September

0
253

September me je pahnil na sestanke, PEN, Rožančeve nagrade, razstave, premiere, obiski, pa trgatve… tako da nisem imela niti enega prostega dne. Dobro, da sem avgusta pospravila studio. Če imam po tleh papir, barve na pultih, potem me preganja nezadoščenost, saj mi v glavi vrejo ideje, ki jih ne utegnem izpeljati. Pravzaprav nimam korajže. Preizkusila sem že vse metoda dviganja navdušenosti, a zmage nad črnogledostjo splahnijo kot milni mehurčki – če ne doma, pa v gledališču ali kinu. Domov prihajam prestrašena, potrta, z luknjo v glavi, s slabo vestjo zaradi vsake malenkosti, ki me osrečuje. Zlasti pred ljudmi, ki se mi zdijo nesrečni. In pred ljudmi, ki ustvarjajo umetnost, ki je ne zmorem sprejeti. Takrat se tudi odločim, da ne bom ničesar več napisala, saj udi jaz morim ljudi z resnico, ki je vendarle predvsem moja in se lahko premagam in drugim prizanesem. Čudni občutki.

            Ja, rada bi napisala komedijo in popevko, pa ne znam.

            Vsak mi najprej pove o tegobah, za kaj drugega pa potem zmanjka časa – saj tudi jaz drugim. Če pa poslušam do konca tegob, če pa je čas za sočutje, navadno opazim, da so tegobe nekaj vsakdanjega, lepi vmesni pripetljaji pa grejo gladko mimo in ne zapuščajo sledi.

            Ni res, sledi lepega so blagodejnost, želja po ponovnem srečanju, odlašanje ločitve, včasih celo smeh in šala na račun tegob, ki so sprva prevladovale. Nikoli ne hrepenim po srečanju nesrečnega človeka. Tako kot ne hitim v kino, gledat grozljivko. Film Inferno Vinka Möderndorferja sem šla gledat šele nekaj tednov po premieri. Nisem zmogla. V naprej sem se bala. Vinko je rekel, da ni v njem nič groznega, da je narejeno tako, da pač bolje vidim, in tako je potem tudi bilo. Krepek film za krepko pogumne. A nisem zdržala do konca. Torej je imel film trojni učinek, prej in sproti in še za naprej.

            S strahom me je dokončno zastrupil film Melanholija (režiser Lars von Trier. Mojstrovina o koncu sveta … a kako naj bo konec sveta prikazan na znosen način? V umetnosti! Res lepi kostumi, lepi igralci, lepa poroka, lepa pokrajina… a občutje – nekaj najgrozlivejšega. Slutnja, ki ubije. Takrat sem bila bolna, fizično, nekaj tednov. Potem je strah poniknil, a vsakič, ko se spet obeta podobna izkušnja, se prižge rdeča luč: ne hodi, stoj, prizanesi si! Kakor da sem spoznala, da je voda, iz katere se kadi, krop. Popolnoma nepravično do Vinkovega filma, priznam, a raje povem, kakor da bi lagala, da sem ga gledala do konca. Prepričana sem, da je vrhunski, ker zaupam Vinku, igralci so vrhunski, močni prizori, bleščeča tema, mokrota, mraz … pa kako človeku zmanjka obzirnosti do drugega, ko je sam pritisnjen ob zid… kakor da bi gledala obglavljenje … že na samem začetku je eden najlepših, najbolj žgočih erotičnih prizorov, kar sem jih kdaj videla na platnu (doživela tako in tako nisem nič zares vrednega spravljanja v spomin). In kam pokazati s prstom? Kdo je kriv? Človek je nedolžen, pa kaznovan. Kdo kaznuje? Vse se vrača nazaj, nase. Ker ne gre za posameznika, temveč za človeka, ki pooseblja človeštvo. Vsem vsiljeno trpljenje in trpinčenje.

 

            Katero trpljenje v umetnosti lahko mirno gledam? Sliko ženske z umirajočim odraslim moškim. Čudno. Osredotočenost Marije nad obrazom mrtvega sina ponazarja sprijaznjenost, ki edina pomirja, ki edina kroti srce, da se ne razleti. V filmu Trierja in v kosu filma Möderndorferja (saj nisem gledala celega) nisem opazila sprijaznjenosti. Nenehni upor kot edina možnost sili v samomor (ki ga tisti, ki se najbolj upira, v Trierjevem filmu tudi stori). Pričakovala sem samomor v Infernu, preveč prepričana, da bo na koncu samomor, ki pa ga nisem upala videti.

