V Središču za samostojno učenje, ki deluje v okviru Mestne knjižnice Izola, si lahko ogledate razstavo fotografij, ki jih je na potovanjih posnel Kari Klemelä. Finec, ki prevaja slovensko prozo in poezijo v finščino, prejemnik prestižne Pretnarjeve nagrade in ambasador slovenske književnosti in jezika po svetu, si je za svoj drugi dom izbral Izolo. Skupaj z ženo Marjo rada prideta na obisk v mestno knjižnico. V lanskem letu sta za udeležence študijskega krožka Svet v dlaneh pripravila potopisno predavanje o Finski. Zakonca Klemelä rada tudi potujeta. Razstavljene umetniško potopisne fotografije so le skromen izbor iz nadvse obsežne zbirke fotografskih posnetkov. Avtor je razstavo tematsko razdelil na več vsebinskih sklopov: Ljudje sveta, Čas, večnost, Obrazi zemlje, Daleč od vsega, Svetost, Glave, Iz živalskega življenja, Obrazi, Upi prihodnosti. Na njih so zabeleženi utrinki iz vsakdanjega življenja ljudi širom po svetu, naravne in kulturne krajine, kulturne dediščine in živalskega sveta. Poleg Peruja, Bolivije in Čila so tu še azijske dežele Kambodža, Japonska, Indija, Madagaskar in Malezija, na kratko se sprehodimo tudi po Armeniji, Evropo pa zastopajo Albanija, Islandija in seveda Slovenija. Prikazane fotografije odlikuje barvitost, izvirnost, smisel za kompozicijo in detajle, premišljena izbira motivov, obenem pa sposobnost opaziti in v objektiv ujeti tudi naključne dogodke, pa še humor, raznolikost in pestrost.
Več o avtorju najdete na spletni strani www.mansarda.fi, bralcem pa ga predstavljamo tudi v tem intervjuju. Vabljeni k branju.
MKI: Kari Klemelä, bi nam najprej povedali, kdaj, zakaj in kako ste začeli prevajati slovenske avtorje v finščino?
KK: Prevajalec sem že od leta 1987, torej trideset let. Prvih deset let sem prevajal iz ruščine in angleščine. Prevajati sem začel v času sovjetske perestrojke. Uspelo mi je, da so mi največje finske založbe ponudile najboljše avtorje tega zanimivega tranzicijskega obdobja, med drugim dnevnike filmskega režiserja Andreja Tarkovskega, obsežne spomine Andreja Saharova, fizika in borca za človekove pravice, štiri knjige dramaturga in zgodovinarja Eduarda Radzinskega, kasneje pa še kriminalke Borisa Akunina.
Dali so mi tudi tri debele knjige o Stalinu, ampak leta 1997 sem bil že tako sit tega gnusnega tovariša, da sem se odločil vrniti k leposlovju. Diplomiral sem namreč iz primerjalne književnosti. Obenem sem izvedel, da je slovenska oziroma južnoslovanska literatura na Finskem skoraj pozabljena: iz slovenščine smo dobili samo prevod Cankarjevega romana »Martin Kačur« in dve slikanici Ele Peroci. Cankarja je iz slovenščine že leta 1907 prevedel znan finski slavist Mikkola, slikanici pa sta bili prevedeni iz nemščine leta 1967.
Odločil sem se zamenjati svojo precej varno kariero prevajalca biografij o Stalinu za negotovo kariero prevajalca slovenskega leposlovja. Slovenščina mi je takrat postala najzanimivejši slovanski jezik in Slovenija je bila dovolj daleč od našega ponovno agresivnega soseda. Slovenijo sem prvič obiskal leta 1973 in potem 1980. Po osamosvojitvi me je ta lepa, nova dežela spet začarala. Enako kot Finci so tudi Slovenci živeli na meji različnih kulturnih in jezikovnih območij, med velikimi državami in so v zgodovini zaradi tega včasih trpeli.
