Devetletka in vse spremembe v šolski zakonodaji so izobraževalni proces v osnovnih šolah korenito spremenile. O smiselnosti nekaterih sprememb se močno krešejo mnenja različnih strokovnjakov, tudi takšnih, ki praga osnovne šole že dolgo niso prestopili, v vlogi učitelja pa se niso preizkušali še nikoli. Odnos učiteljev do devetletke je pretežno odklonilen, vendar pa mnenja učiteljev pri oblikovanju šolske zakonodaje niso imela in nimajo posebne teže.
Snovalci devetletke so želeli ustvariti otrokom prijazno šolo, ki bo spodbujala kreativnost, kjer bodo otroci avtonomno razmišljali in samostojno pridobivali znanje. Učitelji menijo, da jim je hudo spodletelo.
Do različnih absurdov v šolski zakonodaji je na primer pripeljalo sklepanje prav neumnih kompromisov pri sprejemanju pravilnikov in zakonov. Da bi bilo otrokom omogočeno razvijati lastne interese na področjih, ki so jim blizu, lahko v devetletki izbirajo med različnimi izbirnimi predmeti. Da pa otroci ne bi bili preobremenjeni, so strokovnjaki odvzeli nekaj ur predmetom, ki so bili na urniku že prej, in jih podelili izbirnim predmetom. Pri tem so bili različni doktorji in magistri tako pikolovski, da so v izračun vključili še decimalno vejico. Posledica tega je, da imajo otroci v nekaterih razredih 3,5 ure slovenščine ali matematike na teden in so nenehno obremenjeni s skrbjo, ali imajo naslednji teden dodatno uro matematike oziroma slovenščine. Ko pa kakšna ura odpade zaradi športnega ali kulturnega dne, sta obremenjena še podravnatelj in tajnica, ki morata poskrbeti za to, da je na vidnem mestu pravočasno objavljeno sporočilo, kateri razred ima naslednji teden na urniku katero izmed spornih ur. Za konec pa je treba o vsem skupaj obvestiti še učitelje.
Strokovnjaki, ki se na Ministrstvu za šolstvo ukvarjajo z decimalnimi vejicami, imajo vsako leto tudi svojo računico pri ugotavljanju, koliko ur na leto predstavlja 100-odstotno realizacijo posameznega predmeta. Kajti ko učitelji odštejejo vse praznike in ekskurzije, ki so po šolskem načrtu obvezne, se računi ponavadi ne izidejo. Čeprav je delovnih dni v šolskem letu na primer manj, ur pri posameznem predmetu v šolskem letu po izračunih ministrstva ne bi smelo biti nič manj. Verjetno bi bilo učiteljem za mnenje ministrstva vseeno, če jih v primeru neuspeha pri doseganju 90-odstotne realizacije ne bi čakalo zamudno pisanje poročil oziroma grožnja odtegljaja od plače, enako velja tudi za ravnatelje.
Kdor si bo pobližje pogledal Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, bo hitro ugotovil, zakaj v vsaki slovenski osnovni šoli vrvi od različnih projektov, zakaj so otroci ves čas na nekih delavnicah, počitniških taborih in zakaj jih šola vabi v svoje prostore še ob koncu tedna, kot da ni že dovolj, da otroci popoldne med tednom visijo po šolah in čakajo na izbirne predmete. Starši, ki si različne neobvezne in nadstandardne ekskurzije, delavnice in tabore, namenjene njihovim otrokom, lahko privoščijo, so nad njimi navdušeni, vendar pa ravno ti nadstandardni programi še bolj poudarijo socialne razlike med učenci. Učenci, ki se dodatnega šolskega programa udeležujejo, imajo v razredu prednost pri vzpostavljanju družabnih stikov tako z učitelji kot tudi s sošolci, v rednem obveznem programu pa jim pomagajo še izkušnje in dodatno znanje, ki so jih pridobili med prireditvami v okviru nadstandardnega programa.
