Lauro Ličer sem spoznala v času, ko je ilustrirala knjigo brazilskih ljudskih pravljic Krakajoči papagaj. Knjigo je izdal Založniški atelje Blodnjak in je prva v zbirki Nit. Sledila ji je še knjiga filipinskih ljudskih pravljic z naslovom Mesečeva vila, ki jo je prav tako ilustrirala Laura. Srečali sva se na predstavitvi najprej prve, nato še druge knjige in ostali povezani preko e mailov, smsov, facebook sporočil in občasnih telefonskih klicev. Večkrat sem si ogledala tudi njeno spletno stran http://www.laura-licer.si/ in k temu vabim tudi vas. Ker so njene ilustracije tako nekaj posebnega in ker je njeno likovno delovanje mnogostransko, sem Lauro prosila za pogovor, ker bi jo rada predstavila tudi vam, dragi bralci.
Špela: Laura, bi se nam najprej predstavila? Od kod prihajaš, kam si hodila v šolo?
Laura: Sem Laura Ličer. Živim v Ljubljani, tukaj sem se tudi šolala in preživela večji del življenja, na vsake toliko pa se imam tudi za Trebušanko, kjer sem v otroštvu preživela večino vikendov.
Špela: Si slikala že v otroštvu ali si ljubezen do slikanja začutila kasneje? Si morda likovno nadarjenost podedovala po starših ali starih starših?
Laura: Slikala sem že in predvsem v otroštvu. Vzorci in stvori, ki sem jih risala pri treh letih, so enostavne verzije tega, kar ustvarjam sedaj, v osnovi je isti sistem. Že kot otrok sem bila malce obsedena s simetrijo, risala sem nekakšne mandale. Vedno se je začelo v centru, od koder sem vlekla črte. Kasneje je vse skupaj malo zamrlo z rahlimi vmesnimi prebliski, zares pa sem obudila svojo ljubezen do ustvarjanja pred petimi leti, tako da sedaj delam nadure za nazaj. Strast do risanja je v družini. Mama je zelo nadarjena in rada slika, ampak slik ne kaže naokoli, samo bližnjim srečnežem. Prigovarjam jo v razstave, ker ima res poseben stil. Morda se bo nekega dne odločila. Dedek je tudi rad slikal. Žal je odprl ventil samo ko sva bili najprej mama in potem jaz majhni. Duška si je dal le ob ustvarjanju z otroki.
Špela: Kje pa si se slikanja učila? Si morda obiskovala kakšne likovne tečaje ali si samouk?
Laura: Pri šestih letih sem obiskovala tečaj v Pionirskem domu in kasneje na gimnaziji.
Špela: V letih, odkar se posvečaš slikanju, si ilustrirala že kar nekaj knjig in slikanic. S katerimi založbami vse sodeluješ?
Laura: Ilustriranje je bila moja skrita želja že od nekdaj, tako da sem zelo vesela, da se premikam v to smer. Moja prva knjiga – Dežka – pisatelja Francija Rogača je izšla v samozaložbi. Sledilo je sodelovanje z založbo Blodnjak, Literarnim valom in sedaj še z založbo Stella. Všeč mi je, da lahko pri vseh treh delam v svojem stilu, da je zelo pester spekter bralcev, ki so jim knjige namenjene ter da so književni zvrsti zelo raznolike – od otroških pesmic do pripovedk za odrasle.
Špela: Vse tvoje ilustracije so zelo živih, močnih barv. V kakšni tehniki so narejene? In zakaj te tako pritegnejo močne barve, saj se mi zdiš po naravi zelo nežen človek?
Laura: Najbolj uživam ob slikanju z akrili. Močni kontrasti so skupna točka mojih slik. Poskušala sem malo omiliti zadevo, vendar na koncu vedno pristanem pri kontrastih, ki jih še dodatno poudarja črna črta, ki obkroža vsak detajl. Močne barve me pritegnejo iz več razlogov, tako da zaenkrat nič ne kaže, da bom šla v bolj nežne vode.
Špela: Na tvoji spletni strani sem videla, da so pogost motiv tvojih slik mačke, ki si jim posvetila celo mačjo kolekcijo. Pa imaš tudi doma kakšno muco?