Svoj prvi učbenik slovenščine, natisnjen že v 1880-ih letih, sem si izposodil iz Mikkoleve zbirke na univerzitetni knjižnici v Turkuju, kje sem delal pet let. Potem mi je starejši brat na poslovnem potovanju v Ljubljano kupil nov učbenik. A moral sem počakati do leta 1997, preden sem imel več časa za slovenščino in začel redno obiskovati Slovenijo. Do zdaj sem bil tukaj 36 krat. Če seštejem dneve, tedne in mesece, bo skupaj kmalu že dve leti.
MKI: Prevajate prozna in pesniška besedila. Katere slovenske avtorje ste do sedaj prevedli?
KK: Prevedel sem petnajst knjig – Vladimirja Bartola, Aleša Debeljaka, Evalda Flisarja, Draga Jančarja, Maje Novak, Borisa Pahorja, Žarka Petana, Tomaža Šalamuna, Sergeja Verča in Janka Prunka. Tu je še izbor sodobne slovenske poezije dvanajstih pesnic in pesnikov ter različna besedila skoraj 50 slovenskih avtorjev, tudi mlajše generacije.
MKI: Ste prejemnik Pretnarjeve nagrade. Verjetno vam veliko pomeni?
KK: Seveda. To je moja edina prevajalska nagrada izven Finske. Še danes se rad spomnim proslave leta 2008 v Velenju, kjer je bila prisotna tudi veleposlanica Finske, gospa Birgitta Stenius – Mladenov. Na žalost Finska nima več veleposlaništva v Sloveniji in Slovenija ga nima več na Finskem.
MKI: Morda spremljate tudi, kako na Finskem sprejemajo slovensko književnost, koliko slovenskih avtorjev Finci preberejo in kaj jim je pri slovenski književnosti najbolj všeč?
KK: Finci že dobro poznajo vaše športnike, lepe turistične destinacije in so celo izvedeli, da so psi ponoreli zaradi priboljškov v obliki pršuta na sežanskih cestah. A slovensko literaturo naši največji mediji komaj omenjajo in je še danes neka eksotična marginalija za peščico entuziastov in strokovnjakov. Jelka Ovaska, prevajalka finskega leposlovja, me je pred dvajsetimi leti opozarjala: »Finci občudujejo velike dežele, za druge majhne jim je figo mar.« Imela je prav.
Od mojih prevodov so Finci največ brali Bartola, Petana in Jančarja. Ti so dobili tudi največ navdušenega odziva, čeprav samo v lokalnih medijih in v naših precej skromnih literarnih revijah. O Bartolu so pisali štirikrat, da je bil slovenski Mika Waltari, avtor »Egipčana Sinuheja«. Petanovi aforizmi so se prodali v kar 800 izvodih, medtem ko navadno tiskam le 400 izvodov. Jančarja so imenovali za velikega mojstra in roman »To noč sem jo videl« kot »biser, ki ga naše preračunljive velike založbe ignorirajo«. Zaradi koncentracije založništva in knjigotrštva imajo na Finskem majhne založbe pomembno vlogo. Takšen odziv in to, da je skoraj vsak moj prevod iz južnoslovanskih jezikov dobil oznako »kulturno dejanje«, je zame seveda najboljša pohvala.
Med letoma 1998 – 2005 mi je uspelo ponuditi in prevesti deset knjig, večinoma za majhne finske založbe ter kratka besedila za literarne revije. Za Matvejevićev »Mediteranski brevir« so mi leta 2004 podelili finsko prevajalsko nagrado. Obenem sem priporočal slovenske in druge pisatelje za naše literarne festivale oziroma finske pisatelje za slovenske literarne festivale.
