Preskočila sem nekaj tednov, ni "mi prišlo", čeprav je res, da nikoli nič ne pride samo od sebe. Pač nisem sedla. Če se ne zberem prav hitro, mi bo iz spomina ušlo še tisto nekaj malega, o čemer sem nameravala pisati. Živim zelo napeto, razpeto. Zadnje čase – ali že od nekdaj, saj niti ne morem reči. Nimam načina umiritve. Skrivnost je v besedi NE, ki se skrije kot želva pod oklep, ko bi jo najbolj rabila.
Najbolj me je streznila znanka, pri kateri sem bila na čaju po njenem večmesečnem vabljenju. Ko sem se opravičevala, ker nisem mogla priti prej, je rekla, da bi morala pač znati reči NE, da čisto vsakomur pač ni treba ustreči. Samo dve črki, je rekla. Samo da sem rekla JA njej, torej! Podobno je bilo z mamo, se spomnim. Očitala mi je, da ne ločim rože od plevela. Ni pa dojela, da imam pač veliko rož in da je nemogoče izbirati, če so vse rože lepe, zanimive, dišeče, vredne pozornosti, drage mi.
Plevel znam populiti. V obdelani gredici se niti ne more zasejati, ni prostora. Včasih se pa zgodi, da list plevela zadiši šele, ko ga pomečkaš med prsti. Potem ti je pa žal! Zato skušam biti tudi do ljudi, ki mi niso pisani na kožo, obzirna, potrpežljiva. Raje se ugriznem v jezik, raje ne drezam v žerjavico …
A iz svoje kože tudi ne morem!
Zanimivo, koliko metafor obstaja na to temo. O tem, o čemer govorim težko, očitno govorim okrog ovinka. O lepih rečeh pa žvrgolim.
O, daj mi, usoda, razlog za žvrgolenje! Naj bo to moja želja zase za rojstni dan! Praznovati sem začela že na Škotskem, teden prej, zdaj je pa že april. Torej: letos imam rojstne tedne.
Medtem pa sem preskočila Veseljkov rojstni dan. Vsako leto pri njegovem prijatelju skuhamo špagete s sirovo omako, po študentsko. letos me ni bilo. Imela sem mu navado speči torto, pokvečeno, navadno, nič lepo, kar dobro, okrašeno z V in s pisanimi bomboni. Enkrat je rekel: ta je pa tako fina, kakor če bi bila iz trgovine. Nisem bila užaljena. Vem, da si je tudi on kot otrok želel pravo torto z barvnimi figuricami iz marcipana. Tako, kakor si je želel tanek mehek pulover, pleten na stroju, kavbojke iz Italije, kemični svinčnik. Od takrat naprej sem mu kupovala prave tortice v trgovini Harrods.
Midva sva iz tistih časov, ko teh reči ni bilo. Zato vem, da je možno živeti z dosti manj, kakor je danes na voljo in samoposebi umevno nujno. Mislim, da sindikati pretiravajo, pehajo nas v položaj dežele brez prihodnosti. Prihodnost je bila naše upanje, upanje umira zadnje, a zdaj je v zadnjih zdihljajih. Sindikati so močnejši kot katerakoli vlada. Nastopajo pod krinko varuhov socialnih ugodnosti državljanov. Lepo, plemenito, a hkrati zvračajo krivdo za sesutje blaginje (in virov blaginje) na vlade, ki se menjajo, medtem ko oni ostajajo zasidrani in vztrajajo pri svojem. Včasih se mi zdi, da jim gre za spodkopavanje vlad in da jim ni mar za ljudi, ki naj bi jih zastopali. Delavci se morajo vključevati v sindikate – tako kot so se včasih morali vključevati v partijo. Morajo stavkati, tako kot so včasih morali dajati samoprispevke. Mogoče suvam v prazno ali butam v zid ali se popolnoma motim, pa vendar, nekje moram ugledati srž vsega gorja. Sindikati zahtevajo nemogoče. Gre za zahtevanje kot šport, kot telovadbo, kot spretnost nasprotovanja? Grozijo s stavkami. Na koga se jezijo? Na nas vse. Proti komu stavkamo? Proti samim sebi. Vsi hočemo socialno ozaveščeno družbo. Izvolimo vlado, potem pa se ji takoj upremo. Ne razumem. Vlado si predstavljam kot uradnike in strokovnjake, ki v imenu nas vse delajo, kar se nas tiče in ne zmoremo postoriti vsak posebej. V banki nekdo na koncu dneva prešteje ves naš denar, poveže ga v snope, naloži ga na različne kupe, potem ga razdeli tako, da je vsem prav. Nekomu moramo zaupati.
