Ljubljana, mesto knjig! To bo letos pomladanski vzklik!!!! To je res vredno praznovanja in praznujem tudi jaz. Povabljena sem bila na osnovno šolo Ledina v Ljubljani. Učenci dveh prvih razredov so naredili slikanice, vsak svojo. V razredu imajo mehek naslonjač. Vsi so se zvrstili in povedali vsak svojo pravljico. Bila sem ganjena kot že dolgo ne. Koliko ur dela! Koliko požrtvovalnosti učiteljic. Vsaka ima trideset otrok. Vsak otrok se je lahko izrazil, ustvaril knjigo, se zavedel svoje enkratnosti. Ilustracije, zvezane v knjižice, pa na koncu pripisana pravljica, ki so jo učenci sami povedali in jo je učiteljica zapisala. Nekaj srečnih pravljic o solidarnosti in prijateljstvu – očitno o tem otroci veliko premišljujejo – o veverici, ki razdeli svoje prihranke, o živalicah, ki skupaj nekaj iščejo, na primer, ali pa modre pravljice o svetu – o tem velikem strašnem svetu – o smreki, ki dobi rdeč križ in jo pridejo posekat, a na njenem mestu vendarle zrastejo majhne smrečice. Najbolj me je pretresla pravljica o kitu, ki nasede, na hrbtu pa ima gusarsko skrinjo zakladov. Pride ribič in kit se razveseli, misleč, da ga bo ribič odrešil, a ta vzame samo skrinjo, njega pa pusti na suhem. "Tisto jutro je bil kit zelo žalosten, "se konča pravljica.
Govorim o avtorjih, ki so stari sedem let!
Pomladno prebujenje. Svetloba me vabi iz stanovanja, leto steče. Pozimi se mi vse nekako zatika, spim brez premikanja, premražen hlod sem, trd vrat, noge ledene, bezgavke kot orehi in hudourniki mi lijejo iz nosu. Ko je konec pirhov, je konec zimskih potic in šunke in izobilja. Spet začnem upati, da mi bo morda kakšno krilo čez kak mesec prav. Zaženem se na Rožnik, delam trebušnjake in hočem, hočem, hočem, spet hočem in načrtujem. Rada sem hoteča. Vsemogoče mi prihaja na misel, tudi neuresničljivosti. Samo da sanjarim in uhajam vsakdanjemu prašenju in rjavenju! Končno sem spet kak dan doma, spet jem po svoje – kakor se za samsko žensko spodobi – skorje kruha iz zmrzovalnika, staro krvavico, polovico lanskoletnega piščančjega bedra, pomladni paradižnik odlepim od vrečke jesenske čežane, spečem svežo palačinko iz rahlo postaranih jajc in jo pojem ob štedilniku, stoje, hite, hlastno, kakor da je zadnja.
Začnem si briti noge. Za vsak slučaj, če bojo škornji prevroči. In kak dan se oblečem v kaj barvastega. Tudi prelahkega, da se spet prehladim in potem pomladansko smrkam.
Torej pomlad. Prebujenje – kljub strašnim novicam od vsepovsod, kljub prahu islandskega vulkana, kljub stiskam doma – štirje odrasli brez službe, dva najstnika, mama pa mrtva, decembra smo jo pokopali, ni več njene pokojnine, s katero smo si vsi pomagali. To me zelo žre. Koliko družin v Sloveniji je pod robom revščine! Sram me je izobilja. Še vedno mi ni treba vedeti, koliko stane kruh. Prebujenje? Že mogoče, a kakor za koga. Ne smem se spozabiti in govoriti v prvi osebi množine. Nikoli. Vsak človek ima svojo zgodbo.
Drugačno prebujenje je seveda predstava Pomladno prebujenje v Mestnem gledališču ljubljanskem, muzikal Stevena Saterja in Duncana Sheika, ameriška posodobljena obdelava "otroške tragedije" nemškega dramatika Franka Wedekinda iz leta 1890. Tekst je izšel na avtorjeve stroške, nihče si ni hotel kvariti ugleda, predstava pa je bila uprizorjena šele šestnajst let kasneje, v Berlinu leta 1906, dve leti pred pisateljevo smrtjo. Nemudoma je bila prepovedana, ker je preveč ostro kritizirala malomeščansko moralo. Čudila sem se, da je igra še vedno šokantna, da je vse, kar obravnava, pravzaprav še vedno tako, kakor je bilo, in prav tako pometeno pod preprogo, kakor je od vekomaj. Najtežje je biti mlad! Kakšna laž je objokavanje minljivosti mladosti! Samo pozabljivi starci lahko pesnijo take neumnosti! Spomnim se pesmi, ki smo jo peli v šestdesetih: Lepo je v naši domovini biti mlad. Kakšna zabloda! Zlasti dandanes, ko se otrokom ne zdi vredno hoditi v šolo, ker bojo tako in tako brez služb. V času tiste pesmi so mladi (zdaj dedki in babice osnovnošolcev) hodili v delavne brigade, vojni ujetniki in povojni politični zaporniki, nezaželeni intelektualci so bili pobiti ali pa na prisilnem delu, delavci so delali v solidarnostnih akcijah. To se je ujemalo z nespoštovanjem človeka kot posameznika in z napihovanjem veličine človeka kot podaljška stroja, kot proizvajalca, kot elementa delavske množice. To je bil čas novega suženjstva! Izkoriščanje človeka po človeku in obratno. Dedki in babice, generacija mojih staršev, pa govorijo, kako lepo je bilo, ko so bili mladi.
