V nekoč bogati Avili se je čas ustavil pred 400 leti, varuje ga UNESCO, živi pa od turizma in romarjev
Starodavno obzidje, center misticizma, bosonoge Karmeličanke pa še granitni veper
Že na daleč je mesto Avila sredi visoke Iberske planote videti kot iz pravljice; obkroža ga mogočno, 12 metrov visoko kamnito obzidje, najdaljše in najbolje ohranjeno v Evropi, s kar 88 stolpi! Večina mestnega jedra izvira iz srednjega veka in je imenitna kulisa za pasijon, s katerim vsako leto junija oživljajo legendarne zgodbe. Ni čudno, da je v tem mestu tudi mednarodni center za misticizem, saj je tu doma sveta Terezija, prva pisateljica tovrstnih knjig iz 16. stoletja. Za nameček premore Avila še dve bizarnosti; spominsko ploščo in ulico v čast zloglasnemu diktatorju Francu ter ogromno, iz granita izklesano skulpturo vepra, dediščino Keltov, praprebivalcev teh krajev.
Ko je govora o Španiji, takoj pomislimo na njene obmorske kraje in množice, ki se tam gnetejo predvsem poleti. A Iberski polotok ima marsikaj pokazati v svoji notranjosti tako z zgodovinskimi kraji, kot z naravnimi parki. Prenaseljenost je značilna na obalah, drugje pa se lažje diha. Tako je pot iz Madrida proti Avili, enemu od mest s seznama svetovne dediščine, precej zelena, gozdnata in hribovita, z obširnimi pašniki in urejenimi haciendami.
Trinajst apostolov v portalu iz 13. stoletja
Kako je mogoče, da osem stoletij z vsemi vojnami in potresi ni moglo do živega dva kilometra in pol dolgemu in tri metre širokemu obzidju, se vprašaš, ko se ustaviš pod njim. “Prva skrivnost je v kamenju, mešanici granita in peščenjaka, druga pri zavojevalcih, ki so rajši dozidavali kot rušili zatečeno,” je odgovorila vodička in še dodala, da so jim bile prihranjene grozote druge svetovne vojne, ki bi z bombniki lahko na hitro pokopale vse, kar dandanes občudujemo.
S sprehodom po obzidju je mesto kot na dlani pa še ptice, štorklje posebej, te razveseljujejo, saj si v zidovju in zvonikih gradijo gnezda. V Avili je kaka desetina cerkva; graditi so jih začeli po odhodu Mavrov v dvanajstem stoletju. V marsikateri so sledovi rimskih templjev in muslimanskih mošej. Del ogromne katedrale je zgrajen kar v stolpu, ki sestavlja obzidje.
Najbolj zanimiva je cerkev v romanskem slogu s portalom, izklesanim iz kamna. Predstavlja Jezusovo poslednjo večerjo, kjer je, za čuda, trinajst apostolov. To kaže, da je bila med njimi tudi Magdalena, o čemer govori slovita knjiga Da Vincijeva šifra. Znotraj hranijo grobnico s prizori iz vsakdanjika v 13. stoletju v še zdaj živih barvah.
Če ti zaprejo ena vrata, si naredi druga
Takšen je napis, izklesan pod oknom srednjeveške palače, ki je še dandanes v lasti španskega plemiča, kjer so ti naslovi še v rabi. Mesto je imelo devet skrbno varovanih vhodov. Ko si je eden od mogočnežev izdolbel svoj izhod iz mesta, so mu ga še mogočnejši zazidali. A se ni dal. Obzidje je nekoč varovalo samo plemstvo in bogate jude, ki so imeli svojo četrt, dokler jih inkvizicija ni pregnala, pobila ali jih prisilila h krščanski veri.
Mesto je polno raznovrstnih zgodb in legend, zato uporabljajo slogan mesto pesmi in svetnikov – Cantos y santos. Vse te so dandanes naprodaj, saj je turizem glavna dejavnost mesta na nadmorski višini 1230 metrov. Ker pozimi ta zamre, pa se bolj potrudijo v sezoni in prirejajo raznovrstne festivale, koncerte, junija cel teden trajajoč pasijon, podoben našemu iz Škofje Loke. Vmes nudijo tečaje španščine za tuje študente, zanimiv je tudi njihov center za misticizem, menda edini v Evropi.
Relikvija sv.Terezije je “njen” posušen prst
Avila je posebej ponosna na svojo sveto Terezijo, nuno jasnovidko, pisateljico mističnih knjig iz 16. stoletja in prvo žensko, ki ji je cerkev podelila doktorski naslov. Bila je zelo pametna, lepa in bogata. Njen ded je bil spreobrnjen žid. Njegovo vnukinjo pa je že pri enajstih letih obsedla želja, da bi se zapisala med mučenike. Obsedenost se je nadaljevala tako, da se je pogovarjala z bogom, da je doživljala privide in vse to opisovala v knjigah. Živela je v karmeličanskem samostanu, kjer so bile nune dokaj svobodne; sprejemale so obiske, imele služinčad. Ker jih je Teresa hotela spreobrniti v skromne, molčeče, moleče nune, imenovane bosonoge, se je zaradi tega znašla pred inkvizicijo. Brez posledic.
Ustanavljala je nove samostane po Španiji. Umrla je na poti in potem se je zgodil čudež; ko so jo po devetih mesecih prekopavali, je bilo njeno truplo celo. Čudež, seveda! Od tega je ostal samo njen posušen prst – videti je rahlo kosmat! – ki je kot relikvija razstavljen v samostanu, okrašen z dragocenimi prstani. In množice se hodijo tja križat, kar prinaša cerkvi in mestu lepe denarce. Največ romarjev naštejejo 15. oktobra, na njen praznik.
