V juniju bo v Mestni knjižnici Izola na ogled razstava mlade slovenske ilustratorke Kaje Berden. Vabljeni na otvoritev razstave v petek, 17. junija 2016, ob 18. uri. Tisti, ki radi brskate po spletu, pa si lahko ogledate tudi Kajino spletno stran www.kajaberden.si.
Kajo smo povabili, da nam v pogovoru pove kaj o sebi in svojem delu.
ŠP: Kaja, bi nam najprej nekaj povedali o sebi? Od kod prihajate, kje ste preživeli otroštvo in hodili v šolo?
KB: Rojena sem bila, šolala sem se in živim v Ljubljani. Čeprav sem otroštvo preživela v ljubljanskem naselju, polnem zelenja, dreves in parkov, se želim preseliti na podeželje. Najraje nekam ob morje, kjer bom lahko imela svoj vrt in gojila svojo zelenjavo in sadje.
ŠP: Vaše ilustracije so tako lepe, da sem se takoj vprašala, koliko knjig ste že ilustrirali. Vendar sem v vzajemnem katalogu slovenskih knjižničarjev našla le en zadetek z vašim imenom in to je diplomska naloga Povezava rock glasbe s političnim dogajanjem Združenih držav Amerike v obdobju med leti 2000 in 2011. Cobiss pove tudi, da je bila naloga narejena na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Kaj vas je iz družboslovja pripeljalo v svet likovne umetnosti, ilustracij in pravljic?
KB: Že pred vpisom na fakulteto sem veliko razmišljala o študiju slikarstva, saj me je risanje vedno veselilo, toda ko je napočil čas za izbiro fakultete, sem se odločila za smer kulturologija. Morda še ni bil moj čas. Študij je bil super, zanimiv in interdisciplinaren. Vpisala sem se še naprej na magisterij kulturologije, toda tam se mi je ustavilo. Začela sem bolj resno razmišljati o tem, kaj bom počela in kaj me sploh veseli početi. Tako sem poleti, pred tremi leti, sama sebi zadala projekt, da eno leto narišem eno risbico na dan, in takrat se mi je odprl nov svet. Ugotovila sem, kaj me izpolnjuje, kaj osmišlja moje življenje. Veselje in strast sem našla v kombiniranju barv, vzorcev, likov in krajin ter v samem procesu, kako iz ničesar ustvariti nekaj lepega. Zdaj si ne predstavljam več življenja brez risanja in pravljičnih svetov.
ŠP: Ilustracije delujejo nežno, umirjeno, pravljično, zasanjano. Prikazujejo živali, škratke in vile, prizorišče vseh dogajanj pa je narava – podnevi in ponoči. Jezera, morje, gozdovi, vinogradi, travniki … Kaj vam pomeni narava?
KB: Narava me pomirja, me radosti in mi daje vedno nove navdihe. Ne morem se naveličati lepote, ki jo premore. Navsezadnje pa iz nje izhajata tudi čarobnost in skrivnostnost, ki vzburjata človeško domišljijo.
ŠP: Nekaj ilustracij je očitno navdihnila tudi pokrajina zapuščenih strunjanskih ali sečoveljskih solin. Opazili ste podrte hiške, močvirske sklednice, malo belo čapljo …
KB: Soline so ena izmed mojih najljubših krajin. Všeč mi je dolga suha trava, rdeče solinsko rastlinje, močvirje, vonj po solinskem blatu, bližina morja, nostalgičen pridih podrtih hišk, razmišljujoče čaplje, zaraščenost in divjina ter popoln mir, ki jih prežema.
ŠP: Na papir ujamete tudi medvedka med kakiji, kužka, ki gleda iz kupa oliv, ovco pod oljko, kozo v rožicah, vidro v malem čolnu z razpetim jadrom … Kaj vam pomenijo živali?
KB: Že moje ilustracije nakazujejo, kako rada imam živali. V njih je neka posebna milina. Trenutno imam dve mački, bi pa imela, če bi lahko, zagotovo vsaj še pujsa in kozo in mogoče kravo.
ŠP: Včasih pa imajo živali tudi človeške lastnosti, rade se družijo, klepetajo in zabavajo. Sove v drevesni krošnji, žabe na listu lokvanja sredi mlake, psički na čolnu in medvedki na travniku prirejajo čajanke. Muce pa na mačjo čajanko povabijo tudi miško …
KB: Antropomorfna upodobitev živali mi je blizu, ker so živali s človeškimi lastnostmi lahko zelo zabavne in izrazne. Ko pomislimo na medveda, si predstavljamo neko ogromno, mehko, toplo bitje. Zato si ni težko zamisliti dveh medvedkov na pikniku, ki jesta torto in se bašeta z medom. Eden je popacan in neroden, drugi pa v kravati, uglajen in fin.
