Zame je glasba najsubtilnejše in hkrati najbolj pretresljivo, kar je človek zmogel ustvariti.
Zorko Simčič je literat, ki v svojih delih analizira problematiko pretresljivih življenjskih zgodb zdomstva. Marsikaj je sam izkusil.
Pisanje je poklic in tudi delo, pravzaprav je odzivanje na nek nedoumljivi klic. Vsekakor gre za nekaj, kar je zunaj pišočega. Seveda je potreben tudi talent (ali vsaj nagnjenje k pisanju), ki ga zelo verjetno prinesemo na svet; kdo ve, če ni celo gensko pogojen. Vendar ima pisanje tudi svoj obrtniški del. Napisano besedilo včasih zaživi v vsej polnosti, drugič potrebuje krajšanje, včasih je treba zamenjati besedo, ki se je zapisala, kdaj pa nenadoma ne zazveni sredi stavka ali je med stavki potrebno vstaviti premolk.
Prirojeni, pa tudi priučeni lastni občutek daje pravo mero.
Pisanje se mu rojeva iz delčkov vsakdanjega življenja.
Na svojega bralca lahko misli le ob pisanju kakšne satire ali epigrama.
Med pisanjem literature sem v povsem drugi, izključujoči sferi. Čeprav je v začetku res navzoča misel, da naj bi ustvarjeno prišlo pred oči tudi drugim, ko pišem, pišem zase.
Pri Zorku Simčiču sta življenje in umetnost neločljivo povezana.
Umetnost in življenje? Povezanost je verjetno tako preprosta kot pri fizikalnem zakonu o vezanih posodah. Medsebojno se dvigata ali spuščata …
Celo ko govorimo o besedni umetnosti, tudi najbogatejši besedni zaklad ne zadostuje. In vendar vemo, da je beseda največ, kar nam je bilo danega.