Poleg teh desetih sem ponudil še druga velika imena, ki pa niso dobila odziva pri založbah: Bartol, Pahor, Jančar, Kiš, Albahari. V istem času se je zgodila neprijetna zgodba s Prunkovo »Kratko zgodovino Slovenije«. Finska založba je odklonila izdati že končan prevod pod pretvezo, da nimam pisne pogodbe (ki sem jo sicer večkrat zahteval) in celo poslala svarilo svojega odvetnika, da tega v javnosti ne smem povedati. Našel sem drugo založbo, ki je objavila prevod, a moral sem plačati 2/3 stroškov za tisk.
Začel sem razmišljati: kaj če bi ustanovil svojo založbo in objavljal Bartola in druge avtorje kar sam? Tako sem ustanovil Mansardo – ime je dobila po romanu Danila Kiša in tudi zato, ker delam doma v mansardni sobi. Že leta 2006 sem izdal prve tri knjige – Flisarja, Pahorja in Kiša. Med letoma 2006 -2016 sem izdal skupno 20 knjig, od katerih sem jih 18 prevedel sam. Podporo sem dobil od različnih fundacij in ministerstev ter Evropske Unije. Svojo prevajalsko dejavnost sem dolgo financiral s štipendijami zasebnega Finskega kulturnega fonda SKR. Na svojo prvo državno štipendijo sem namreč moral čakati celih 22 let. Kandidate za štipendijo je priporočalo Društvo prevajalcev – večinoma svojim članom, ki so prevedli kake svetovne uspešnice. Zdaj dobim 1700 evrov mesečno in od tega plačam 200 evrov za zavarovanje. Povprečna plača na Finskem je 3600 evrov. Dohodki prevajalca leposlovja so samo tretjina povprečne plače.
MKI: Ste tudi vodja društva Slovenia-seura. Nam lahko o tem poveste kaj več?
KK: Društvo sem ustanovil leta 1999. Od leta 2009 nisem več predsednik društva. Zdaj ima skoraj 200 članic in članov. Novo aktivno vodstvo organizira praznike, tečaje slovenščine, slovenske kuhinje in že več let tudi potovanja v Slovenijo, posebno po vinskih cestah. Ker društvo deluje v Helsinkih, ne morem več sodelovati, a v bližnjem Turkuju organiziramo neuradna srečanja.
MKI: Kari Klemelä, vi ne prevajate samo iz slovenščine, ampak kar iz desetih jezikov, tudi južnoslovanskih. Katere jezike obvladate in kateri vam je najbližji, razen finščine, seveda?
KK: Iz južnoslovanskih jezikov, razen bolgarščine, sem prevedel 30 knjig, iz ruščine, angleščine in drugih pa tudi 30 ali več. Nisem filolog in jeziki me zanimajo iz praktičnih razlogov, ker mi odpirajo okna v druge kulture in dežele. Slovenščina mi je seveda najbližja. Poleg že omenjenih jezikov govorim nemško, hrvaško, malo francosko in seveda švedsko. To je jezik narodne manjšine in je od leta 1968 zaradi nekega »političnega izsiljevanja« v šoli obvezen. Vendar dijaki nimajo motivacije za učenje švedščine in večina je po končani šoli nikoli ne govori. Finska jezikovna politika je sicer precej čudna. Univerza v Helsinkih namerava zapreti priljubljen inštitut za japonščino, kamor se vpiše 150 študentov letno, in odpreti novega za somalski jezik.
MKI: Od kod vaša ljubezen do jezikov? In kako se odločite, katerih jezikov se boste naučili?
KK: Raje bi govoril o zanimanju za jezike in hkrati o ljubezni do književnosti, zgodovine in potovanj. V šoli sem zmeraj imel hude težave z matematiko, jeziki pa so mi šli lažje. Zdi se mi, da sem se pravzaprav odločil samo enkrat, leta 1972, ko sem se kot samouk začel učiti ruščino. V šoli se namreč nismo učili nobenih slovanskih jezikov. Nadaljeval sem s slovenščino in nato s hrvaščino in makedonščino, najbolj zaradi tega, ker je sorodne jezike lažje razumeti. Govorim slovensko in hrvaško, druge pa samo berem.
