi igralne knjige, kjer otroku poimenujemo posamezne predmete. Te prve besede pa kaj hitro prerastejo v preproste povedi in prve verze.

 

Otroci v prvem letu starosti ne morejo biti pri miru, vse bi radi prijeli, listali knjige, kar je lahko moteče za branje pravljic. Kako naj izgledajo prva branja z otrokom?

Majhnemu otroku ponudimo knjige kartonke, različne igralne knjige, s katerimi se otrok igra, medtem ko mu poimenujemo posamezne predmete in upodobljene situacije. Te knjige spodbujajo in vključujejo otrokovo aktivnost. Ko pa otrok raste in je tudi vse bolj vajen knjig, že nekaj minut tudi zares posluša branje krajših pravljic in zgodb. Zelo jih pritegnejo pesmice s svojo zvočnostjo. Treba je vedeti, da branje majhnemu otroku ni nikoli zgolj branje.

Je namreč branje in pripovedovanje, je skupno opazovanje ilustracij in pogovor, je vključevanje otrokovih izkušenj, njegovih gibalnih aktivnosti, njegovih igrač, ki bi tudi rade poslušale idr., vključevanje obbralnih dejavnosti in seveda tudi precej ljubkovanja.

 

Kaj s tem pri otroku razvijamo?

Branje ugodno vpliva na otrokov vsestranski razvoj, intelektualni in domišljijski, čustveni in socialni, bogati njegov besedni zaklad in znanje z različnih področij. Utrjuje mu izkušnjo, da je branje prijetno, koristno, zanimivo, nujno potrebno za učenje in vsakodnevno delovanje.

 

Kako bo otroku branje v otroštvu koristilo kasneje?

Branje v predbralnem obdobju vpliva na njegovo uspešnost učenja in uspešnost učenja sploh, na njegovo bralno vzgojo in bralno kulturo vse življenje. Poleg tega družinsko branje vpliva tudi na poglabljanje in utrjevanje medsebojnih vezi med otrokom in starši, kar je dragoceno v času otrokovega odraščanja. Mladi starši, ki so jim brali v otroštvu, berejo tudi svojim otrokom …

 

Kako najlažje predšolskemu otroku približati knjigo?

Vsak dan mu beremo tako, da vzamemo v naročje otroka in knjigo, nekaj minut, odvisno od otrokove starosti, obkrožajo naj ga knjige in druga bralna gradiva (otroške revije), ob različnih priložnostih skupaj uporabljamo knjige, npr. skupaj iščemo v knjigah odgovore na otrokova vprašanja … Z branjem ga umirjamo pred spanjem, več mu beremo v deževnih dneh, ko je bolan ipd.

 

Kaj pa učenje branja v ožjem smislu (torej črk ali besed), ali podpirate, da starši že predšolske otroke učijo brati še pred vstopom v šolo? Ameriški inštitut (The Institutes for The Achievement of Human Potential – IAHP) že več desetletij izvaja programe ter izdaja priročnike, kako majhnega otroka naučiti brati, posebej priporočajo, da jih naučimo brati še pred šestim letom starosti. Kaj menite vi o tem?

Nisem strokovnjakinja s področja učenja oz. poučevanja branja v ožjem smislu.

Vem pa, da na uspešno otrokovo učenje branja vplivajo tisoče ur, ko mu odrasli beremo v predbralnem obdobju. Glasno branje v predšolskem obdobju razvija njegovo t. i. porajajočo se pismenost. Knjižničarji svetujemo vzgojiteljem, da otrokom od ranega otroštva berejo otrokom, ga vodijo v knjižnico, poskrbijo, da je v stiku z različnimi bralnimi gradivi in da je njegovo okolje bralno spodbudno. To vse skupaj pripelje otroka do stopnje zrelosti, ko začne brati, in se ni treba kaj dosti ukvarjati s posameznimi glasovi in črkami.

 

Torej tudi vi na učenje branja gledate širše, torej da to ni samo golo učenje črk, ampak da se začne že z branjem, pripovedovanjem pravljic, zgodb?

Vsekakor!

 

Kako je vaša življenjska pot povezana s knjigo?

Starša sta mi brala, ko sem bila otrok in že pred vstopom v šolo sem se naučila brati, vedno sem veliko in rada brala, študirala sem primerjalno književnost … Sčasoma sem spoznala, da me veseli delo v mladinski knjižnici, pripovedovanje pravljic in spodbujanje otrok in vzgojiteljev k branju, zato sem se zaposlila v tedanji Pionirski knjižnici v Ljubljani, kjer še vedno delam (Pionirska je zdaj center za mladinsko književnost in knjižničarstvo v Mestni knjižnici Ljubljana). Poldrugo desetletje sodelujem z Bralno značko, deveto leto pa že tudi vodim srečanja starejših bralcev, ki jih spodbujamo k branju otrokom oz. vnukom … Veliko sem brala svojima otrokoma, sedaj berem že tudi svoji vnučki. Poleg mladinske literature skušam prebrati tudi najpomembnejše knjižne novosti za odrasle. Branje mi intimno veliko pomeni in imam srečo, da je spodbujanje drugih k branju moje delo in služba.

 

Zakaj je dobro, da otroke peljemo na pravljične ure v knjižnico? Ali se dogajajo po vseh slovenskih knjižnicah?

Vse slovenske splošne knjižnice pripravljajo pravljične ure, včasih se prepletajo z igralnimi urami oz. različnimi delavnicami. Ko je otrok star 3–4 leta, mu je pravljična ura posebno doživetje, bere mu namreč nekdo drug (tj. knjižničarka), doživi druge načine pripovedovanja in spozna druge pravljice … Poleg tega se ta poseben dogodek dogaja v knjižnici, kar ga spodbuja tudi k izposoji knjig in drugega knjižničnega gradiva.

Prisotnost na pravljični uri ga spodbuja k poslušanju in vzgaja k primernemu vedenju na prireditvi. Danes znamo vse manj pozorno poslušati, težko smo tiho in zbrani. To velja tudi za odrasle, ne le za otroke.

Zelo priporočam redne obiske knjižnice že vse od otrokovega zgodnjega obdobja: tako bodo imeli otrok in starši na voljo vedno dovolj bralnega gradiva (ne bo se mogoče izgovarjati, da so knjige predrage), različnih spodbud (razstave in prireditve), strokovne nasvete knjižničarjev idr.

 

Se spomnite kakšnega zanimivega dogodka z vaših ur pripovedovanja pravljic?

Vsaka pravljična ura je bila poseben dogodek, odvisen od otrok, ki so se zbrali, pravljic, ki sem jih izbrala in seveda od mojega trenutnega razpoloženja. Pravljične ure so vedno enkratna skupna doživetja, kjer so-učinkujejo vključeni poslušalci, pripovedovalec oz. bralec in pravljice. Bolj kot zanimivih dogodkov se spominjam nekaterih pravljic … Najlepše pa mi je, ko srečujem odrasle mlade ljudi, ki se z veseljem spominjajo naših skupnih pravljičnih ur.

 

Kako pa lahko vzgojitelji pripomorejo k bralni kulturi otrok?

Mislim, da sva o tem povedali že dovolj: otrokom čim več berejo, obenem pa tudi sami berejo in so tako za vzgled otrokom. Vzgojitelji smo jim pa vsi odrasli ljudje: starši, vzgojitelji v vrtcu, učitelji v šoli, knjižničarji … Na bralno vzgojo zelo vplivajo tudi mediji in splošen odnos posameznikov in javnosti do branja, kar pa bi bil lahko predmet posebnega pogovora.