            Kakor da bi morala najprej umreti, preden bi dojela film.

            Vinko se je pohecal, da bo od zdaj naprej prebral samo prve štiri verze mojih pesmi. Res je, to je isto. A njegova veličina je v tem, da sprejme moje nesprejetje njegovega filma. Jaz se bom do konca dni počutila klavrno.

 

            Vse lepo in prav, če je resnica res tako boleča, naj si prizanesem s ponovnim in ponovnim iskanjem resnice v umetnosti in naj naletim na kakšno prijetno barvito sproščeno laž. Tako pa berem knjige, ki jih ne upam nikomur priporočati, gledam filme s prsti v ušesih in miže, ker ne prenesem grozot na platnu (kaj bi šele bilo, če bi me doletele – in tudi me doletevajo!). Konec civilizacije, konec sveta, konec vrtov, konec živali, konec prijaznosti, konec soseščine… sami konci nenehno.

            Ostanejo poroke in rojstva, prvi dan vrtca, prvi izpit, srečanje s prijateljico – čeprav samo preko interneta. Če bi še vsem drobnim veseljem spodrecala rob, potem mi spet ostane samo samomor.

 

            Sinoči sem dobila lepo sporočilce. Manca Košir mi je poslala štiri verze Kajetana Koviča, nova zbirka pesmi je izšla, starih in nekaj prvič objavljenih. Bom šla kupit. Ne smem prepisati verzov zaradi avtorskih pravic (tu je zdaj taka strogost, da ne vem, kako nam nekateri dediči sploh brati dovolijo!). Ko sem se vrnila iz Londona, torej pred, recimo, desetimi leti, sem bila na Kovičevem literarnem večeru v Muzeju moderne zgodovine. Najbolj se spomnim pesmi Mon Pere. Prebral jo je na umirjen način, kakor da bi povedal nekaj intimnega, ki je tako pomembno, da ne sme biti nikoli pozabljeno. Lepo žalostna pesem.

            Kmalu po tistem literarnem večeru sem slišala, da je Kajetan Kovič zbolel. In takoj potem se je veliko govorilo o okoliščinah njegovega zdravljenja. Tudi po časopisih. Pred nekaj leti sem ga srečala na Tromostovju, sedel je v invalidskem vozičku, smehljal se je, roko mi je dal, gospa, ki ga je vozila, je bila zadržana. Nisem vedela, ali se je odzval meni ali se je smehljal kar tako. Gospa je rekla, da mu bere njegove pesmi, da bi se spomnil samega sebe.  In spomladi, letos, je tista gospa pristopila k meni in želela, da jo podprem, naj dam besedo zanjo pri PEN-u, češ da se bori za to, da bi pesnika dobila nazaj domov. Zdaj je menda v domu za starejše. Nisem se zavzela zanjo.  Rekla sem ji nekaj o tem, kako bi bilo, če bi kdo prišel po mojega moža v bolnico in si ga prisvojil. Potem sem se počutila rezko, zadirčno, opravljivo, skoraj umazano.

            Človek o nečem sodi, ne da bi hotel, kaj šele, da bi mu bila ta pravica dana.

 

            Rožančeve nagrade smo rešili! Štirje imenitni esejisti so bili nominirani: Matja Lunaček, Boštjan Narat, Miha Pintarič in Marcel Štefančič, ki je bil izbrani nagrajenec. Zelo samosvoji avtorji! Ob podelitvi v Trubarjevi domačiji na Rašici smo se pogovarjali o tem, da je nemara res Montaigne še vedno vzornik evropskega novodobnega eseja, vendar je Trubar naš prvi pravi esejist. Poleg tega je bil tudi prvi, ki je razmišljal o Slovencih in jih skušal nekako spraviti v red. Razpravljali smo o tem, da je katoliška cerkev na Slovenskem kljub zavrnitvi Trubarja vendarle gradila prav na njegovih temeljih in da tudi naš evangelizem zaradi Trubarja ni nemški, temveč tipično slovenski. Ker je vendar tudi Trubar izhajal neposredno iz katoliškega sveta. No, zato je nemara še bolj čudno, da noben predstavnik katoliške cerkve ni spregovoril na slovesnosti ob razstavi Trubarjevega Cerkvenega reda v NUK-u. Trubar nas je nagovoril z "ljubi Slovenci", mi pa se imamo iz stoletja v stoletje na tisoč in en način za razpolovljene.