Mogoče pretiravam. Naj rečem, da je bilo za mnoge pač takrat slabše, kakor se želijo spominjati. Pa danes? Za mnoge mlade je boljše, kot se zavedajo, za še bolj mnoge pa je bolj strašno, kot si lahko predstavljajo.
Muzikal sem šla dvakrat gledat, ker preprosto nisem dojela, zakaj sem bila ganjena. Sedela sem v prvi vrsti tik pod zvočnikom. Glasnost me tokrat ni motila. Kakor da je glasba omilila sporočilo drame. Muzikal naj bi bila lahkotnejša zvrst gledališča, moderna opera, a dobri muzikali navadno obravnavajo resne, težke teme.
Muzikal Pomladno prebujenje obravnava življenje mladih, govori o vsem, o čemer si odrasli glede mladosti nismo na jasnem. Smo pozabili ali pa smo živeli miže in gluho in trdosrčno? Smo si zapomnili bolečine odraščanja? Smo se česa naučili iz svojega prizadevanja za očlovečenje? Pravimo, da se iz zgodovine ne učimo. Pa da se ne učimo iz napak. Kaj pa predvidevanje, sklepanje, zdrava pamet? Pogled naprej? Bo kdaj kakšna generacija lahko rekla, da razume generacijo, ki ji sledi? Srečam starko, pogovarjava se o smeteh in onesnaževanju, pa reče, da nje itak takrat, ko ne bo več vode, ne bo. Ima vnuke, skrbi jo oporoka, kupuje še eno parcelo. Kam bo pa nesla?
Bo sožitje mladih in starih vedno tako zateženo? Bomo kdaj resnično spoštovali drug drugega?
Odraščanje, obdobje iskanja samopodobe, prehod iz pubertete v odraslost. Dramatična ljubezen, ki se zgodi naravno kakor dihanje. Nov par, ki niti ne ve, kaj se mu je zgodilo, in ki nikakor ne najde mesta v družbi. Predstave odraslih o tem, kakšni naj bi mladi bili, sploh pa njihovi lastni otroci. Še bolj jasne predstave, kakšni naj bi ne bili. Moč staršev in drugih odraslih nad mladostnikom. V odnose med protagonisti je vstavljena tudi problematika fizičnega in spolnega nasilja, dvoličnosti in zahrbtnosti odraslih, šole kot sistema preoblikovanja ali zatiranja človeka, ki ga brezmilostno oklesti do brezdušnega statističnega podatka. Pa osamljenost, pa homoseksualnost, spolna in intelektualna prebujenost, ljubezen, mladostniška nosečnost in mazaški splav – pa tudi humor, ateizem, upornost, solidarnost, iznajdljivost, odločna drugačnost od drugih in na koncu poraz vsega lepega in čistega, ki se lahko ohrani samo v onostranstvu in v spominu.
Mlademu človeku gre vsak hip za ljubezen in smrt. Ljubezen je izenačena z življenjem. Šele kasneje ljubezen začne kazati različne obraze. Bolje se znajdemo, ko se ljubezen in smrt zameglita. Ko ju pomendramo ali zbrozgamo. Brez ljubezni (do sebe ali do drugega ali drugih) in brez misli na smrt smo najbolj zadovoljni sami s sabo. Lahko zatiramo zaljubljence in jih priganjamo v smrt.
Ljubezen in samomor sta se mi zdeli glavni temi muzikala.
Premišljevala sem, o čem ta muzikal pravzaprav ne govori. Zato sem ga hotela še enkrat videti. Zdaj vem. Zato tudi vem, da je bila predstava dobra. Ni me pustila ravnodušno.
Pa podatki: režiser Sebastjan Horvat, igrajo pa Iva Kranjc, Viktorija Bencik, Ana Dolinar, Nika Rozman, Laura Zafred, Klemen Slodnjak, Jurij Drevenšek, Matej Puc, Jaka Lah, Gregor Gruden, Domen Valič, Judita Zidar in Boris Ostan. Judita Zidar je odigrala šest vlog, Boris Ostan pa devet. Za vse imam samo eno oceno: 10 od 10. Drama je bila predelana tako, da sta ji avtorja muzikala dodala pesmi, ki jih je odlično prevedla Gaja Lužnik Ivanuša. Uskladiti obstoječe besedilo že obstoječi glasbi je posebna umetnost. Pravijo pa tudi, da slovenščina ni lahko prevedljiva v napeve. V tem muzikalu se ni nikjer zatikalo.