Tako kot moramo nekoga ali nekaj ljubiti. Vse drugo je razpad in samomor in depresija in melanholija in malodušje in drek na palci!
Videla sem stavke. Spomin mi je obudil odličen film Iron Lady o Margater Thacherjevi. Takrat sva bila z Veseljkom v Londonu. Prišla sva prav v času kupov neodpeljanih smeti, v času zapiranja rudnikov, privatizacije vsega, kar je bilo mogoče še ožeti do suhega. Spomnim se gospoda Arthurja Scargilla, ki je takrat vodil rudarske sindikate, National Union of Mineworkers. Radikalni socialist. Verjela sem mu, metala sem denar v vedra, ki so jih člani sindikatov nastavljali na vseh postajah podzemske železnice, pred knjižnicami, pred šolami, povsod. Nabrali so milijone. Denar naj bi šel za hrano in obleko za družine rudarjev, ki so stavkali in ki so bili odpuščeni, ko so rudnike zapirali. Niso jih zapirali samo zato, ker jim ni bilo mar za rudarje, zapirali so jih tudi zato, ker so bili prazni, ker je bilo kopanje predrago, ker je bil premog preslab. Angleži so se takrat (tako kot tudi v obeh svetovnih vojnah) izkazali kot narod solidarnih ljudi. Scargill je leta 1982 v najbolj prestižnem bloku ob Temzi dobil v najem stanovanje, ki je bilo takrat zgrajeno, torej tudi kupljeno z denarjem, ki smo ga mi vsi iz cele Britanije nametali v vedra in ki je zdaj vredno milijon in pol funtov. Ko je bilo stavk konec, ko so bili rudniki zaprti, delavci razgnani iz rudarskih mest, slavni radikalni socialist luksusnega stanovanja še vedno ni vrnil. Lani maja so angleški časopisi objavili podatke o tem, koliko je sindikat plačeval samo za oskrbo tistega stanovanja: 34 tisoč funtov na leto! Lani, ko je bil Scargill star 72 let in še vedno častni dosmrtni predsednik, stanovanja še vedno ni vrnil, temveč se je obrnil na sodišče in se spopadel s svojo "union", ki ji je bil sam predsednik. Našel je način, kako si je dal stanovanje pripisati v uporabo do smrti, ne da bi mu bilo treba plačevati stroške ali najemnine. V času stavk je Scargillov sindikat štel 400.000 članov, lani jih je imel še 1700. Premogovnikov praktično ni. Rudarjev tudi ne. Njihove hiše v rudarskih naseljih niso vredne toliko kot kljuke v Scargillovem najetem stanovanju.
Ne bi se čudila, če se bo izkazalo, da stanovanje oddaja.
Zdi se mi, da se mi zdi (bolj previdno se ne morem izraziti), da gre tudi pri današnjih sindikatih za igre posameznikov, ki se pač borijo za svoj prestižni kruh in za svojo zlato pokojnino. To je človeško. Bobu bob, bob ob steno, vol v nova vrata, tele teletu, televizija slepcu pesek v oči.
Zelo težko gledam poskakovanje in preskakovanje in teptanje in poveličevanje v političnih in gospodarskih krogih – kolikor mi je kot eni od pripadnic "slabo obveščenih javnosti" (množina!) sploh lahko razodeto. Da o tem, kako ne razumem, kako se čudim, kako se žalostim, kako me je sram in o vsem tistem, za kar ne najdem pesniških prispodob, niti ne govorim.
