19:00
Lepljivi smrad po strugah žil, izkrcanje na prvi rani kože, strdek obrambe in molk kisika, enosmerne ulice so slab izhod. Prihajamo zvečer, da povijemo nabrekle ude, prihajamo od daleč, kjer travica ne preseže dostojne rasti. Večkrat obkrožimo ležeče telo, majhni kot delavci pod babilonskim stolpom nespretno tolmačimo bolečino v predpisane odmerke. Siva koža nas spravlja v zadrego –
umaknemo pogled, a siva koža pobliskava po kotičkih sobe; obrnemo se stran, a siva koža se že motno napenja čez obzorje; pripremo oči, a siva koža že neznosno blizu nam zapira pogled. Zdaj zdaj ovije naša telesa, a ne kot roževinasta nadloga, pač pa kot svila, ki naredi neznatna bitja kraljevska in ponosna, da so nenadoma pripravljena na starost in smrt. Zadrego molčanja razredči protokol.
Napovemo neurje, kot bi ga priklicali sami, in odidemo vsak s svojo tolažbo na zrak. Tleskanje otečenega jezika je le grmenje neba. Tožba izruvanih zob se razdrobi v spominu kot s prižigom strele. V sobi bo ostala le tišina, vajena vsakovrstnih zadreg. In telo. Odhodi bodo legli nanj kot pretežke deke, pod njimi se bo umirilo in zaspalo, kot da je neurje že mimo.
20:00
Nočna omarica je polna prepovedanosti. Globoko v blagoslovljeno vodo potapljam šmrkav nos, dotikam se razstavljenega Srca. Vse skrivnosti so na dosegu roke. Sveti Angel Varuh Moj stoji ob postelji, ves lep je in vzravnan,
namesto oltarnih rož je zamolklo zelena stena z ogledalom, da končno vidim hrbet – res mu rasejo peruti. Zdaj prihaja bliže, a ni vse večji, je vse manjši. Drobcen je in razigran, priseda nizko na tvoje ustnice, ki pa so vse večje in iz njih prihaja vse več glasov, sijočih kakor kamenčki pod hudournikom in žuborečih. Sveti Angel Varuh Moj že tretjič pokaže svoj mehki obraz. Zdaj sem čisto majhna tudi sama, skrijem se med gube rjuh in se hihitam. Rada bi se ga dotaknila, vzela k sebi na vzglavnik. A med nama je ozka potka od nosu do ust, večkrat grem po njej navzgor, navzdol, le čeznjo si ne upam. Ta poteza pripada
tebi, a ne kot drevo, ki poglablja svojo gotovost v zemljo, pač pa kot oblak, ki ga osamljeni opazuje skozi okno, in medtem ko njegovo pozornost srka vrvež čez cesto, ga veter raznaša po nebu.
