»Izvoli najkrajšo in najlepšo pravljico, ki si jo kdaj slišala«, je pisalo v elektronskem pismu z naslovom Pravljica, ki nam je niso povedali …Ker obožujem pravljice, kakšna je najkrajša, me je pa sploh zanimalo, sem brž prebrala. Tole:
Nekoč je živela deklica, ki je svojega fanta vprašala, če bi se poročil z njo.
Fant ji je odgovoril: »NE.«
Od tega dne je deklica srečno živela do konca svojih dni, ne da bi komu prala, kuhala, likala, pohajala je s prijateljicami, seksala s komer je želela, delala in porabljala svoj denar za kar je hotela.
KONEC
Problem je, da nam (puncam), ko smo bile majhne, te pravljice niso pripovedovali. Ampak so nas dobro zajebali s tistim idiotom od princa na belem konju!
Sem se globoko zamislila. Pravljice so resničnejše od mnogih resnic; govorijo o dobrem in zlu, ki je znotraj nas, pravljičnih junakov (ti smo vedno mi, naslovniki pravljic) kot svetloba in sence duše. Pripovedujejo nam, da je treba odraščati z izkušanjem življenja ne le v lepem, ampak predvsem v težkem in hudem, ker brez takšnih izkušenj ni odgovorne odraslosti. Do nje pa pridemo, ko premagamo zlo – ubijemo zmaja, pridemo do čudežne rože, uničimo zlobno čarovnico, ubežimo strašni mačehi … Za nagrado dobimo, kar smo si želeli in zaradi česar smo prenesli vse bitke na poti do cilja. Srečen konec je v pravljicah zelo pogosto – poroka. Poroka s kraljevo hčerjo ali princem na belem konju.
Niso nas torej »zajebali« s pripovedovanjem o princu na belem konju (in kraljevi hčeri, a ker poslana pravljica govori o ženski junakinji, lahko princeso damo v oklepaj. Z opombo, da zanjo velja vse enako kot za princa). Ampak s tem, da nam niso povedali, da ne gre tega princa pričakovati od zunaj, da bo zares prijezdil — lep, slaven in bogat — iz daljnih ali bližnjih krajev. In da pravljice ne govorijo o porokah v smislu postala sta mož in žena s prstanom na roki in odšla na poročno potovanje, temveč opisujejo poroko kot simbol. Simbol za notranjo združitev moškega in ženske, animusa in anime . Potemtakem ne gre za poroko na kakšnem ljubljanskem ali drugem gradu (ki je simbol naše duše), temveč za notranjo poroko. Ko se v duši združita moški in ženski princip in ONA oziroma ON postaneta celovito, integrirano, ustvarjalno, svobodno in odgovorno samouresničeno bitje.
Pozabljena pravljica, ki je prispela na moj elektronski naslov, seveda ni nikakršna pravljica, temveč tolažba za dekleta in ženske, ki so se hotele in se hočejo poročiti, pa ne dobijo snubca, ki bi rekel DA. Želja po poroki je izjemno močna arhetipska potreba večine prebivalstva ženskega spola povsod po svetu, tudi tam, kjer govorijo, da je poroka nepotreben ritual, ker da gre samo za papir. Če ne bi bilo globoke notranje želje po poroki, o njej ne bi bilo treba razpravljati, še manj omalovaževati zakonski akt kot papir brez vrednosti … Navsezadnje je tudi potrdilo o sklenjeni zakonski zvezi le simbol. A človek je simbolno bitje, saj zato tudi imajo pravljice tako velik pomen ne le v najnežnejšem otroštvu, tudi kasneje, celo na starost si želimo, da bi se nam uresničile pravljične sanj(arij)e …
Kar zmrazilo me je, ko sem prebrala, da v tej »pravljici« pomeni srečno živeti to, da delaš kar hočeš, nisi nikomur zavezan in za nikogar odgovoren, seksaš, s komer hočeš, zapravljaš denar po mili volji. … Predstavljati srečo zgolj kot uživaško in brezskrbno življenje je najslabša popotnica za resnično bogato in radostno potovanje k samemu sebi in drugim! Veliko bolj nevarna je kot »zajeb« s tistim idiotom od princa na belem konju. Hedonizem nas pač ne more tako prekvasiti kot trpljenje, nikoli nas ne bo pripeljal do dušnega gradu, kaj šele do edine poroke, ki kaj šteje – do poroke s samim seboj.
Poročiti se ali ne Jungovega učenca dr. Adolfa Guggenbühla – Craiga je ena najboljših knjig, ki sem jih kdajkoli prebrala. Žal prepozno, da bi vedela, zakaj in kdaj se poročiti ali ne na magistratu. A ne prepozno za ugotovitev, da super, ker sem se res poročila, čeprav ob napačnem času z napačnim moškim napačna ženska. Če tega ne bi storila, ne bi nikoli pogruntala, za kaj pri poroki v resnici gre. In tudi tako krasne hčerke ne bi rodila, ne bi imela treh čarobnih vnukov … Bogu hvala, da sem se poročila, in da je moj princ na belem konju dahnil DA. Do smrti in še po njej mu bom hvaležna za to.
Ta imenitna knjiga, o kateri govorim, ima podnaslov Psihologija osebnostne rasti v zakonu. Na kratko povedano – pred matičarjem in (ali pa tudi ne) župnikom naj se poročijo tisti, ki so se zrelo odločili, da bodo rasli v uresničujoče se ustvarjalne posameznike v okviru zakona: drug z drugim in drug za drugega. Današnji zakon je smiseln in živ, piše znameniti psihoterapevt, samo kot pot k polnemu, celovitemu in radostnemu bivanju vsakega posebej in obeh skupaj. Kot pot k individuaciji, kot jungovci poimenujejo proces postajanja tega, kar po svoji naravi in bistvu smo. Vsak nekaj enkratnega in edinstvenega, sam svoja lastnost in posebnost. »Če pa v njem (zakonu) skušamo videti ‘ustanovo za ugodje, srečo in vzgojo otrok’, je videti nesmiseln, slabokrven in umirajoč, pri življenju ga ohranja le prizadevanje psihologov in zakonskih svetovalcev«, je prepričan avtor, ki svojo knjigo zaključi z vzklikom: »Zakon je mrtev; naj živi zakon«.
Na slehernem izmed nas je, da z iskrenostjo in predanostjo uresničujemo lastno življenje. Če je zakon globoka odločitev v prepričanju, da smo po-klicani za rast v dvojini, se je treba zanj pripravljati, se učiti, se mu posvetiti, biti ljubezniv in potrpežljiv, verjeti in zaupati, da je dvojina najprimernejša oblika za moj in za tvoj človeški razvoj. Da v zakonu ne gre (le) za seksanje kot užitek, temveč za premagovanje polarnosti moškega in ženske, za čarobno in mistično združitev, za odrešitev, ali, kot pravijo mistiki in jungovci, za srečanje z bogom.
»Zakon ni udobna in harmonična celota; prej je mesto individuacije, kjer človek brusi sebe in partnerja, se vanj zaletava v ljubezni in zavračanju ter tako spoznava samega sebe, svet, dobro in zlo, višine in globine«, piše A. G. Craig. In – vsaj mene – potolaži veliko bolj kot elektronska »pravljica, ki nam je niso povedali«, ko pribije: »Vsaka pot k odrešitvi (samega sebe v svoj resnični, edinstveni jaz, op. M.K.) pelje skozi pekel«.