Smešno je, ko slišim besedo "javnost" izrečeno v množini. "Z javnostmi". Javno v nasprotju z osebnim. Množica v nasprotju s posameznikom. Ne gre za slovnico, javnost je edninski samostalnik ženskega spola. Gre za razslojevanje, za ustanavljanje klik, za razdiranje skupnosti, ki ji kot Slovenka želim pripadati. V demokraciji naj bi bilo vse v rokah vseh, a pri nas imamo "zainteresirane javnosti", torej javnosti, ki jim je nekaj na voljo, kar drugim ni. Torej so otroci zainteresirana javnost, ko med risankami naletijo na reklamo o damskih vložkih. Kateri javnosti naj se priključim? Katere javnosti me izločajo, ignorirajo, zavračajo? Do katerih naj bom strpna, katere me "trpijo" v svoji sredi? Kako sem lahko v zlati sredini, če ne vem, koliko javnosti sploh je in koliko katera odtehta?
Biti samosvoj, biti zvest samemu sebi, živeti po svoji meri, dajati, kar bi rad dobival … kako je to težko! In kako je to tudi nujno!
Rada bi žvrgolela? Ja, pomlad je. Videla sem šojo. Slišala sem kukavico. Včeraj sem bila na Joštu pri Kranju, videla sem jaso modrih drobnih rožic, ki jih nisem videla od otroštva. Rekli smo jim plavice. Bile so tudi vetrnice, ki se jim je po domače reklo bohkove srajčice. In videla sem že velikonočnice, za katere so tudi imeli drugo ime v tistih časih, ko so tudi iznašli "neklerikalno" ime za solzice – menda je Lovro Kuhar Prežihov Voranc napisal novelo Šmarnice, a ta beseda po vojni ni bila dovoljena. Kako je že bilo s tem?
Kdo bi vedel, kako je karkoli v resnici bilo.
Referendum o družinskem zakonu me je zelo razžalostil, že samo zato, ker "smo" ga zahtevali. Rečem "smo", saj kot Slovenci pač nastopamo kot enota, skupnost. Kot ena javnost, bi rekla. Polovica tretjine je odločila. Kje so bili ljudje, ki bi lahko prevesili tehtnico, da me ne bi bilo treba biti sram? Če so šli oni PROTI volit, zakaj niso šli tudi tisti, ki so govorili, da bojo volili ZA? To je bolj pomembno kot to, kdo je župan, ker to, kako sprejemamo ali zavračamo drug drugega ne velja samo štiri leta, ta odnos je vzpostavljen od opic in "adama+eve" do zadnjega človeškega para in naj bi se iz generacije v generacijo sproščal, lepšal, poglabljal. Da prav tisti, ki govorijo o vsezaobjemajoči ljubezni, zavračajo sočloveka, to me najbolj žalosti. V svoji kratkovidnosti slepo obsojajo svojega otroka, ki se mora skrivati in pretvarjati pred njimi in pred svetom.
Gospa, ki je vpila pred parlamentom, bo mogoče imela vnuka, ki bo homoseksualec. Kakšen transparent si bo potem naredila?
Brala sem knjige, videla filme, poznala ljudi, pare, otroke iz epruvet …
Nič ne pomaga. Počakati bo treba. Bomo pa zadnji!
V nekem majhnem mestecu sem naletela na deklico, staro kakšnih osem, devet let, ki je v roki držala košaro majhnih butaric. Vprašala sem jo, če jih prodaja, in ker mi je bila ona všeč, sem eno kupila. Vprašala sem, če jih delajo doma, pa je rekla, da ne. Kdo pa jih dela? Ne vem, je rekla. A si sama tukaj, sem vprašala. Ne, mami je. Kje pa je? Ne vem. Kako ne veš? V trgovino je šla? V katero trgovino? Punčki so se nabirale solze. Najbrž se me je bala. Najbrž ne sme govoriti s tujci. In prav je tako. Na žalost je dandanes prav, da otroci ne govorijo s tujci. Niti pozdraviti ne smejo. Ampak postavljena je bila na ulico s košaro. Izpostavljena je bila tujcem. Lahko bi jo nagovoril kdo drug. Jaz bi jo lahko odpeljala na sladoled in neznano kam.