Laura: To je bil prvi sklop slik pred petimi leti. Že kot otrok sem naslikala črno mačko, ki je imela v svoji notranjosti živobarvne vzorce. Zdaj se je ta mačka zopet pojavila, le da so tokrat vzorci zunaj nje. Vsaka slika ima svojo zgodbo, in ker sem imela kar veliko povedati, je nastalo okoli 150 slik z mačjim motivom, vendar je mačka le opazovalec dogajanja, ki se spreminja od slike do slike.
Špela: Ustvarila si tudi igralne karte, katerih motiv so muce. So te karte priljubljena igra med tvojimi prijatelji? Kje se jih da kupiti?
Laura: Mačji tarok je bolj za mačkoljubce kot za hude kvartopirce, saj so ti večinoma navajeni na svoje ponošene karte. Vendar je vseeno lepo darilo za manj strastne igralce oziroma za tiste, ki se igranja šele učijo. Kupiti se jih da v nekaj trgovinah in na sejmih, kjer prodajam svoje stvaritve. Vsak tarok ima svojo zgodbo, zgornji del je časovno prej, spodnji pa potem.
Špela: Svoje slike tudi razstavljaš, kakšni razstavni prostori ti najbolj odgovarjajo?
Laura: Do sedaj sem imela okoli 25 razstav slik, nekaj tudi razstav ilustracij ali oboje. Zelo rada razstavljam v knjižnicah, svoja dela pa sem imela na ogled tudi na drugih lokacijah, kot so Mladinski center Litija, Metelkova mesto, Etnografski muzej in kakšni lokali, ki jih polepšamo z barvami. V prihodnosti bi rada razstavila tudi v kakšni galeriji.
Špela: Tvoja domišljija ne pozna meja. Ustvarjaš različna pravljična bitja in se poigravaš z vzorčki. Tudi svoji facebook strani si dala ime Bitjastovzorčasti svet Laure Ličer. Kje sploh dobiš ideje za vse te kreacije?
Laura: Ne vem točno. Dostikrat razmišljam o tem vprašanju, ampak nisem še prišla do končne ugotovitve, je tako bolj zanimivo. Velikokrat so utrinki iz realnega sveta, ki me obkroža. Zgodbe se tičejo mene osebno ali pa so me navdihnile zgodbe koga drugega. Potem jih dam v cedilo in na drugi strani pridejo ven v bitjastovzorčasti svet.
Špela: Tudi tvoji človečki so mi zelo všeč. Kako si prišla na idejo zanje?
Laura: Človečki so ljudje v bitjastovzorčastem svetu, ki je večinoma svet živali, oziroma ljudi upodobljenih kot živali. Tako da so človečki bolj izjema, pojavijo se le sem pa tja. Da me spomnijo, da obstajajo tudi v takih oblikah.
Špela: Ti sodeluješ tudi na raznih sejmih, vodiš likovne delavnice za otroke in odrasle, po želji komu poslikaš tudi stene v stanovanju. Kdaj sploh najdeš čas za vse te dejavnosti? Kako poteka tvoj delovni dan?
Laura: Ustvarjanje pride na vrsto po zaposlitvi. Saj ni tako nemogoče. Če nekaj res rad počneš, z veseljem ugasneš tv in izklopiš računalnik, ki jemljeta preveč časa. Ustvarjanju posvetim kakšne 4 ure dnevno, včasih več včasih manj.
Špela: Kje pa imaš atelje ali morda ustvarjaš kar doma?
Laura: Ustvarjam doma.
Špela: Kako pa je prišlo do tvojega sodelovanja z Založniškim ateljejem Blodnjak?
Laura: Z Bojanom in Katarino Meserko smo se spoznali na ustvarjalnem sejmu v Novem mestu. Takoj sta mi omenila tradicionalne pripovedke ljudstev sveta in povedala, da iščeta ilustratorja. Nad idejo sem bila zelo navdušena, saj sem študirala geografijo in se mi je takoj zdela zanimiva povezava in super izziv.
Špela: Doslej si za to založbo ilustrirala knjigi brazilskih in filipinskih pravljic, ki sta že izšli. Naredila si tudi že ilustracije za naslednjo knjigo nigerijskih pravljic, nato pa se boš lotila še židovskih in ostalih. Zanima me, kako nastane knjižna ilustracija? Verjetno najprej prebereš pravljice, ampak kako pride do ideje kaj naslikati?