Pred tremi leti sem spoznal, da je moje zanimanje morda tudi genetsko pogojeno. Na testiranju DNK sem izvedel, kdo je bil pravi oče maminega deda. O njem v družini niso nikoli govorili, ker niso vedeli, da je bil »ded« v resnici očim. Zelo sem bil presenečen, ker je bil tudi on prevajalec in založnik pa še pisatelj. Žal od njega nisem podedoval tudi daru za petje in igranje na glasbila. Njegovi predniki so peli v cerkvi. Bili so v sorodu z znanim švedskim trubadurjem Evertom Taubejem. Sam že od zgodnje mladosti zelo rad poslušam klasično in staro glasbo.
MKI: Je znanje jezikov povezano s potovanji, ali so potovanja povezana z znanjem jezikov? Kaj je bilo prej – ljubezen do jezikov ali veselje do potovanj?
KK: Najprej je bila ljubezen do potovanj. Bil sem 15 let star, ko sem prvič popolnoma sam potoval v tujino, na Laponsko in Tromsø na Norveškem. Nekaj let sem poleti in pozimi pogosto potoval na skrajni sever, kjer je bil moj prijatelj znan turistični vodnik in fotograf. Od njega se sem veliko naučil o fotografiranju. Počasi pa sem razumel, da sovražim sneg in dolgo, temno, mrzlo finsko zimo. Morda pa gre za neko nasprotujočo genetiko ali karmo. Isti praded je bil namreč deloma saamskega porekla, poreklo moje mame pa je sefardsko-ibersko. Finec sem samo 74 %, ostali predniki so iz Švedske, Škotske, Srednje Evrope in Mediterana. Upam, da niste razočarani, ker nisem pravi Finec…
MKI: Potovanja so odmik od domačega, znanega in odkrivanje, spoznavanje, prilagajanje in učenje tujega. Kaj vam pomenijo potovanja in na kaj ste v tujih deželah predvsem pozorni?
KK: Res sem bil vedno potepuh in Ahasver. Obiskal sem 70 dežel. Mogoče je že dovolj. Večina ostalih dežel je postala precej nevarna. Raje se bom osredotočil na Evropo in iskal grobove in gradove svojih prednikov, ki so bili nekoč vladarji tudi v Sloveniji in na Balkanu. Evropo sicer še preslabo poznam, čeprav spoštujem naše različne bogate kulture, danes ogrožene zaradi islamskega terorizma in lažnive politične korektnosti, ki ju odlično opisuje Michel Houellebecq v svoji knjigi »Podreditev«.
MKI: V kateri deželi ste doživeli največ presenečenj?
KK: Morda na Madagaskarju leta 1995. Bil sem navdušen nad naravo in kulturo te dežele. Malo sem se tudi bal potovati – zaradi revščine in lakote na jugu. Napisal sem pisma na vse naslove, ki jih sem našel v nekem biltenu. Zelo sem bil presenečen, ko sem že drugi dan v glavnem mestu Antananarivo počasi razumel, kje so mi novi prijatelji po skupni odločitvi našli prenočišče. V ogromnem dvorcu z več kot dvajsetimi sobami in vsaj sedmimi služabniki – v domu vdove nekdanjega predsednika države Ratsimandrava. Pred mojim potovanjem je njena hčerka povedala samo, da »je oče bil žandarmski polkovnik«. A ko mi je doma pokazala zbirko znamk in na eni znamki tudi svojega očeta, sem postal radoveden. »Oče je bil predsednik države samo en teden in potem so ga umorili… bila sem stara samo dve leti in pozabila vse.«
Poleg Madagaskarja so mi bili zelo všeč Velikonočni otoki, kje sem praznoval svoj petdeseti rojstni dan. Tudi Armenija, Gruzija in Izrael so mi blizu. Zadnja objava založbe Mansarda je roman Antonie Arslan, ki je izšel v slovenščini z imenom »Pristava škrjančkov« in govori o armenskem genocidu.