ŠP: Kuža in lisica se odpravita tudi na izlet z nahrbtnikom. K morju, v gozd, na travnik ali med vinograde. Kuža trenira tek, si na glasbilo zaigra lepo pesmico, uživa v dobri hrani. Lisico mika grozdje, piše pa tudi popotni dnevnik. Ponoči zaplešeta v soju kresničk …
KB: Liki ponavadi počnejo stvari, ki so mi blizu, v krajinah, ki so deloma pravljične, domišljijske in deloma poustvaritve resničnih. Takšne, v katerih bi si sama želela biti.
ŠP: Vaši škratki ponoči merijo gobe, lovijo kresničke za razsvetljavo, barvajo travo na srebrno, se kregajo s sovami, ob zori pa trudni zaspijo … Kaže, da vaša domišljija nima meja. Ste navdih za ta škratji cikel našli v pravljicah?
KB: Pravzaprav je serija »Kaj škratje delajo ponoči« začela nastajati v obdobju, ko mi je manjkalo navdiha. Včasih je po daljših ustvarjalnih obdobjih človek dolgo brez inspiracije in potrebuje nekaj spodbude od zunaj. V tem primeru mi je pomagal eden od domačih in prav ta odriv sem potrebovala, da so mi tudi lastne ideje stekle. Včasih je za navdih najbolje, da ne gledaš predaleč, ampak se ozreš po domačem okolju. Lahko ti pomaga nasvet bližnjega, smešna življenjska situacija, sprehod po naravi, opazovanje umetniških del ali prebiranje pravljic.
ŠP: Tudi vile se spreletavajo po gozdu …
KB: Vile, škratje, palčki, troli, čarovniki, zmaji, govoreče živali, vsi ti in še mnogi so del mojega sveta.
ŠP: Pozimi, ko sneži, se je najbolje toplo obleči. Tako zajček splete pulover zase in za zajčico, z volneno nitko okrasi smrekico, med volno pa tudi zaspi. Na teh ilustracijah se vidi skoraj vsaka zanka v pletenini. Tudi sicer vaše ilustracije odlikuje natančnost, pozorni ste na podrobnosti, detajle. Kakšno tehniko slikanja uporabljate?
KB: Nekatere ilustracije so narejene z gvašem in črnim kulijem. Nekatere so kombinacija akvarela, gvaša in barvic. Zadnji čas pa vedno bolj uporabljam le barvice, saj lahko z njimi ustvariš zanimive strukture. Stil risbe pa se povezuje z mojim značajem, kot je to verjetno običajno.
ŠP: Ste se pri slikanju kdaj po kom zgledovali?
KB: Slovenska ilustracija, ki me spremlja že od malih nog, je še danes zelo bogata. Všeč mi je tudi nekaj mlajših tujih ilustratorjev. Iz umetniških obdobij pa me je vedno privlačil art nouveau. Kombinacija vsega, kar me navdušuje, mi je v pomoč pri iskanju sebe in svojega stila risanja.
ŠP: Ste se slikanja kje učili ali ste samoukinja?
KB: Oboje. V gimnazijskih letih sem obiskovala nekaj krajših tečajev. Nekaj let sem se učila pri Zmagu Modicu, kjer sem dobila dobre osnove za risanje. Nazadnje mi je pri slikanju pomagal akademski slikar in profesor Darko Slavec. Njegovi nauki so neprecenljivi, saj me ni učil le o umetnosti in likovni teoriji, ampak o redu in vzorcih narave, vesolja in življenja. Tako sem z nekaj teorije in osnovnega znanja risanja in slikanja veliko presedela doma in veliko ur preživela v risanju. Napredek je počasen, a v vsakem trenutku in novem spoznanju uživam.
ŠP: Verjetno to ni vaša prva razstava?
KB: To je moja prva razstava in zelo sem je vesela.
ŠP: Otroci imajo vaše ilustracije najbrž zelo radi. Nekdo, ki zna tako pravljično slikati, bi znal pravljico tudi napisati … Ste si kdaj želeli, da bi izdali knjigo pravljic, ki bi jih sami napisali in ilustrirali?
KB: Seveda! Nekaj idej je že nakracanih po mojih skicirkah, nekaj se jih še rojeva. Vsekakor upam, da mi bo v prihodnosti uspelo izpeljati tudi tako velik projekt, kot je stvaritev lastne knjige pravljic.
ŠP: Kakšne načrte imate za prihodnost ali je to še skrivnost?
KB: V mislih se mi ves čas prepletajo ideje za nove ilustracije in to bom počela, kamorkoli me zanese. Poti pa se nekako sproti odpirajo in ponujajo nove možnosti. Večja stvar trenutno je skupni projekt z mamo, Majo Vrhunc. Pripravljava ilustriran priročnik oz. knjigo, katere tematika pa naj za zdaj ostane skrivnost.
ŠP: Kaja, želim vam veliko lepih trenutkov ob ustvarjanju in srečo še naprej.
KB: Hvala vam, Špela, za iskriva in poglobljena vprašanja in veliko sreče ob ustvarjanju še naprej tudi vam.
Pogovarjala se je Špela Pahor.
