Nekoč je prehranski ekonomiji v smislu "porabi vse" botrovalo pomanjkanje in še bolj zdrava pamet, zdaj pa takšno ekonomijo spodbuja obilje. Vsega je preveč, tudi hrane, ki pa je prav zaradi odstranjevanja delov, ki so navadno najbogatejši z rudninami, prehransko "redka". Tako dandanes kljub obilni prehranjenosti vlada podhranjenost – predvsem zaradi pomanjkanja rudnin. Z intenzivno pridelavo smo že dovolj "očistili" zemljo, zatem pa hrani med predelavo dodajamo še več praznine v obliki sladkorja, umetnih maščob in podobnih mašil, ki joresda naredijo kalorično zelo bogato, vendar jo energijsko le še bolj razvrednotijo. Nazaj k naravi, torej, nazaj k odpadkom! Kajti v naravi ni odpadkov, vse je zgolj del nenehno premenjujoče se celote.
Vrnitev odpisanih
V zadnjih letih tudi v trgovinah dobimo nekaj hrane, ki je nekoč imela status odpadka, zdaj pa vnovič pridobiva nekdanjo veljavo. Lep primer tega je zelnica, tekočina, ki nastane pri kisanju zelja. To je imenitna razstrupljevalna tekočina, ki obenem poskrbi za bolj zdravo razmerje drobnega življa v debelem črevesu ter spodbudno vpliva na prebavo.
Druga taka tekočina je sirotka, najbolj zdravilen in tudi prehransko močan del mleka, ki ostane po tistem, ko iz sesirjenega mleka vzamejo sir. Prav sirotka pa je vir telesu najlaže dostopnih beljakovin, albuminov in globulinov, ki jih izkoristimo tako rekočv celoti. Obenem krepi odpornost, če podobno spodbudnega učinka na razvoj zdrave črevesne flore, kot jo ima zelnica, niti ne omenjamo.
Melasa, gosta črna tekočina, ki ostane po "prečiščevanju" sladkorja, je v trgovinah z zdravo hrano naprodaj že nekaj časa in je dober vir rudnin. Podobno velja za pivski kvas, posušene kvasovke, ki ostanejo po varjenju piva, saj gre za odličen vir rudnin in vitaminov skupine B.
Odpadki rastlinskega izvora
Ti so pestri in raznoliki, mednje pa lahko štejemo tudi plevele. Tí so čudovit primer rezultata naše razločevalne pameti, saj naj bi bilo vse, kar gojimo in za kar se trudimo, da zraste, dobro, pleveli pa naj bi bili slabi. Vendar to ne velja, kajti domala vsi pleveli so užitni in po prehranski plati znatno močnejši od zelenjave, ki raste med njimi. Odlični so za solate, juhe, zelenjavne zavitke, nekatere pa tudi kisamo – podobno kot zelje. Nekaj primerov: kurja črevca, tolščak, rogovilček, ščir, metlika …
Nezanemarljivi niso niti odpadki gojenih rastlin. Navadno je tisto, kar zavržemo, prehransko najmočnejše. To so zunanji temni listi solate, ohrovta, zelja in sorodnih rastlin, to so listi korenaste zelenjave, to so mlade rastlinice, denimo korenja in redkvic, ki jih populimo med redčenjem in damo na kompost. V resnici pa sodijo v solato, saj so odlični in "mladostno" mehki. Seveda porabimo vse, tako podzemni kot nadzemni del. Operemo pa le.
Tudi sicer delujmo tako, da ustvarimo čim manj odpadkov. Živila uporabljajmo v vsej njihovi celovitosti: krompir z olupki, cela žitna zrna oziroma izdelke iz celih žitnih zrn, sadja pa ne lupimo, z izjemo tistega, pri katerem lupina v resnici ni uporabna … Na tem mestu velja pomembna opomba, da tako uporabljamo samo hrano preverjenega porekla, torej tisto iz lastne ali ekološke pridelave. Pri drugi se namreč prav v odpadnih delih, torej v lupini ali tik pod njo, poleg koristnih zadržujejo tudi nepotrebne snovi, kot so ostanki pesticidov.
Tudi med pripravo hrane nastane kar nekaj "odpadkov". Tako v vodo, v kateri kuhamo zelenjavo, preide del rudnin in drugih koristnih sestavin, zato jo velja porabiti. Ali drugače, zelenjavo kuhamo v minimalni količini vode (ob pomoči nekaterih posod celo brez nje), vodo pa porabimo za juho ali omako. Podobno velja za fižolovko. To je tekočina, ki ostane po kuhanju fižola in sodi nazaj v lonec, ne v lijak, saj je odlična osnova za juhe in omake. Enako velja za tekočino, ki nastane pri kuhanju drugih stročnic.
Odpadki živalskega izvora
Kot že omenjeno, odpadkov živalskega izvora ni. Na Islandiji so nekoč v sirotki stopili ali vsaj zmehčali celo kosti. Drobovino, ki je prehransko najmočnejši del živalske hrane, sicer še vedno prodajajo, vendar ima marsikdaj vlogo odpadka. Podobno kot pri rastlinskih "odpadkih" gre tudi tukaj za dvorezen meč.V primeru intenzivne industrijske reje namreč vsebuje ostanke antibiotikov, pesticidov in še marsičesa, zato velja izbirati drobovino preverjenega izvora, da se s sicer krepko hrano ne bomo zastrupljali.
Primer odpadka v praksi: smukavc
Da ne bo pomote: to je odlična jed in vse prej kot odpadek, podobno kot druge jedi v okviru prehranjevanja z odpadki. Vsebuje zunanje liste ohrovta ali zelja, repne liste in podobne "neuporabne" dele zelenjave. Tudi s koprivami je več kot odličen. Na Idrijskem in Cerkljanskem tej jedi pravijo smukavc, na Goriškem štokalo ali štokano zelje, drugje še kako drugače.
Pripravimo jo tako, da kuhamo krompir in liste, ki bi jih sicer dali na kompost. Različici sta dve: obe sestavini skuhamo skupaj ali pa vsako posebej, razmerje pa je poljubno. Ni odveč, če je zelenjave več vrst, saj je tako jed še krepkejša. Če gre za mehko zelenjavo,kuhamo obe sestavini skupaj, trde ohrovtove liste pa raje posebej, saj se kuhajo dlje. Vode naj ne bo preveč in tudi solimo je ne. Nato del vode odlijemo in vse skupaj dobro pretlačimo. Po potrebi prilijemo še nekaj vode, sicer pa tekočino uporabimo za pripravo juhe. Nato smukavc še solimo. Tradicionalno ga zabelimo z ocvirki ali zaseko, zaleže pa tudi hladno stisnjeno olje.
Vir: www.viva.si