Ali ni tudi za take pregovor: nekaj o tem, da tisti, ki grdo misli, tudi grdo ravna. Z mano je tako, da so drugi grdo ravnali, kar jaz nenehno skušam gladiti za druge. Spet dve besedi s podtoni!
No, naj mi zdaj nekdo pove, kako bi to prevedel Google! Poznam ljudi, ki prisegajo, da prevajalci niso več potrebni.
Malo sem počakala, mamice od nikoder. Po petnajstih minutah sem se odločila, da bom poklicala policijo. Zaskrbelo me je za deklico. Mamica je na srečo prišla. Oddahnila sem si. Deklica tudi.
Prijateljica je rekla, da sem neumna, ker vtikam nos tja, kamor ni treba, in da se praskam, kjer me ne srbi.
Ampak mene srbijo take reči, do kosti čutim.
Ko sem bila jaz deklica, je mnoge srbelo, a se niso popraskali, ko bi se lahko in bi vsem odleglo.
A napisati želim mesečni prispevek za Ventilator besed! Cincam.
Začela bom, kakor da imam pred sabo samo svinčnik in list: skica. Črna tipkovnica, ekran, iz zvočnikov pritekajo zadnje pesmi Leonarda Cohena, Old Ideas, Stare ideje, že tretjič, moram prisluhniti besedam, izgovarja jih jasno, počasi, bridko: "povej mi, kje je beseda postala človek in kje je začetek gorja … poslušam tako močno, da boli …" In potem vidim okvir svojih očal … in potem se mi razmaže vid in ekran se mi zdi zaobljen in bleščeče črke me pečejo in zaboli me v sencih …
Bila sem spet v Londonu. O tem bi govorila predolgo. O knjigah, ki sem jih brala in prinesla?
Takoj po prihodu me je Tina Košir povabila na pogovor v Trubarjevo hišo literature. Pogovarjali sva se o knjigah. Okvirno:
A way of life – Kattle’s Yard – o hiši, ki jo je Jim Ede poklonil mestu Cambridge. Delal je v galeriji Tate po prvi svetovni vojni in je odkupoval manjša dela takrat še ne cenjenih in celo neznanih umetnikov, ki so postali znani prav zato, ker jih je on pokazal svetu. Kupil je štiri razpadajoče delavske hišice, ki jih je obnovil, povezal v eno in napolnil z umetninami. V tisti hiši sem spoznala, da je umetnost nekaj, kar lepša življenje. Do takrat sem mislila, da so umetnine samo v muzejih in galerijah. Spoznala pa sem tudi, da je umetnost tudi arhitektura, pohištvo, kamen, veja, da so umetniki tudi tkalci, pletilje, lončarji. Jim Ede je svojo zbirko začel pri takrat neuveljavljenih mladih umetnikih Benu Nicholsonu in Barbari Hepwoth. Ta dva sta bila par. On je slikal mirna, nežna, uravnovešena tihožitja, ona pa je delala kipe, ki jih je postavljala v vrtu in iskala sožitje med umetnostjo in naravo. Kipi z luknjo, po katerih je potem zaslovel Henry Moore, so njena pogruntavščina – Moore je prihajal k njima, bili so prijatelji. Tako so ženske z dolgimi vratovi Modiglianove, ne Giacomettijeve in tako dalje. Jim Ede je odkril Alfreda Wallisa, ki je moj najljubši angleški naivec. Morje, jadrnice, pristanišča. Sanjska simbolika. In Jim Ede je kupoval prve in najlepše posode Lucie Riejeve, ko je prišla kot begunka v London iz Dunaja pred drugo svetovno vojno. In v tej hiši sem prvič videla kipe Henri Gaudiera-Brzeska, ki je v mojem srcu Kosovel svetovnega kiparstva. Jim Ede je bil vojak v prvi svetovni vojni in je Henrija poznal. Henri je padel, star 24 let. Ede je prevzel odgovornost za njegovo zapuščeno. Popolnoma ganljivo.