Laura: Najprej preberem vse pravljice, takrat približno vidim scene. Tradicionalne zgodbe so mi res zelo všeč, tako da imam ob branju kar pestro risanko v glavi. Nato določim, katere zgodbe bom ilustrirala. Žal sem omejena le na 7 ilustracij za vsako knjigo. Zgodbe določim bolj sistematično kot po navdihu, pazim na to, da so ilustracije približno enako oddaljene ena od druge. Ko imam izbrane zgodbe, pa nastopi navdih. Izberem tisto sceno, ki me v zgodbi najbolj pritegne – ker se mi zdi ključna za vsebino ali pa zato, ker se mi zdi, da bi tisti trenutek v zgodbi najbolje upodobila. Ko je izbrana scena, okvirno vem kaj bo, bistvo slike pa ponavadi nastaja sproti ali pa na koncu.
Špela: Originali teh ilustracij so kar majhni, vsi so na formatu A4. Se kdaj lotiš tudi večjih slik?
Laura: Za knjižne ilustracije zaenkrat ne, verjetno pa bo po potrebi sledilo tudi to. Slike, ki jih ustvarjam na platna in jih ne spremlja napisana zgodba, so pa tudi večjih formatov. Pravkar delam sklop slik, ki bodo različnih dimenzij in bodo povezane v eno samo nenapisano zgodbo. Imela bo samo naslov in sicer Na jasi. Pred časom sem naredila tudi zgodbo v slikah z naslovom Sobitja in upam, da nekega dne izide kot knjiga.
Špela: Pa se vrniva k ljudskim pravljicam. Teh je za celo zbirko, zato si se ustvarjanja lotila premišljeno: filipinske si zaradi neba in morja, ki obdaja otoke, pobarvala v modro, brazilske, ki se dogajajo v amazonskih gozdovih, so zelene, nigerijske so pretežno rjave, rumene in oranžne. Kaj te pri teh ljudskih pravljicah še nagovori?
Laura: Nek splošen utrip, ki je bil do sedaj pri vsaki državi drugačen. Ne znam točno opisati kaj bi to bilo. Nekatere barve mi sploh ne gredo zraven posamezne zbirke, pa ne le zaradi narave ali barv na zastavi. Nagovorijo me čustva, ki so v zgodbah, velikokrat pa tudi, ali so dogodki bolj prizemljeni ali bolj v oblakih. Na primer brazilske so se mi zdele kljub pravljičnim junakom bolj na realnih tleh, medtem ko je bila pri filipinskih najbolj primerna upodobitev z modro in predvsem vijolično.
Špela: Ilustrirala si tudi dve knjigi pravljic za odrasle, ki jih je napisala Breda Smolnikar. Tudi te so izšle pri istem založniku. Katere tvoje slikanice so še izšle v knjižni obliki?
Laura: Zbirka Bredka Pripovedka je zbirka pripovedk za starejše. Tako njena Pripovedka o Dursumi kot Pripovedka o Abrnci nista kaj dosti pravljični in so ilustracije kot nekakšna paralelna zgodba k realnosti. So mi v velik izziv in se veselim nadaljevanj. Izšla je še pravljica Dežka pisatelja Francija Rogača v slovenskem in angleškem jeziku. Trenutno je tik pred izidom pesniška zbirka Aleksandre Kocmut z naslovom Z zvezde na zvezdo. Ta teden pa se veselim prvenca Miha Praprotnika Rojstvo Ljubljane iz duha zmaja, ki je pravljična predzgodba ustanovitve mesta Ljubljana. V dobrem je še kaj nekaj knjig za leto 2014.
Špela: Ilustriraš morda tudi za otroške revije?
Laura: Zaenkrat še ni prišla ta priložnost mimo, bi pa z veseljem.
Špela: Si morda kdaj sodelovala na bienalih ilustracije?
Laura: Tudi ne.
Špela: Laura, še zadnje vprašanje. Kakšne načrte pa imaš za prihodnost?
Laura: Nadaljevati s slikami in ilustracijami iz Bitjastovzorčastega sveta, sodelovati s čimbolj raznolikimi pisatelji in pisateljicami ter drugimi ustvarjalci. Predvsem pa širiti ideje, ki jih izražam z ustvarjanjem.
Špela: Laura, iskrena hvala za pogovor. Želim ti veliko zadovoljstva na tvoji ustvarjalni poti in sreče v osebnem življenju.
Laura: Hvala in tudi tebi veliko sreče.
