Polona Oblak je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala francoščino in italijanščino in je iz francoščine tudi magistrirala. Vedno je rada potovala, njena želja je bila tudi pomagati ljudem, predvsem otrokom, do znanja. Zato ni čudno, da jo je pot zanesla v severno Afriko, v Maroko, kjer se je srečala z italijansko humanitarno organizacijo Bambini nel deserto. Zdaj preko te organizacije že štiri leta poučuje francoščino berberske otroke in ženske v vasici Hassi Labiad v provinci Errachidia v maroški Sahari. Prejšnji četrtek smo jo povabili v Mestno knjižnico Izola, kjer je trem skupinam izolskih tretješolčkov pripovedovala o življenju Berberov v tej vasici, njen prijatelj Salem Ait Ha pa je radovednim otrokom pripovedoval berbersko basen v berberskem jeziku – seveda jo je Polona potem povedala še po slovensko. Izolski otroci so na Salemovo željo pripravili vprašanja za berberske otroke, ti pa jim bodo poslali odgovore v jeseni, ko se Polona in Salem vrneta v Saharo, saj se takrat tudi tam spet začne šola. Upamo, da bomo lahko sodelovanje med izolskimi in berberskimi otroki nadaljevali tudi v prihodnje. Da bi tudi vi bolje spoznali Polonino izkušnjo, smo jo prosili za kratek pogovor.
MKI: Polona, kako si se odločila za študij jezikov in kaj ti je ta študij dal? Kdaj si začutila željo, da bi postala učiteljica?
PO: Tuji jeziki so mi bili od vedno všeč. V otroških letih sem se naučila italijanščino in angleščino, na gimnaziji pa še francoščino. Zelo rada potujem in znanje tujih jezikov nam odpre nešteto poti, omogoči, da sploh spoznamo druge ljudi, spletemo z njimi neke vezi, obiščemo tuje države, se poglobimo v njihovo kulturo in jo lažje razumemo… Zato sem se tudi odločila, da grem študirati jezike. Na začetku sploh nisem želela biti učiteljica, a sem v času študija bila na obvezni praksi v Franciji in tako sem ugotovila, da zelo rada poučujem…
MKI: Kaj te je privedlo v Afriko?
PO: Med bivanjem v Franciji se mi je porodila želja, da bi obiskala Maroko, vendar nekako ni bil pravi trenutek, da bi jo obiskala. No, decembra 2009 sem si rekla, ali grem sedaj, ali sploh ne grem… in tako sem si kupila karto za Maroko… V puščavo pa me je pripeljal mektoub, to je usoda.
MKI: Kako si spoznala Bambini nel deserto in postala njihova sodelavka?
PO: Humanitarno organizacijo BnD sem spoznala med svojim potovanjem po Maroku. Najprej sem videla, da je v tej vasici združenje, kjer opismenjujejo ženske in to je pritegnilo mojo pozornost. Že pred časoma se mi je porodila želja, da bi poučevala v drugačnem kontekstu kot sem to sicer počela, torej ne v gimnaziji ali jezikovni šoli, kjer so ljudje/otroci tako rekoč prisiljeni k učenju, temveč nekoga in nekje, kjer je res to potrebno. Nato sem šla slučajno na čaj v neki hotel – prav tako v isti vasici – in tam videla plakat, ki je prikazoval projekte te organizacije v sami regiji. Zapisala sem si njihovo ime, internetno stran in z njimi vzpostavila stike nekje spomladi, ko sem se že bila odločila, da se tja vrnem in poučujem v združenju. BnD sem poslala svoj življenjepis, razložila, kaj želim tam početi, ponudila svojo pomoč in oni so jo rade volje sprejeli. Ponovno mi je znanje jezikov odprlo vrata v zame nov svet mednarodnega sodelovanja in humanitarnega/prostovoljnega dela. Na začetku si sploh nisem predstavljala, da bom imela tolikšno odgovornost, saj sem postala njihova predstavnica v puščavi in v Maroku.