            Po padcu Nove revije so Rožančeve nagrade obvisele brez podeljevalca. Morali smo ustanoviti Kulturno društvo Marjan Rožanc (drustvo.marjan.rozanc@gmail.com). Vsak se lahko včlani. S tem podpre idejo nagrade za esej in tudi postane mecen v malem. Med prvimi se je priglasil gospod Mihelač, ki je to nagrado ustanovil, ko je še imel založbo Mihelač. On je tudi tiskal Rožančeve eseje.

            Mecenstvo na Slovenskem ni v modi. Zdaj, ko ni več baročnih graščakov, lahko prispevamo tudi nebogati, vsak po malem. Esej je vendarle ena temeljnih literarnih zvrsti, posebna zato, vsaj tako se zdi meni, ker delo esejista temelji na neposrednem odzivu na dogodke, ki prihajajo od zunaj. Neposrednost je pripeta na iskrenost. Esejistovo oko je pozorno, razprto, esejist ne olepšuje, esejist reče bobu bob. Predvsem pa esejist ni lobist, ni kronist, ki pazi, da ne bi koga prizadel. Nasprotno, samega sebe lahko tako razgali, da ga družba ne sprejme, ga morda celo izloči, razglasi za norega nerealista. Nor pa je esejist, vsaj nekoliko, že zato, ker piše eseje, namesto da bi si s krampom in lopato služil večji hlebec.

            Seveda pa, pozor, ne smem biti seksualno diskriminatorna, politično korektna bi bila, če bi govorila tudi o esejistkah… zavzemam se za ekonomičnost. Prav Matjaž Lunaček, eden od letošnjih nominirancev, zagovarja kratkost eseja.

            Kriva sem mnogobesednosti! Premnogokrat!

             

            Razstava Trubarjeve knjige v NUK je bila dragocena, svečana. Kakor da bi bila končno razkrita oporoka. Res nam nekaj pripada: biti Slovenec ni le naključje. Trubar je naš obstoj zakoličil v evropsko zavest.  Zavedanja, kako dragoceno je to, nam ne sme zmanjkati.

            Zato se je treba spet in spet spraševati, po čem smo Slovenci drugačni od drugih ljudi. Je jezik res vse, je dovolj, je edina usodnost? O tem razmišljam, ko obiskujem Slovence v tujini.

 

            Končno sem vzela iz knjižnice novele Stanka Majcna. Dvanajst let mlajši je od Cankarja, živel pa je do leta 1970. Odrinjen pisatelj, če rečem milo. Objavljal je lahko samo v Argentini.

            Če bi Cankar živel dlje, če bi n bil mrtev, bi verjetno ne smel več objavljati po 2. svetovni vojni. Zaprli bi ga. Če je upal kritizirati avstrijskega cesarja, bi gotovo kritiziral Tita.

            Tone Partljič je leta 2005 napisal roman Grob pri Mariji Snežni, v katerem piše o svojih časih, bolj esejistično kot romaneskno, o podeželskem življenju v času "komunističnih kulakov", o dejanjih nekega udbovca, ki je imel toliko ranjeno vest, da jo je začutil kot opeklino, ki je ni mogoče zaceliti, in je zavrnil udbovanje … s samomorom kot edinim častnim dejanjem priznanja krivde. Šlo je za smrt Majcnovega sina.

