Center mesta je bil oblepljen s plakati. Kurba. Monodrama. V Splitu. Najbolj iskana predstava, ki je nastala iz zbirk kolumn kontroverzne hrvaške pisateljice brez dlake na jeziku Vedrane Rudan, je končno gostovala v Splitu.
Petek je in veselim se obiska predstave, tudi zato, ker je požela številne pohvale. Kako bo splitska publika, ki je v določenih segmentih nekoliko zaprta, sprejela predstavo, kjer te lahko glavna igralka z neposrednostjo in odkritostjo besedila sleče do golega? Boš občutil sram in se z glavo skril med ramena? Ali pa boš tudi sam spregovoril o tabujih in se nasmehnil realnosti življenja?
Sin joka, kašlja, čelo je toplejše kot običajno. Bliža se ura predstave. Pomislim, da je zopet v jaslicah staknil kakšen virus. Dude, stekleničke si kar podajajo. Pa prste v noska dajejo. To jim je silno zanimivo. Nato pa še v usta in v oči. Saj se še kar dobro držijo, glede na to kaj vse počnejo. Mene bi verjetno že prvi dan pokosilo, če bi s sodelavci počela to, kar oni počnejo v jaslicah. Temperatura se povečuje, tako tudi jok in razdražljivost. Prstke si tlači v usta. Verjetno zobki. Še zadnje petice in potem bo nekaj časa mir. Nase vlečem najlonke, umivam obema zobe, vmes oblačim sebe, slačim njega in ga preoblačim v pižamo. Po žlički popije homeopatski pripravek proti temperaturi in zaspi v nekaj minutah.
Pred vhodom v kulturni dom Lora stopica zajeten del občinstva, ki želi pred samo predstavo, kljub temu da je do pričetka zgolj nekaj minut, pokaditi še cigareto ali dve. Nekateri so strastni kadilci, drugi opravijo to zgolj ob pomisli, da se uro in pol ne bo kadilo.
Dvorana je bila popolnjena do zadnjega sedeža. Pretežno ženska publika. Prijateljice. Srednjih let. Tu in tam moški. Le malo je tistih, ki so samovoljno prišli na predstavo. To se je dalo opaziti po njihovih reakcijah, ko je igralka odkrivala tabuje in ostro spregovorila tudi o moških ter imitirala njihova dejanja. Glavna igralka Olivera Baljak je s svojo izvedbo presenetila vse. Nekatere negativno, druge pozitivno. Imenitno je uprizorila tekste zloglasne pisateljice Vedrane Rudan. Ali jo ljubite ali sovražite. Vmesnega ni.
Igralka upodablja žensko, ki razmišlja o svojem dosedanjem življenju, iskreno in brez strahu. Zaveda se minljivosti časa. Odpira tabuje o bolezni, smrti, spolnosti, žensko moških odnosih. Z »izposojo« svojega glasu in stasu ostalim vmesnim akterjem, ki se pojavljajo v njenem življenju, ustvari monodramo posebno. Izjemno živo. In aktivno. Tako na grotesken način upodobi očeta, s katerim ni imela odnosa, kakršnega si je želela, nadaljuje z upodobitvijo prve najemodajalke, ki ji da v najem stanovanje samo zato, ker je učiteljica in le-te ne vlačijo moških k sebi domov. Glas »posodi« onkologu, ki zdravi njeno sestro, pa tudi ženskam, žrtvam nasilja, dolgočasnemu prodajalcu nove posode, njenim otrokom v fazi pubertete, možu ter celotni nogometni reprezentanci…. Zgodbe se prepletajo in bliskovito spreminjajo tok emocij pri gledalcu. Iz žalosti in stisnjenega grla te popelje v cinizem in nato v glasen smeh. Meša se iskrenost in šokantnost, veselje in žalost, realnost in bizarnost.
In kdo je kurba? Mi vsi! Je vsak, ki nasprotujejo vsiljenim življenjskim obrazcem, pa tudi tisti, ki na njih brezpogojno pristajajo.
In publika? Razdeljena na dva tabora. Na tiste, ki so vedeli, kaj lahko pričakujejo od same predstave, in manjšino tistih, katere je nepripravljene razgalila in posegla v njihovo intimo, s katero se še sami niso bili pripravljeni soočiti. Olivera Baljak, glavna igralka, je vsekakor zaslužila na koncu predstave večjo pozornost za izvedbo, kot jo je žal prejela. Toda verjetno je vedela, da morda publika vendarle še ni popolnoma dozorela za tovrstno predstavo.