MKI: Kako si se vživela v življenje v novem kraju in z novimi ljudmi?
PO: Na začetku mi je bilo seveda težko… Vsi vemo, da so oni Maročani, nato še Berberi in muslimani po veroizpovedi. Vendar se določenih stvari sploh ne da najti v knjigah, pač pa jih moraš sam spoznati… Te pa zadevajo kulturo, tradicijo, vezi in odnose med ljudmi znotraj vasi, samo tribalno/plemensko življenje. Tam namreč še vedno živijo tako kot nekoč, torej v plemenu. Sčasoma pa človek spozna in se navadi na marsikaj, se marsičesa nauči in razume … Takrat postane vse lažje. Sicer pa je, kot pravijo tam: "Faites comme chez vous, mais n’oubliez pas que vous êtes chez nous." To pomeni: Počutite se kot (pri vas) doma, vendar ne pozabite, da ste pri nas.
MKI: Nam lahko kaj poveš o Berberih – kdo so, kako živijo, kakšne so njihove navade, jezik, kultura?
PO: Berberi so domorodci Afrike, torej tudi Maroka, pred prihodom islama. Berbere najdemo tudi v Alžirji, Tuniziji, Libiji, Egiptu in Maliju, vendar imajo v vsaki državi drugačno ime. Nekoč, ko še ni bilo meja znotraj Afrike, so živeli kot nomadi in potovali s svojo živino, zato jih najdemo v različnih državah.
V Maroku večina Berberov živi v vaseh ali mestih. Nekateri so še vedno nomadi, torej živijo v šotorih. Vas, v kateri živim in poučujem, je nastala šele okoli leta 1960, ko so začeli opuščati nomadsko življenje. Po veroizpovedi so muslimani, vendar so bili pred tem judovske vere in prvotno celo politeisti, saj so verjeli v boga sonca, zemlje, vetra in tako dalje.
Nekoč je nomadstvo terjalo močno povezanost med člani klana oziroma skupine, saj je posameznik težko preživel sam. Ta plemenski način življenja in podrejanje tradiciji sta še vedno močno prisotna, ne glede na to, da smo že leta 2014. Včasih se mi zdi, da je tam kot bi se ustavil čas… kot da sem v neki drugi dimenziji… To je pač poseben svet.
Način življenja Berberov je seveda povezan z vero, vendar je zelo očitna tudi tesna povezanost z naravo: zemljo in rastlinami. Berberi še danes raje posegajo po zdravilnih rastlinah kot pa, da bi šli k zdravniku.
Govorijo berberščino, ki se spreminja glede na področje: na severu Maroka oziroma Rifu govorijo tarifit, na osrednjem delu tamazirt, na predelu Soussa, to je Agadir z okolico, pa asousit.
MKI: Kako so te Berberi sprejeli medse?
PO: Mislim, da so me lepo sprejeli, vsaj tako se jaz počutim… Navsezadnje je delo, ki ga tam opravljam in dejstvo, da sem se naučila kolikor toliko berberščine in daridje, to je maroška arabščina, sprejela njihov način življenja in navade, recimo v prehrani in nošenje rute, pripomoglo k temu, da je sobivanje lažje… Kot povsod, pa se seveda tudi tam včasih najde kdo, ki bo bolj hladen samo zaradi dejstva, da sem tujka, torej drugačna…
MKI: Kakšne jezike pa Berberi poleg maternega še govorijo?
PO: Govorijo še maroško arabščino, velika večina jih govori tudi francosko, špansko, angleško… Nekateri zaradi stikov in dela s turisti govorijo celo japonsko…
MKI: Kaj se pri njih otroci učijo v šoli? Radi hodijo v šolo? Je šola obvezna? Imajo tudi kaj neopravičenih ur? Česa so berberski otroci najbolj veseli?