MKI: Na vaših fotografijah so tudi posnetki iz Slovenije. Spoznali ste veliko slovenskih krajev in stkali mnoga znanstva in prijateljstva. Vam je morda kateri kraj najbolj pri srcu in zakaj?
KK: Že dvajset let potujem po Sloveniji in bil sem skoraj povsod, čeprav seveda še nisem videl vsega. Ko omenjam Abitante, Slovenci včasih rečejo, da nikoli niso obiskali te vasi. Jaz pa že trikrat. Morda je edini kraj, ki ga nikoli ne bom uspel obiskati, Triglav. Imam akrofobijo in povedali so mi, da bi se moral do vrha povzpeti po precej dolgi in ozki poti.
Na žalost je veliko mojih starih slovenskih oziroma balkanskih prijateljev v zadnjih letih umrlo. Spoznal sem skoraj vse avtorje, ki sem jih prevajal. Eden najbližjih je bil Sergej Verč iz Trsta oziroma s Krasa. K sreči je skupaj s Minu Kjuder utegnil obiskati Izolo in videti moje stanovanje. Tudi Josipa Ostija iz Tomaja poznam. Naslednjič bom v finščino prevedel zbirko Kosovelovih pesmi.
Res mi je najbolj pri srcu Primorska. Prej sem sanjal o hišici s trtami na Obali ali v Goriških Brdih. A ker že v svoji domovini živim na podeželju in imam vrt, rastlinjak in trte, to nima smisla. Všeč mi je finsko poletje, seveda če ne dežuje vsak dan, kar se tudi dogaja. Na Obali imate največ sončnih dni v Sloveniji. Od mojega stanovanja je vse blizu: morje, kavarne pa tudi ljudje. Doma na Finskem včasih več tednov ne vidim nikogar. To mi delno ustreza, saj nisem zelo družaben in imam raje samoto.
MKI: Kaj najbolj cenite pri Slovencih? V čem smo drugačni od drugih narodov, ki ste jih do sedaj spoznali?
KK: Po dvajsetih letih v Sloveniji je še danes prvo vprašanje neznancev vedno isto: »Kako je mogoče, da govorite slovensko?« To se dogaja samo v Sloveniji, drugod me ne sprašujejo, kako da govorim lokalni jezik. To spoštovanje mi je všeč. Vem, da ste Slovenci skromni ali se celo podcenjujete – kljub temu, da imate zelo lepo deželo, zanimivo kulturo in tradicije in precej visok življenjski standard. To je povezano s pretiranim idealiziranjem drugih dežel, kot na primer Finske. Redki Slovenci vedo, da je Finska že več let v ekonomski krizi, birokracija in korupcija naraščata, ilegalni imigranti so nov problem, svoboda govora je ogrožena. Finci nimamo sreče s politiki.
MKI: Najbrž pa se vam zdimo v nekaterih pogledih tudi malo »trčeni«?
KK: Dobrodošli v Finskem Absurdistanu.
MKI: Za svoj drugi dom ste izbrali Izolo. Je to zaradi morja, mediteranske klime, zaradi ljudi ali je na vašo odločitev vplivalo kaj drugega?
KK: Zaradi klime, morja in lepe pokrajine pa tudi zaradi nedavne zgodovine. Zame je Izola idealno mesto za delo in za nove projekte. Mogoče bom letos začel tudi kaj pisati, morda spomine, biografijo svojega čudnega pradeda ali pa turistični vodnik po Sloveniji, kar so mi že večkrat predlagali.
MKI: Kako se počutite med nami?
KK: Odlično. Slovenija je že dvajset let moja druga domovina.
MKI: Kari Klemelä, hvala za pogovor. Želimo vam še veliko veselja ob prevajanju in na potovanjih!
KK: Hvala vam in še enkrat hvala tudi za možnost razstaviti svoje fotografije v MK Izola.
Pogovarjala se je Špela Pahor
