Pogovor z zanimivo ustvarjalko in prevajalko Barbaro Juršič

0
560

 

Se talent rodi ali to postane?

Nekaj ti je gotovo položeno v zibelko. Potem pa je, mislim, veliko odvisno od tega, koliko si že v zgodnjem otroštvu željan znanja in odkrivanja novega. Na ta način se ti tudi, velikokrat nehote ali mimogrede, odkrije tvoj talent ali veselje do nečesa. To veselje pa pomeni tudi, da nekaj rad delaš in se temu bolj posvečaš ter tako svoj talent ali kakorkoli že to poimenujemo razvijaš in brusiš.

 

 

Kdo te je navdušil za ustvarjanje?

Že od nekdaj sem bila zelo željna znanja in sem rada ustvarjala. Nekako se je to porodilo v meni, potem pa sem že kot otrok starše prosila, naj me vpišejo na klavir pa na kiparstvo, ki je še vedno nekako moja tiha (in ne ravno izpolnjena) želja. Ustvarjanje me je poiskalo kar samo, bi lahko rekla malo v šali.

 

 

Kdaj najraje ustvarjaš? Sta pomembna kraj in čas ustvarjanja?

Pri meni je gotovo noč tista, ki me najbolj navdihne, razmišljala sem že, da je to gotovo tudi zaradi miru, ki se končno spusti nad mesto in naše običajno frenetično življenje. Seveda pa mi pomagajo tudi kakšni posebni kraji in izjemni trenutki, čisto nenačrtovano in po navdihu.

 

Kako se življenje in umetnost (tvoje ustvarjalno delo) povezujeta?

To si upam primerjati z genialnim Fernandom Pessoo, ki je bil čez dan dolgočasen uradnik, potem pa se je pogovarjal z vsemi svoji heteronimi, vsemi tistimi, ki so bil on, in potoval po nedoumljivih okljukih svojega jaza, tja, kamor ne sežejo niti slutnje.

 

 

Iniciacija za ustvarjanje?

V ustvarjanje me redko uvede premislek, v njem nastanejo le kakšni osnutki in kasneje seveda popravki in izboljšave. Drugače pa so to lahko trenutek, beseda, pogled na nekaj, spomin, nekaj, kar se zgane v tebi in ne veš, ali ti je pripadalo že prej ali ti je bilo takrat podarjeno.

 

 

Odnos do drugih zvrsti umetnosti? Povezovanje različnih zvrsti umetnosti?

Kot sem že omenila, sem velika občudovalka in oboževalka kiparstva, enako velja za slikarstvo in petje, med drugim tudi gledališče, a mi je malo manj blizu. Mislim, da se umetnosti tako ali tako povezujejo ter prepletajo in so niti med njimi tesnejše, kot včasih mislimo. V književnosti na primer najdemo množico povezav s slikarstvom, ki jih na prvi pogled oziroma v običajnem branju sploh ne zaznamo.

 

Tvoji ustvarjalni načrti?

Moji ustvarjalni načrti so zelo smeli, upam, da se bodo uresničili, prepričana sem, da se bodo. Nadaljujem s tistim, kar že počnem in se podajam v novo. Nekaj otroških zgodb je že v pripravi oziroma na preizkušanju pri hčerki, upam pa tudi na nekaj za odrasle.

 

 

Kako si ustvarila Pogumnega ježka? Nadvse zanimivo, čisto posebno knjigo, ki je tako rekoč razprodana?

Ježek, ki je že od nekdaj ena mojih najljubših živali (pri babici sem imela "svojega" vsako poletje), je bil v mojih mislih že kar nekaj časa. Ideja je zorela, tudi ob pripovedovanju pravljic, znanih in izmišljenih, hčerki. Potem pa je nekega dne po spodbudi profesorja z Azorov, kjer so tudi doma ježki, naenkrat oživel, seveda pa se je to resnično zgodilo šele, ko so nastale čudovite ilustracije Andreje Gregorič.

 

Kako je potekalo sodelovanje z ilustratorko, slikarko, Andrejo Gregorič, ki je knjigo s svojimi izvirnimi ilustracijami še dodatno obogatila?

Sodelovanje z njo je potekalo odlično. Takoj sva se ujeli, saj je pretanjeno razumela, kaj želim povedati in na kakšen način bi želela, da oživi besede, pesmice, like v knjigi. Po nekem izjemnem naključju sva se po dolgih letih spet srečali in to ravno ob pravem času.