PO: Program osnovne šole na področju puščave, torej v vaseh, zajema matematiko, arabščino, francoščino, islamski verouk, zemljepis, fiziko in tako dalje. Nimajo pa telovadbe, likovnega ali glasbenega pouka, torej ničesar, kar bi lahko razvilo se kakšno dodatno spretnost pri otrocih… Otroci so vsepovsod enaki: tudi tam nekateri radi hodijo v šolo, drugi pa ne…. vsi pa se radi igrajo z žogo, avtomobilčki, rišejo… Šola je seveda obvezna do 15 leta, vendar neopravičene ure niso tako pomembne kot pri nas, saj je pomembnejše preživetje ali pa tradicija… Mnogo jih tako manjka zaradi kakega slavja v družini, recimo poroke, ki pri njih traja tri dni, ali pa rojstva otroka, smrti v družini. Nekateri so odsotni, ker delajo in s tem pomagajo družini pri preživetju. Tako na primer turistom prodajajo fosile in podobno. Nekateri tako sploh ne dokončajo osnovne sole, saj morajo delati, dekleta pa se največkrat poročijo okoli 15 leta…
MKI: Lahko opišeš potek dneva v vaši vasici?
PO: Po navadi ljudje vstajajo okoli sedmih, pojedo zajtrk in gredo delat. Ženske ali dekleta gredo po vodo v vodnjak, moški obdelujejo vrtove v oazi. Nato ženske zamesijo kruh, pospravijo, perejo in pripravijo kosilo, po navadi je to tajin/ tadjin, ob petkih pa kuskus. Kosilo je navadno okoli pol dveh. Kosilo je zelo družaben trenutek, ki mi je zelo pri srcu, saj si takrat hrano delimo vsi prisotni. Jemo iz iste posode, vendar vsak pred seboj… Nikoli se ne je s priborom, pač pa s kruhom. No, razen kuskusa, ki ga sedaj jedo z žlico, včasih pa so ga jedli samo z roko in sicer tako, da so naredili kroglico… Ta običaj so bolj ali manj opustili… Kosilo se vedno konča s sadjem… Kosilu sledi počitek… Okoli štirih, petih popoldne je čas malice: obvezno se pije čaj, včasih tudi bela kava ali mleko s sladkorjem, zraven pa kruh, olivno olje, datljev sirup, marmelada… Nato pa ženske kuhajo večerjo – juho, ki je zelo podobna naši ječmenovi mineštri. Spat pa se gre zgodaj, okoli devetih zvečer… Seveda, obvezna je molitev petkrat na dan. K molitvi kliče mujezin in tako tudi vedo, koliko je ura, sicer pa za uro vedo tudi po soncu in sencah.
MKI: V vasi si spoznala tudi Salema, ki je prišel s teboj na počitnice v Piran. Salem zna več jezikov, recimo odlično govori francosko, uči pa se tudi slovensko. Kje se je vseh teh jezikov naučil? Kakšno pa se mu zdi življenje v Piranu, oziroma v Sloveniji?
PO: Da, Salem je poliglot. Govori seveda berbersko, arabsko in sicer klasično arabščino in dialekt daridje, francosko… tekoče pa govori tudi špansko, italijansko, angleško, nekaj besed nemščine in japonščine. Teh jezikov se je naučil zaradi dela s turisti, saj organizira potovanja po Maroku. Slovenščina se mu zdi zelo zanimiva, včasih težka, včasih lahka, vsekakor pa eksotična in drugačna od jezikov, ki jih že pozna… Uči se je sam s knjigo in cd-ji, dosti besed pa se nauči pri meni doma, torej v družinskem krogu, ali pa s prijatelji. V Sloveniji mu je všeč, zelo rad ima morje… V Sloveniji pa mu je se posebej všeč to, da ni tako vroče kot v Maroku, oziroma v puščavi…
MKI: S Salemom pripravljata knjižno izdajo berberskih basni v več jezikih. Kako sta prišla na to idejo?