Ocenjevanje različnih izdelkov in projektov, ki jih učenci ustvarijo doma, je v devetletki popolnoma sprejemljivo. Lahko da se take ocenjevalne prakse obnesejo v skandinavski kulturi, ki je bolj individualistična kot naša, na slovenskih tleh pa niso najbolj pravične. Precej očitno je, da slovenskim šolarjem pri ustvarjanju govornih vaj ali predstavitev doma pomagajo mame, očetje, dedki, babice, sestrične, bratranci in še kdo. Otrok, katerega starši nimajo univerzitetne izobrazbe, je pri takem načinu ocenjevanja diskriminiran. Treba pa je tudi upoštevati, da priprava vsake predstavitve, pa naj je to plakat, powerpoint prezentacija ali kaj drugega, zahteva tudi nakup določenih materialov. Lahko gre le za papir šeleshamer in lepilo, lahko je to novi USB-ključek in stroški so tu. Devetletka ni poceni.
Tudi integracija konec koncev ni poceni, sicer pa bi o tem znali kaj več povedati na ministrstvu, ki iz svojega proračuna zagotavlja plače raznim specialnim pedagogom, defektologom in psihologom. Seveda je barbarsko gledati na stroške, ko skušamo posamezniku omogočiti, da bi imel v življenju enake možnosti kot drugi. Vprašanje pa je, če z integracijo hiperaktivnega otroka, ki moti pouk ves čas, skače po učilnici, premika predmete, jemlje sošolcem stvari iz torbe in podobno, ostalim učencem v razredu zagotovimo enake možnosti za pridobivanje znanja, kot jih imajo učenci v razredih, kjer takega učenca ni. Kako naj otroci z odprtimi rokami sprejmejo učenca, ki jim gre dobesedno na živce, ki se mu morajo v razredu prilagajati ves čas, za povrh vsega pa je deležen še dodatnih privilegijev? Ne enkrat, večkrat so me učenci vprašali: „Zakaj on lahko piše lažje teste in dobi boljšo oceno kot mi? To ni pravično.” Seveda ni pravično. Prikrito sporočilo, ki ga v takih primerih dobijo otroci, je: „Če boste težavni, se vam bodo vsi bolj posvečali, pa še učitelji vas ne bodo morili za pozitivno oceno.” Zakonodaja namreč govori o prilagoditvah, ki jih morajo učitelji upoštevati in s tem omogočiti učencem s posebnimi potrebami, da uspešno opravijo preizkuse znanja, nikjer pa ni omenjeno, kako naj bi te prilagoditve vplivale na ocenjevalno lestvico pri posameznem predmetu. Pri učencih, ki nimajo posebnih potreb, namreč ocenjevalna lestvica temelji na doseženih učnih ciljih, ti pa so opredeljeni v učnih načrtih. Do absurda pride, ko učitelj prilagodi pisni preizkus znanja tako, da se ujema z navodili v individualnem načrtu za posameznega učenca s posebnimi potrebami, preizkus znanja točkuje po ocenjevalni lestvici od 1 do 5, hkrati pa iz pisnega preizkusa eliminira vse naloge, ki preverjajo višje cilje in za katere ve, da jih učenec ne bo zmogel opraviti.
Prednost integracije je vsekakor v tem, da se učenci navadijo sprejemati drugačnost, ob stiku s sošolko ali sošolcem pa razvijajo svoj čut za odgovornost in sočutje. Vendar pa nekateri učenci s posebnimi potrebami nikoli ne postanejo del razreda, ker se njihov kognitivni in čustveni svet preveč razlikuje od tistega, ki je skupen njihovim sošolcem. Osebno dvomim, da lahko nekaj dodatnih ur na teden nadomesti posebej prilagojen program, saj takšen program nameni dodatno pozornost tudi usvajanju vsakdanjih veščin, ki jih ostali otroci usvojijo mimogrede. Poleg tega je razmerje med številom učencev na učitelja v šolah s prilagojenim programom bolj ugodno. Vsekakor pa bi bilo zanimivo prebrati študijo o tem, kaj se ministrstvu bolj splača, financiranje prilagojenih programov ali integracija.
Spremembe so neizbežne, tudi v šolstvu. Rezultati, ki jih bo prinesla devetletka, bodo pri nas vidni šele čez kakšnih deset let, v državah, ki so bile pri uvajanju sprememb naš vzor, pa so morda vidni že zdaj. Treba je le prisluhniti jadikovanju tamkajšnjih šolnikov.