Samo človeštvo s kamnitim srcem bi ne ustvarjalo umetnosti. Zato je družba, ki umetnost odklanja, trdosrčna. Hitler je govoril o degeneriranosti umetnikov. Postal je mojster iztrebljanja drugačnih od sebe.
Slišala sem krasen pregovor te dni: boj se človeka ene knjige.
Colm Toibin je avtor nove knjige New ways to kill your mother, knjige esejev o literatih in njihovih razmerjih s svojci, zlasti z materami in očeti. Pa tudi o starših kot literarnih junakih. O junakih, ki so sirote, saj junak, ki se mora sam soočiti s svetom, ponuja dramatičnost, ki je potrebna za roman. Tega avtorja spremljam tudi po radiu, zelo elekvanten gospod, nekaj let mlajši od mene, a napisal je že osem romanov in šest knjig esejev, dve igri.
Včasih se vprašam, kako bi bilo, če bi preprosto brala samo dela enega avtorja. Bi se prelevila v njegovo ali njeno senco? Ne, ne bi šlo. Bila bi človek enega človeka. Imela bi enega duhovnega guruja in bi oslepela.
Še črevesje potrebuje različna polnila!
No, v Trubarjevo hišo sem prinesla še naslednje knjige:
John Berger: Selected Essays
Vita Sackville-West: No Signposts in the Sea
Iris Murdoch: The Sea, the Sea
Ernest Hemingway: Fiesta: The Sun Also Rises
Mila Kačič: Skoz Pomladni dež bom šla
Vitomil Zupan: Pesmi s "prostosti"
Michael Bond: Olga da Polga
Berger piše o literaturi in umetnosti, on je bil moj prvi vodič po angleških knjigarnah. Vita je bila prijateljica Virginie Woolf, njuno lezbično razmerje je prvo, o katerem sem brala, prej kot sem začela srečavati ženske, ki so ljubile ženske. Prav zaradi Vite sem vedela od prvega dne, da v istospolnem odnosu ni nič v naprej in samoposebi gnusnega. Vita ima krasen roman o dveh ženskah, naslov je Passion spent, ta roman, No Signposts in the Sea, ki sem ga zdaj prinesla iz Londona in ga tudi že prebrala, pa je prelepa ljubezenska zgodba. Moški izve, da ima samo še kak teden življenja, in se vkrca na ladjo, s katero potuje tudi njegova izbranka, ki ne ve, da je ljubljena, on pa ne ve, da ga tudi ona ljubi. Kratek roman na temo "ljubezni v času kolere". Ljubezen je izpovedana in izkazana. Nikoli ni prepozno, čeprav se zgodi ob zadnjem izdihu.
Še o morski pujsici Olgici nekaj besed: to je moja zvezdica, moja knjiga za otroke, ki jo berem že trideset let. Napisal jo je avtor o slavnem medvedku Paddingtonu. V sedemdesetih letih. Olga da Polga je tako fina, kot bi jaz želela biti fina, če bi lahko izbirala. Pogumna, muhasta, pravična, lepa, pametna pujsica. Ima krasne prijatelje in je sposobna naredit več, kot si misli. Če že ne znam pisati za otroke, bi pa tole knjigo prevajala, če bi kdo izrazil željo, da bi jo tiskal.
Zdaj pa dovolj za danes. Pošiljam kar tole jajce, za katerega še ne vem, če ni morda klopotec. Kdo naj sodi? Čas je pa ravno pravi za jajca. Pirhov ne barvam, jajc je pa toliko vrst kot javnosti, ne le slovnično. In tudi brez jajc se živi! To dokazujejo mnogi, tudi ženske.