PO: Ideja, da bi sploh zapisali berberske basni, ima svoj izvor v opazki, da danes Berberi izgubljajo in pozabljajo to dediščino, ki se prenaša predvsem ustno. Nove generacije je skoraj ne poznajo, starejše pa so jo žal že skoraj pozabile. Poleg tega sva želela, da bi berberske basni spoznali odrasli in otroci iz različnih držav, zato bo knjiga večjezična. Basni sva prevedla v italijanščino, španščino, francoščino, angleščino in slovenščino.
MKI: Ali v vasi še živi pripovedovanje pravljic, basni? Kaj pa skupno petje, glasba in ples?
PO: Včasih starejše ženske pripovedujejo te zgodbe iz ljudskega izročila, vendar vse manj in manj… Petje, glasba in ples pa so še vedno zelo prisotni. To se da najlepše videti ob porokah in družinskih proslavah, kot je rojstvo otrok, obrezovanje fantkov in podobno.
MKI: Kaj te je v vasici najbolj presenetilo, recimo nekaj, kar je najbolj različno od naše kulture?
PO: Najbolj so me presenetile poroke, te so res nekaj izjemnega in so pristen del njihove tradicije/kulture.
MKI: Najdeš tudi kako stično točko med našo in njihovo kulturo?
PO: Kar zadeva kulture ne, a navsezadnje smo si ljudje povsod po svetu enaki. Vsi potrebujemo ljubezen, toplino, hrano, zavetje, imamo čustva…
MKI: Salem je povedal, da bi zelo rad napisal knjigo o življenju v vaši vasi. Znan je afriški pregovor: ko umre starec je kot bi izginila cela knjižnica. Je v vasi še veliko starih ljudi, ki mu bodo lahko pomagali pri posredovanju tradicionalnega znanja in spominov na preteklost?
PO: Da, zelo si želi napisati knjigo o tem, kako so ljudje nekoč živeli. Oba meniva, da bi bila knjiga zelo pomembna iz antropološkega vidika, saj bi odkrili veliko stvari o načinu življenja Berberov, ki jih mi tujci sploh ne poznamo, verjetno pa jih ne poznajo niti njihove mlajše generacije. A če želiva to narediti, morava pohiteti, saj starih ljudi ni več veliko.
MKI: Polona, vidva s Salemom sta bila nekaj časa tudi v Mehiki, kjer si prav tako poučevala francoščino. Kako bi lahko primerjala vse tri kulture: berbersko, mehiško in slovensko? Katera kultura ti je najbližje, katera najbolj všeč in kje se počutiš najbolj doma?
PO: Oprosti, vendar na to ne bi odgovorila, ker kakor sem jaz spoznala mehiško kulturo, mi ni preveč pri srcu …
MKI: Kakšni pa so tvoji načrti za prihodnost?
PO: Znotraj humanitarnega projekta smo odprli tako imenovano pravično trgovino, kamor ljudje, predvsem ženske in združenja, prinašajo svoje izdelke, mi pa jih prodajamo turistom. Izposojamo tudi električna kolesa… Želela bi bolje razviti trgovino in pritegniti več obiskovalcev in kupcev. Rada bi nadaljevala tudi s poučevanjem francoščine, vendar v mestu, saj bi se tako bolje naučila arabščine in pridobila nove izkušnje …
MKI: Polona, hvala za čas, ki sta si ga s Salemom vzela za naše izolske otroke in za ta pogovor. Bi ga hotela sama zaključiti s kakšno posebno mislijo, sporočilom našim bralcem?
PO: Hvala Mestni knjižnici Izola za to priložnost. Moje sporočilo bralcem pa je sledeče: za srečo ne potrebujemo bogastva. Bolj bi morali ceniti nekatere osnovne stvari, ki jih imamo, na primer tekočo vodo, elektriko, poln hladilnik, dostop do izobrazbe, svobodo in ne podrejenost veri in tradiciji, potni list in svobodo pri gibanju in potovanjih… Te stvari namreč še zdaleč niso dane vsem…
Pogovarjala se je Špela Pahor