Če pomislim, koliko ponudb, naj pomagam dvigniti speče milijone, pride samo na moj internetni naslov, pa če to pomnožim samo s podobnimi ponudbami, ki prihajajo na naslove mojih znancev, potem si težko predstavljam, koliko milijonarjev vsak dan umre, koliko dedičev ne more priti do bogastva po pravni poti, koliko je zamrznjenega denarja po bankah in koliko ljudi ne zna napisati preprostega pisma. Ta sporočila pišejo ljudje, ki obvladajo računalniško tehnologijo, pisati pa ne znajo. To je res neka posebna veja človeštva. Napredek razume kot valjanje v brozgi iz poležanih dolarjev. Ali pa so bolni, na smrt, pa iščejo nekoga, ki bi mu podarili bogastvo. Naj dajo za pasjo kliniko v vasi! Gospa, ki je obogatela z restavracijami McDonalds, je zgradila hospic v San Diegu, največjo bolnico za paliativno oskrbo na svetu. Potrebe so tudi pri nas velike – velikanske – saj smo v čakalni vrsti za grško-portugalsko-špansko-irski poseg. Bojim se samo, da bo gospa Evropa zaprla pipo, preden bomo mi šele do neznosnosti žejni. Razpad Evrope?
Spet bo veljalo pravilo: najprej tvoje, potem pa vsak svoje.
Vsak dan torej potrka na steklo mojega računalnika kak ducat premetenih beračev. Če me kdo ustavi pred kioskom z burekom, mu včasih kupim burek. Zgodilo pa se je, da je burek odklonil, češ da bi rad jedel v restavraciji. S kolegom sva sedela pred bifejem. Eden je prosil za cigareto, ko pa je videl, da kolega ponuja Filter 57, je zaničujoče odklonil. Dekle me je prosilo za denar za avtobus, pa sem ji ponudila žeton. Pojdi v kurac, mi je rekla. Ko sem že odklepala vhodna vrata, me je nagovoril mlajši moški, v avtu ima otroka, zmanjkalo je bencina, mu lahko dam. Sem dala. A naslednji dan je isti moški prosil isto. In videvala sem ga nekaj tednov v naši ulici. Začela sem uporabljati drug vhod. Neko dekle v niti ne slabi angleščini nagovarja ljudi, češ da je tujka in so ji vzeli dokumente. Na Konzorciju pa sem že nekajkrat naletela na žensko, ki mi kaže sliko otroka, ki čaka na operacijo, ki jo je treba plačati. Prvič sem ji celo dala, potem pa premišljevala, kako pravzaprav zaenkrat še ne zavrnejo ljudi na urgenci. Še najraje imam nekaj pijančkov, ki posedajo pred sodiščem ali okrog Maximarketa. Pošteno povejo, da so žejni, pošteno dam, če sem pri volji. A enkrat sem rekla, da bi mu dala več, če bi pobral svinjarijo okrog klopi. V trenutku ni bil več skromen pijanček, postal je pasje razjarjen nadutež.
Tako da se zatečem k angleškemu pravilu: Charity begins at home. Za domačo uporabo pa imam še enega: Če bi vsak poskrbel za enega človeka, bi bilo za vse poskrbljeno. Kadar sem posebej raznežena, pa zavzdihnem: Če bi vsak ljubil enega človeka, bi bili vsi ljubljeni.
Manca Košir je pisala o neki knjigi, naslov je Kurc gleda. Zelo duhovito in koristno. Nevede sem se ravnala po navodilih terapevta, ki je to knjigo napisal. Nadleguje me nek moški, ne bom rekla, kdo, spet en veleintelektualec – ne razume, da mi ni do njegovih naskakovanj. Izčrpala sem uvidevnost, sposobnost odklanjanja v rokavicah, upoštevanja, da je pač osamljen starec. Saj me ne bi toliko stalo iti za kakšno urico v Tivoli, na kako kavico, v kak kino (a, naj se zamisli – to je najmanj štiri ure na teden, to je najmanj 200 ur na leto, če ne štejem minut, ki mi jih jemlje s telefonom in internetom). Ostalo mi je samo še eno – naslednjič mu bom napisala: Preusmeri kurca.
To je pravzaprav grožnja.
Bila sem v Nemčiji. Regensburg. Z vlakom do Münchna, potem še dobro uro proti severu. V Ljubljani je prisedel malce debelušen gospod. Ura je bila devet. Razprostrl je časopis. Odvil je zavoj, iz katerega je puhnil vonj po pečenem piščancu. Zjutraj imam raje vonj po žemlji in marmeladi. Piščanec – mešanica vonja po masti in zatohlosti kupeja. Jedel je do Jesenic. Potem je spal do Salzburga. Kosti je napol zavite držal v naročju. Ko je vstal, je vse padlo na tla, očitno je pozabil, da je imel polno naročje, pohodil je in odšel.
Časopis je bil slovenski.
Drugače pa – prijetna vožnja. Prebrala sem knjigo Aleša Bergerja Omara v kleti. Na sliki je videti kot prijazen buda, piše pa tudi umirjeno, v čudoviti slovenščini, ki diši po modrih poljih francoske lavendel (tako piše v slovarju! – sem mislila, da se reče lavenda) in izobraženih razsvetljencih iz časov, ko se še ni mudilo uničevati svet. Piše o otroštvu in prikaže se svet, ki sem ga tudi jaz poznala. Mi, povojni otroci, sem zavzdihnila. Piše o prevajanju, o tej plemeniti umetnosti prepletanja jezikov in kultur, časov. Piše o tragiki, ki se tiče celega naroda: naš slovar slovenskega knjižnega jezika je star že več desetletij, tičimo v postanem mrtvem rokavu. Opozoril je na zastarele opise pojmov, ki so lahko celo žaljivi. Nek drug prijatelj me je opomnil na geslo ljubezen: na prvem mestu je opis: "močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola". Vse druge ljubezni so drugotne. "Svobodna ljubezen" je "skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze". Neka druga je "močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro … " Piše, da peša raba v pomenu "dobri, prijateljski odnosi", škoda, če je res tako, "kupljena ljubezen" pa je ljubezen, "pri kateri je treba partnerja plačati". Prostitutke so "služabnice ljubezni" in tako dalje. Všeč mi je izraz iz vrtnarstva: "goreča ljubezen", češ da je to "dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti".