            Na Majcna me veže tudi spomin na prijateljstvo z Ivanom Dolencem, Mariborčanom, ki je zaradi objave Majcnove novele v Večeru moral na hitro pobrati šila in kopita in zbežati pred udbvskimi grožnjami v Kanado. Za njim je šla tudi žena s tremi hčerkami. Tam sta imela še eno hčerko in živeli so v revščini, v tridesetkrat menjanih najetih stanovanjih. Danico, Ivano vdovo, še obiskujem. Zaradi nje se včasih peljem v Prlekijo na grob njenih staršev. Njena zgodba je zgodba ženske, ki še danes trpi posledice udbo-komunizma. Zato me spreleti srh, ko slišim navdušeno ploskanje socialističnim demokratom, ki ne vejo, da je socialnost in socialističnost nekaj popolnoma različnega in da se demokracija in socializem tepeta že kot besedi, kaj šele kot zgodovinsko utelešena pojava, ki jih besedi označujeta. Socializem so si izmislili komunisti, da so lahko trgovali z Zahodom. Američani so imeli komuniste in so jih kruto preganjali, s socialističnimi državami pa so sklepali kupčije. Prevarantstvo pač. In zdaj naj spet verjamem? Ne morem. Zdaj vem, da je voda, iz katere se kadi, krop. Naj skačejo drugi.

            Sploh pa ni več pomembno, da nekateri skočijo, drugi ne. Veliki KONEC je namenjen vsem.

 

            Nekaj lepega za konec, prosim, prosim se! Grayson Perry, angleški lončar in pisatelj, tudi glasbenik, ki ga zelo cenim, spremljam že več desetletij, je napisal knjigo o umetnosti Playing to the Gallery: Helping contemporary art in its struggle to be – ne vem, kako naj prevedem: Pihanje na dušo galerije: kako naj obstane sodobna umetnost. Kratko, berljivo. Piše o rečeh, o katerih se človek brez sprenevedanja sprašuje, ko stopi iz moderne galerije: kaj je umetnost, kaj ni, po čem nekaj je, nekaj drugega ni, komu verjeti, komu ne nasesti … Kaj je zares, kaj je poljubno, kaj je utvara, kaj je laž? Ta lončar igrivo, sproščeno poslikava posode, korajžno celo, provokativno, kronistično, celo esejistično. začel je ista leta kot jaz, a je vzrajal, jaz sem opustila lončarstvo – spet zaradi klavrnosti. On je bil pogumen, delal je po svoje, vztrajal je. Dobil je celo najvišjo možno angleško nagrado za umetnost: Turner Prize. Prvi in edini lončar – ki dela vaze, ne kipe (vaze so pri nas "keramika", tretjerazredna umetnost, kipi iz gline pa so višja keramika, ki ne podlega nobenim kriterijem … najbolj očiten primer je vsesplošno priznano glineno kiparstvo akademske profesorice keramike Dragice Čadež!).

            Perry pravi, na primer, da kreativnost pravzaprav pride do izraza, ko dovolimo napako. Umetnost je nekaj, kar ni "prav", kar dreza v predsodek. V nekem smislu, kar je vzpostavil Duchump z razstavo pisoarja, je umetnost tudi kontejner smeti. Perry pravi, da je smetnjak "potpoury of brocken dreams" – kup neuresničenih sanj. S tem, kar zavržemo, izrazimo, nad čim smo razočarani. In tudi z vsem, kar zavračamo, izražamo sebe. Okus je stvar samopodobe.

            Spet knjiga, ki bi jo prevajala. Vredno je pogledati fotografije Perryjevih del na internetu. Zaradi njega in umetnikov njegovega kova se manj zadržujem, ko poslikavam stole, omare, svilo, pa še vedno sem zadrgnjena. Naredila sem si nekaj poslikanih oblek, pa jih ne upam nositi. Na podelitev Rožančeve nagrade sem oblekla najbolj medlo, skoraj grdo! da ne bi padala v oči! Če nisem šleva!

            Pri nas lončar, kakršen je Perry, ne bi prodal ničesar. Smo preveč nesvobodni: svobodo pa nam nihče ne krati, samo vzeti si je ne znamo. Zakaj pa v New Yorku lahko nosim mojo sliko? O tem bom morala še razmisliti.

 

            No, še en gospod Perry je, Simon, prijatelj iz Avstralije, mož moje drage Elise. Bil je študent na Kraljevi Akademiji, ko sem bila šefica prodajalne kart in katalogov, pred tridesetimi leti. Zdaj je eden najbolj priznanih avstralskih kiparjev. Pogledala sem na internet. Naredil je čudovit marmornat kip: velika denarnica s kovinsko sponko, ki služi kot klopca na glavnem trgu v Melbournu, naslov je Javne finance (Public Purse). Genialno. Ta kip bi se čudovito podal na pločniku pred našim parlamentom.