Ljudje od rojstva dalje tkejo različne družabne mreže. Nekatere mreže imajo morda nekoliko manjši premer, vendar so tembolj čvrste. Nekateri mreže stkejo vedno znova, drugi pa jih tu in tam samo malo pokrpajo.
Mnogi trdijo, da smo ljudje družabna bitja, in ni jih malo, ki radi povejo, da veljaš toliko, kolikor ljudi poznaš.
Veliko ljudi se hvali, da se jim ne zdi pomembno, kaj si o njih mislijo drugi. Le redki živijo tako, da jim je res lahko vseeno, kakšno mnenje si o njih ustvarijo drugi, ali kot je rekel John Donne: „Noben človek ni otok.”
Otroci se začnejo zavedati samih sebe pri 7 mesecih, takrat se začnejo tudi odzivati, če jih kdo pokliče po imenu. Vendar sami sebe v ogledalu prepoznajo komaj, ko dopolnijo 22 mesecev starosti. Dojenčki v starosti od 6 do 12 mesecev večinoma opazujejo ljudi oziroma druge otroke okrog sebe in se jim smejijo. Otroci, ki še niso spregovorili, sicer uživajo v družbi sovrstnikov in z njimi delijo igračke, vendar še ne morejo prav sodelovati v skupni igri.
Otrok se bo najprej začel igrati s svojimi brati in sestrami, kar ga bo spodbudilo pri razvoju socialnih spretnosti. Pogosto nekoliko starejše sestre in brati izvabijo iz dojenčka še večje izlive veselja in zadovoljstva kot starši. Pri starosti dveh let bo otrok v družbi sovrstnikov razvil preproste igre in bežna prijateljstva. Vendar si bo hkrati začel lastiti svoje igračke, zaradi česar se med igro lahko vnamejo tudi burni prepiri. Staršem se priporoča, da poskušajo otroka čim prej vključiti v družbo sovrstnikov tako, da povabijo na obisk prijatelje in znance, ki imajo sami otroke približno iste starosti. Pogosto je otroku lažje vzpostaviti stik z odraslimi kot s sovrstniki, saj odrasli stremijo k temu, da prepoznajo njegove potrebe, čeprav jih morda sam še ne zna tako dobro izraziti. Da bo uspešno sodeloval v otroških igrah, moramo otroka spodbujati, da poskuša sam izraziti svoje potrebe.
Štiriletniki že vejo, kako nagajati bratcem in sestricam. Igre sčasoma postanejo bolj zapletene. Igralne skupine pet- in šestletnikov so manjše, v njih igrajo otroci različne vloge, zato se je takšnim skupinam tudi težje pridružiti, manj priljubljeni otroci pa so iz njih izločeni.
Z raziskavami so ugotovili, da imajo otroci radi prijazne sovrstnike, ki k igri pritegnejo še druge, sramežljivi otroci so manj priljubljeni, priljubljeni so otroci, ki so bistri in znajo stvari razložiti drugim oziroma so precej spretni, pri vključevanju imajo prednost tudi otroci, ki se zdijo sovrstnikom lepši. Pri dečkih pa šteje tudi popularno ime. Otroci, ki hitro menjavajo razpoloženje, poskušajo upravljati z drugimi ali z njimi manipulirati, otroci, ki so napadalni, potuhnjeni in zamerljivi, bodo težko našli prijatelje.
Ko otroci odraščajo, sčasoma prevzemajo bolj zapletene vloge v odnosih, ki so večplastni, včasih nedorečeni ali pa spadajo v več kategorij hkrati. Včasih ni lahko ustreči hordi prijateljev in njihovim pričakovanjem, živeti viharne ljubezni, obenem pa še zvesto služiti svojemu šefu ali kot je besede Johna Donna presekala Svetlana Makarovič: „Dva nista več. Sta dvakrat manj.” Torej naj staršev ne skrbi preveč, če si njihov malček v jaslih še ni našel najboljšega prijatelja. Naj še malo zraste. Morda bo nekoč imel najboljših prijateljev še preveč.
Vir:
Einon D. (1999). Vodnik za zgodnje učenje. Radovljica: Didakta.