V knjigi Aleša Bergerja je veliko veliko besed, ki jih ni v slovarju. Niti ena se mi ni zdela napačna, vse so premišljene in sprejemljive, zagotovo pa so nenavadne, sveže, tudi če se zdijo stare, in čisto njegove – zato pa so zdaj zapisane v slovar slovenskega knjižnega jezika, ki ga žal še nimamo.
Torej Nemčija. Nagledala sem se njiv in praznih vagonov na zapuščenih postajah, v katerih bi morda lahko kdo stanoval. V Angliji si je nekdo dal pripeljati krasen star vagon na vrt, restavriral ga je v čudovito stanovanje. V muzejih so čudoviti vagoni, trd les, ladijski pod, žametne zavese, čudovite luči. Pri nas nimamo čuta za ohranjanje stvari – mogoče je to v zvezi s spoštovanjem življenja. V deželah, kjer je življenje malo vredno, so stvari brez vrednosti.
Zelo zapleteno, seveda. Na misel mi prihajajo bombe za nemška mesta, ko je bilo vojne že konec, nogometni huligani, ki razbijajo avtomobile, v katerih so se verjetno tudi sami pripeljali na tekmo. Uničevanje se mi kaže kot objestnost, izkazovanje moči. Človek, ki ne vidi vrednosti življenja, ne uporablja moči za ustvarjanje nečesa. Tukaj nekje slutim konec civilizacije – ki jo razumem po Darvinovsko – napredek. Reči, ki jih zdaj izumljamo, so večinoma razdiralne – ali pa v dobronamernih izumih iščemo potencialno razdiralno kvaliteto.
Naj razmislim: kako vrednotim življenje? Ne kot nekaj splošno navzočega. Ne na kako energijo, ki da kroži ali se pretaka. Mislim na življenje kot nekaj enkratnega in celovitega v vsakem posameznem živem bitju. Ne zmorem misliti na stotine žrtev nasilja v severni Afriki. Zmorem misliti na žensko, ki ima lačne otroke, mož pa je zgažen na demonstracijah za demokracijo. Zmorem si priklicati v predstavo ruto, barvo oči, obleko, koščene roke, suhljate prsi, barvo kože. Zmorem misliti na ježevko, ki čaka na ježa, tega pa ni in ni, ker je obležal na cesti. Pravzaprav se z mislijo na drobec zamotim in zaščitim pred zavedanjem, da ti drobci niso ločeni od celote in da je celota sestavljena iz delcev. Vitomil Zupan ima lepo pesem na to temo. Napisal jo je pred petdesetimi leti.
SPOZNANJE OB GLEDANJU ŽIVLJENJA
POD NEKIM KAMNOM
Svet ni sestavljen
iz držav dežel blokov sil
razmejenih področij in policijskih okrajev.
Vse to je strašna izmišljotina.
Svet je sestavljen
iz zelo majhnih svetov
ki brez meja
prehajajo drug v drugega
na tleh v mahu v travi
v pesku v vodi v zraku
v tleh v skalnih plasteh.
S temi svetovi je treba živeti
kot majhen svet brez meja
sredi svetov.
Vse drugo
je bolje pozabiti.
Moja ljuba prijateljica ima raka. Piše mi, da sproti zapisuje vse misli, ki jo spreletavajo. Ne vem, če sem ji prav odgovorila. Napisala sem, da si s pisanjem veča sposobnost osredotočanja in razumevanja. Ko tako pišeš, je tako, kakor da bi se gledal v ogledalo. Ko bo prenehala pisati, bo to znak, da se lahko spet ozre okrog sebe in se oddalji od trpljenja, ki jo zdaj popolnoma prevzema.
Spomnim se stavkov iz dnevnikov, ki sem jih že zdavnaj zavrgla. Spomnim se, kaj sem napisala, ko sem bila v stiski, sam občutek stiske pa sem pozabila. Tako sem si s pisanjem, ki sem ga že zavrgla, omilila spomin.
Piše mi o nenehni utrujenosti. O iztečenosti energije. Zamislila sem se: črpati energijo, akumulirati energijo … ne, saj ne gre za to, to so samo besede. Energija ni nekaj, kar lahko od nekje vzamem, dobim, črpam, naberem. Ne morem kupiti? Ljudje smo drug do drugega lahko pijavke, bršljan, klopi, pa tudi vodnjaki brez dna – dokler se ne posušimo! Človek ima samo en odmerek tega razkošja – je to življenje? Predstavljam si lahko samo ohranjanje energije, v nasprotju z zametavanjem, zapravljanjem, uničevanjem. Spet besede? Leči, sprehoditi se, ustaviti se, brati, pisati, gledati drevesa, ptiče, mavrico … Objeti, predati se objemu, šepetati … Vzpostavljanje ravnovesja. Vse to me pripelje do besede navdih. Biti navdahnjen in navdihovati. Oboje hkrati. To bi bilo nekaj najbolj vsestransko zadovoljujočega in zadovoljivega. To bi bila že ljubezen.
