Izgubil sem se v labirintu domišljije

0
183

Nekega popoldneva sem na televiziji gledal televizijsko oddajo »Popolno preživetje«. Želel sem si, da bi tudi jaz lahko tako hodil po džungli in jedel žuželke, iskal vodo po jamah, spal pod milim nebom …

In … zgodilo se je še v tistem trenutku! Nekakšna čarovnija me je premestila v džunglo, ob meni se je znašla še sablja, nož, čutara z vodo in kresilni kamen. Odpravil sem se na pot in že približno čez pol ure mi je postalo hudo. Bil sem osamljen, zelo osamljen. A ne za dolgo. Že kmalu so mi pot prekrižale majhne opice. S polno močjo so se zagnale proti meni in skakale po meni kot nore. A kar naenkrat so izginile, jaz pa tudi, saj je za mano prihajal slon. A to ni bil slon iz pravljic. Ne, ne, ta je imel dvakrat daljše okle in z njimi je mahal in rušil drevesa, kot bi prišlo na stotine gozdarjev in začelo žagati. Moral sem se mu postaviti po robu, a nisem vedel, s čim. Hvala bogu, da mi je mama pripravila prej še sendvič s sirom, ki sem ga imel zraven. Sir sem nametal po tleh in prilezle so neke živali, ki so bile podobne mišim in racam obenem. Na srečo so prestrašile slona. No, zdaj sem pa namesto slona imel okoli sebe najmanj sto »racomiši«. A teh se je bilo lažje znebiti. Odpravil sem se naprej.

Šele čez nekaj česa sem ugotovil, da krožim, kar je pomenilo, da sem v nekakšnem labirintu. Uporabil sem metodo z ovijalko. Navezal sem jo na drevo in jo vlekel za sabo, vsake toliko časa sem se ozrl nazaj in pogledal, če je ravna. Med potjo sem se bojeval še z nekaj manjšimi čudnimi živalmi.

Na koncu moje dogodivščine me je čakala še zver, čudna zver. Skupek tigra, leva, črnega medveda, slona, opice, kače in pajka. Borila sva se tri dni in tri noči in jaz sem ga do smrti zabodel v levo stopalo, saj je bil samo tam premagljiv. Tako sem postal kralj džungle. Tisti večer je bila v džungli velika zabava. Praznovali so seveda pridobitev novega kralja. Bil sem kot nekakšen Tarzan.

Drugi dan sem se učil iskati hrano in vodo ter izdelovati prenočišče. Bojeval sem se še z dvoglavo kačo in s telesom od podgane. Bil je naporen dan, zato sem si privoščil večerjo s tistimi hiperaktivnimi opicami. One so jedle banane, jaz pa pečeno zver, ki sem jo prej premagal. Bila je nekako dobra, boljša od veliko drugih žuželk. Mmmmm.

Konec. Ciiiiiiiiiiiin, ciiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin … Budilka me je zbudila in moral sem v šolo ter oddati to kratko bajko pri slovenščini.

 

Gal Aleksej PILKO, 7. b

OŠ Polzela