V Dom španskih borcev sem šla gledat-poslušat predstavo-nastop zbora Carmina Slovenica. Rusalke. Glasbeno scenski projekt.
Glasba, petje, literatura, scena, gibanje, luč, maske, kostumi, rekviziti. Pevke so bile v čudovito razkošnih belih oblekah, bose. Poudarjene obline, dekolteji, gube na trebuhu. Lasje razpuščeni, umetelno razmršani, do so bile pevke videti kot gozdne vile, ki še niso videle glavnika. V rokah so imele kamne, s katerimi so nekajkrat tolkle po tleh ali s kamnom ob kamen, odigrale prvinski ples po starodavnem taktu dihanja ali hoje. Plesale so ob zvočnih posnetkih petja, vsaj v nekaj sekvencah, v katerega so vstavljale svoje žive krike, mrmranja, razpotegnjene vokale v najbolj skrajnih frekvencah. Mnogopomenske so bile starogrške maske. Postavile so se v čas, v čas začetka gledališča, v čas začetka pripovedovanja zgodb. Gledališče pa so pripeljale skozi čas do današnje tehnološko opremljene predstave. Snopi luči so šli celo v dvorano in z osvetlitvijo posameznih obrazov publike oživili idejo maske.
Danes je obraz brez maske maska. Kje je resničnost?
Zdelo se mi je tudi, da so pevke-igralke kot "praženske" izrinile moškega iz pripovedke o nastajanju sveta, o ljubezni in rojstvu in smrti (ki so bile slučajno tudi tema muzikala Pomladno prebujenje). Ženske se prepoznavamo po prsih, trebuhu, dolgih laseh, po glasu, predvsem pa po simbolih trebuha kot rojevanja, prsi kot hranjenja, las kot seksualnosti, rok kot darežljivosti in prošnje. Edina moška na odru sta bila dva glasbenika ( Vasko Atanasovski in Nino Mureškič, pihala in tolkala), – proizvajala sta zvok, glasbo, tako kot veter.
Več o tej predstavi, o usnutku in namenu, o rusalkah kot vilinskih bitjih, o mitih, poeziji, povezavi človeka in narave govori sama avtorica, skladateljica in dirigentka Karmina Šilec v spremnem gledališkem listu.
Zbor Carmina Slovenica poznam že vsaj petnajst let, lahko da že dvajset. Prvič sem jih slišala v Londonu. Na proslavo Prešernovega dne, ki ga londonski izseljenci praznujejo decembra, na dan smrti, ne februarja, na dan rojstva, je prišlo pet kakšnih dvajset deklet v vijoličasto modrih oblekah.
Najprej se nam je zdelo sumljivo, da nenadoma ni bilo problem dobiti celega zbora, ko pa smo vsa leta pred osamosvojitvijo komaj spravili skupaj za kakšnega harmonikarja ali kvečjemu duet. Vse je viselo na naših dobrodelnih prispevkih. Potice in kobase, deklamacije Prešernovih verzov, vedno istih, gotovo ne brez Črtomira in Urške, nekaj narodnih noš pa tombola in kak zanesenjak s harmoniko ali citrami. Najbolj slovesen nastop do takrat nam je dal Slovenski oktet. To je bilo res slovesno. Ni bilo očesa brez solze! Ni bilo srca brez kladivca! Ni bilo ust, ki se ne bi razlezle v smeh ob pesmi o žabjih ženinih in ni bilo glave, v kateri se ne bi zavrtel spomin na mladostno dvorjenje ob pesmi o našem mačku, ki je ljubico imel.
Tokrat pa je prišel kar velik zbor deklet! So Slovenke? Pele so sicer slovenske pesmi, a v narečjih. Nekatere so bile skoraj hrvaške. Plesale so nekakšno kolo. Klicale so nekakšne hribovske tožbe. Bili smo vrženi s tira. Izseljenci po svetu smo sicer iz vseh koncev Slovenije, a poznamo predvsem alpsko ljudsko ali narodno zabavno glasbo, saj poslušamo plošče ali pa hodimo na slovenske veselice, kjer pojejo in igrajo v glavnem posnemovalci Avsenika in Slaka. Etnografsko predelane ljudske pesmi se nam zdijo tuje, pa naj bojo še bolj avtentične. Če nam na zborovanju ali proslavi ne priplava noben čolnič po jezeru, ostanemo nepotešeni. Zbor Carmina Slovenica pa je takrat pel belokranjske in prekmurske pesmi, ki so se našemu nevajenemu ušesu zdele balkanske. Pokazali smo precejšnjo nelagodnost, saj smo bili takrat še polni vseslovenske vzhičenosti nad samostojnostjo. In kako smo izrazili nezadovoljstvo? Lotili smo se prigrizka, preden je bilo konec nastopa. Mljaskali smo in klepetali, manjkal je samo še odojek. Takrat sem postala pristašica zbora Carmina Slovenica. Sram me je bilo, ker dekletom nismo prisluhnili.
