V Šanghaju sva že peti dan. Tokrat si ga privoščiva nekoliko bolj sproščeno. Čas je, da se odpraviva na postajo podzemne železnice in se zapeljeva do Lu Xünovega parka. Lu Xün (1881–1936) je bil eden največjih kitajskih književnikov 20. stoletja, ki ga mnogi smatrajo za začetnika moderne kitajske literature. Pisal je tako v pogovornem jeziku (baihua) kot tudi v klasični kitajščini. V parku stojijo njegov spomenik, grobnica in muzej, v katerem se nahaja odličen pregled njegovega delovanja. Seveda pa je to vredno ogleda predvsem za sinologinje in sinologe ter morda navdušence za kitajsko literaturo. Na hitro se sprehodiva po parku (februar je in posledično tudi kar hladno), potem pa se napotiva do Lu Xünove zadnje rezidence, kjer je prebival od leta 1933 do 1936. Ko prispeva, sva nekoliko presenečeni, saj gre za stanovanjski blok, okoli pa nobenih turistov. Sem zahajajo samo tisti, ki ga poznajo. Ko prideva do vhoda, naju že pozdravi vodič. Seveda je začuden najprej zaradi tega, ker nisva Kitajki in si želiva ogledati pisateljevo stanovanje, nato pa zaradi prošnje, da nama razlaga v kitajščini. Moram priznati, da se je zelo potrudil in nama vse na široko obrazložil. Razmišljala sem, kako čudovito je stati v prostoru, kjer je nekoč ustvarjal tako pomemben pisatelj.
Zdaj je dopoldne že za nama in privoščiva si kosilo v neki japonski restavraciji. Tam razmišljava, kam bi se odpravili, in se odločiva za stari del mesta. Vendar morava najprej najti pravi avtobus. Kitajci vedno radi pomagajo. Težava je samo v tem, da te tudi takrat, ko ne vedo, kam bi te napotili, nekam napotijo. No, tokrat nisva imeli težav in sva skozi stara mestna vrata vstopili v stari del mesta. Tukaj se nahajata najlepši šanghajski vrt (Yuyuan), ki so ga v dinastiji Ming oblikovali kot zasebni vrt za nekega visokega uradnika iz province Sichuan, ter budistični tempelj. Obdaja ju zelo kičast bazar, ki je namenjen predvsem tujcem in kjer lahko kupite čisto vse spominke po dvakrat višji ceni kot drugje. Med drugim lahko tu skočite na kavo v Haägen Dazs (pri nas znan predvsem po sladoledih), kjer vas postrežejo po ˝naših˝ cenah. Kava je na nivoju in po nekaj mesecih pitja obupnega navadnega Nescafeja se resnično prileže. Med sprehajanjem po vrtu naju začne preganjati dež in morava malo pohiteti. Vrt je ogromnih razsežnosti (razprostira se na dveh hektarjih) in kaj hitro se lahko izgubiš ter podoživiš čase, ko so Kitajski še vladali cesarji.
Z Živo sva zagrizeni popotnici in usklajen tim, ki mu ni nikoli dovolj ogledovanja, zato se odpraviva spet na glavno ulico na večerjo. Ker je za nama dolg in naporen dan, kar padeva v posteljo.
Tokrat dodajam nekoliko več fotografij, ker povedo več kot besede.
