REFLEKSIJE OKOLJA

0
45

20. maja do 7. junija 2020, Galerija DLUL, Breg 22, Ljubljana.

REFLEKSIJE OKOLJA

Razstava predstavlja izbor novejših del Iztoka Bobiča in Mihe Boljke, dveh slikarjev, ki sta v svoji dosedanji ustvarjalni karieri izoblikovala prepoznaven slikarski jezik, osnovan na spontanem, izrazito ekspresivnem likovnem izrazu.

Na slikah Iztoka Bobiča je izrazna ekspresija odraz izbrane tematike, ki izhaja iz narave – a ne le iz pestrosti naravnih oblik, temveč tudi zakonitosti narave. Avtorja fascinira raziskovanje nevidnega v rastlinskem svetu, predvsem ideja nenehne transformacije rastlin, ki je posledica njihovega razvoja, vzpenjanja, kipenja in brstenja. Zanima ga, kako upodobiti procese oblikovnega spreminjanja rastlin, ki so v krajšem časovnem obdobju skriti človeškim očem.

Avtor je dela iz zadnjega cikla pomenljivo poimenoval Serpentinska jedra. Na slikah se namreč vrstijo abstraktne podobe vijugastih in krožnih oblik, naslikanih zgolj z eno vehementno potezo, ki jo ustvari s spiralnim vrtenjem čopiča in mešanjem kontrastnih barv neposredno na slikovni ploskvi. Gestualne poteze lazurnih barv, s katerimi želi upodobiti notranjo moč rastlin, ponekod prevladujejo na nevtralni, rahlo tonirani podlagi. Na preostalih slikah opazimo še celo vrsto drugih oblik, barvnih lis in madežev, ki spominjajo bodisi na konkretne oblike listov in cvetov bodisi na njihovo mikrostrukturo. Ob tem velja poudariti, da slikar ne ponazarja energije rastlin le z barvnimi nanosi, ampak tudi z ustvarjanjem napetosti med impulzivnimi slikarskimi potezami in krhko, racionalno zasnovano črtno risbo. Pomembno vlogo pri oblikovanju kompozicij imajo tudi detajli živih barv, ki zaznamujejo izvor svetlobe/energije in dodatno stopnjujejo razgibanost podob.

Bobičeve slike jasno kažejo, da njegova spontana slikarska tehnika temelji na neposrednih vtisih iz naravnega okolja, saj poskuša z vsako posamezno potezo slediti dinamiki rasti in vizualizirati živost snovi. Istočasno pa podobe utelešajo tudi njegovo lastno vitalnost in ustvarjalni zanos.

Dela Iztoka Bobiča lahko označimo za intimno refleksijo o naravi, medtem ko so slike Mihe Boljke odraz sodobnega časa in okolja, v katerem živi. Za njegov ustvarjalni pristop je značilno kombiniranje različnih vizualnih zvrsti in tehnik – fotografije, printa, risbe in slikarskih potez, uporablja pa tudi neobičajne materiale. Slikovna podlaga za miniaturna dela, ki jih je ustvaril leta 2012, je denimo plastična embalaža z originalno etiketo in kodo. Osnova novejših slik pa so fotografije detajlov njegovih prejšnjih del, natisnjene na platno in obogatene z ročnimi intervencijami, risbami in številnimi nanosi transparentnih akrilnih barv. Med njimi opazimo tudi izrazito ekspresivne poteze, ki so rezultat odstranjevanja strnjene barve.

Prav zaradi plastenja podob, ki na slikovni ploskvi ustvarjajo iluzijo prostora, Boljkove slike na prvi pogled dajejo vtis kaotičnosti in nerazložljivega nelagodja. Najpogostejši motiv njegovih miniaturnih del so namreč risbe grotesknih lobanj in deformiranih kosti, ki se sicer ne navezujejo na simbol smrti, ampak zaznamujejo organsko formo kot sestavni del človeškega telesa. Prekrite so s plastmi transparentnega gela, ki daje vtis oživljene organske substance.

Boljkova dela razkrivajo njegovo poglobljeno dojemanje družbenega dogajanja. O tem priča tudi slika s fotografijo časopisnega članka o prihodnosti Farm Ihan, na katerem prepoznamo suhe gobe – lisičke. Zgodba slike, ki je v njegovem značilnem izraznem slogu dodelana z impulzivnimi slikarskimi potezami, je seveda jasno berljiva, čeprav avtorjev namen ni družbena kritika.

Surrealistične podobe in navidezno oživljajoča tkiva, ki gledalca navdajo z neprijetnimi občutki, so rezultat njegovega osebnega doživljanja vsakdanje resničnosti. Interpetiramo pa jih lahko tudi kot podobe prihajajoče prihodnosti.

Nataša Kovšca

Iztok Bobič (1975, Šempeter pri Novi Gorici) je po končani srednji šoli v Novi Gorici nadaljeval študij na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, kjer je leta 2002 diplomiral pri prof. Darku Slavcu. Pripravil je več samostojnih razstav in sodeloval na skupinskih razstavah, likovnih delavnicah in kolonijah. Ukvarja se s slikarstvom, lutkarstvom, scensko poslikavo in scenografijo. Kot oblikovalec lutk je zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Miha Boljka (1971, Ljubljana) je leta 2000 diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost pri profesorjih Emeriku Bernardu in Sreču Draganu. Predstavlja se na samostojnih in skupinskih razstavah tako doma kot v tujini. Leta 2002 je prejel bronasto medaljo na Les Grand Prix International de Wallonie des artes plastiques v belgijskem Charleroiju. Živi in ustvarja v Ljubljani.