Domenjeno je, da vsakih nekaj časa napišem kaj s pogledom nazaj, ne predaleč, a do tja, kjer je slika še jasna. Včasih se ne spomnim pravkar preteklega trenutka, včasih pa premlevam dogodek, ki se je zgodil pred meseci ali leti, kakor da bi bila zagozdena, pa ne vem, s katero nogo naj stopim naprej. Naj ne omenjam vse stoje na razpotjih, ko ne vem, v katero smer naj se podam. Včasih se mi zdi, da večino časa porabim za premišljevanje, kaj mi je bilo, da sem se odločala tako in ne drugače, medtem pa se spet dogajajo komaj zavedne odločitve, za katere spet ne bom vedela, iz kakšne brezglavosti sem jih naredila. Temu bi lahko rekla neulovljivo dohajanje uhajajoče si sebe.
Nekaj pa je še hujše: zgodi se mi kaj pomembnega, ukrepati bi morala nujno, pa odložim, ker se mi nekaj manj pomembnega prikaže kot najbolj pomembno. Potem pa je nepomembno mimo, zares najbolj pomembno pa zamujeno.
Skratka, naj bom praktična. Pravkar sem se vrnila z Bleda – konferenca mednarodnega centra PEN. Že dvainštirideset let zapored se dogaja prav pri nas. Arthur Miller, velik dramatik, je bil nekaj časa predsednik Mednarodnega PEN-a in je v svoji veliki avtobiografiji Timebends napisal kakšnih 15 strani o konferenci na Bledu, ki se je je udeležil – pa ne bom zdaj preverjala, kdaj natančno, enkrat v sedemdesetih letih. Na Bledu je bil enkrat tudi Pablo Neruda, tisti pesnik, ki mu je posvečen film Il Postino, Pismonoša, tisti pesnik, ki je bil zgled večini pesnikov v Evropi in latinski Ameriki v času in še dolgo po času fašizma v Španiji, katerega žrtev je nazadnje tudi bil. Ali pa sem vse pomešala?
No, letos je bil poseben gost albanski pisatelj Kadare, avtor knjige Palača sanj, ki naj bi drugo leto izšel pri založbi Modrian. Ko smo brali odlomek, sem pomislila na našo pisateljico Berto Bojetu Bojeta, prav nekaj tako srhljivega. Kadare je odšel v Pariz, čeprav je bil dokaj dolgo zelo uspešen albanski pisatelj, šušljalo se je, da niti ne nerežimski. A odhod v Pariz zaradi objave kritičnega romana se mu je dobro obrestoval. Zvedela sem pa tudi, da je njegova žena boljša pisateljica, a seveda živi v njegovi senci. Ženska iz Tirane je eden od njenih romanov, ki je menda preveden v več jezikov. Ga bom morala nekje izbrskati. No, njena zgodba pa je tudi tipična. Njen mož ne zna tipkati, piše na roke. Ona potem pretipkava njegove tekste. Če to upoštevam, se mi skodrajo dlake v nosu. V pogovoru na Gradu v Ljubljani se je malodane posmehoval Dostojevskemu in froidizmu v literaturi. A Dostojevski je imel čudovito ženo, ki je pisala po njegovem nareku in potem tudi pretipkavala njegove romane.
Kaj vse se naplete! Kako naj vse te malenkosti držim v glavi?
No, ne bom iskala podatkov, vsi vemo, da so vsem na voljo, saj smo žrtve globalizacije, prav te zveri, o kateri smo razpravljali na letošnjem Blejskem srečanju. Že prvi dan, še pred začetkom simpozija, je gospod predsednik Danilo Türk povedal nekaj bistvenih reči: da ne gre samo za gospodarstvo oziroma bančništvo in te grozne nerazumljive komplikacije, temveč za in predvsem za kulturno globalizacijo oziroma njene posledice. Pomislila sem, da hoče celo nas, ustvarjalce, kriviti za vse skupaj. Kakor da bi nas malo okaral, češ da smo vrgli puško v koruzo, ko bi se morali upirati. Mar niso bili politiki revolucionarji, umetniki pa disidenti? Zdaj naj bi bili pa umetniki politiki, politiki pa nedolžne in nebogljene žrtve? Rekel je, da moramo prav mi, pisatelji in umetniki, izumiti nov jezik, tisti jezik, ki bo o tej globalizaciji govoril tudi politikom in vplival na njihove odločitve. Kdaj pa smo narobe govorili? Ali pa smo govorili prav, pa nas politiki niso poslušali? Kakšen jezik? Hej, jezik, ki bo osvetlil vsako besedo vsakega jezika vsakega naroda. Še več! Naš letošnji blejski literarni večer, na katerem smo slišali dva pesnika iz Rezije, Silvano Paletti in Renata Quiglia, in navdušenje, ki so ga naši tuji gostje pokazali spričo tega, da smo se posvetili tako majhnemu, že skoraj izumrlemu slovenskemu jeziku, takorekoč gorskemu mamutu, sta pokazala izhod iz kulturne globalizacije. Vračanje h koreninam!
Take reči so mi prebadale srce, a sem vseeno ploskala iz srca. Že to, da je gospod predsednik sploh prišel, že to, da se je bil pripravljen pogovarjati s pisatelji in že to, da je sploh sestavil govor, že to je pomembno. Da pa nam je še širokogrudno postregel s pijačo in jedačo, s hrustljavimi palčkami, zavitimi v pršut, s slastnimi ocvrtimi zelenjavicami in majcenimi okusnimi meski in na koncu še s slaščicami, ki se jim je bilo nemogoče upreti, to me je pa razorožilo. Ne pravim, da sem bila lačna, a biti elegantno postrežen v časih, ko prevladuje globalna depresija, to človeka opogumi in poboža.
Namesto, da bi me pekla vest pred vsemi, ki tisti večer niso imeli večerje! Ja, saj malo me pa je. Umetniki se že lahko upiramo globalizaciji, lačni pa tudi v rovtah, kamor globalizacija ne seže, nimajo kruha, če nimajo dela, če nimajo socialne podpore, če nimajo šole, če nimajo ambulante, če nimajo pomoči za umirajoče… Pisati pesmi v Prešernovem gaju je čisto nekaj drugega kakor stati v vrsti na borzi dela.
Predsednik slovenskega centra PEN Marjan Strojan pa je o glabalizaciji govoril metaforično. Povedal je, da so vrtovi ob blejskem jezeru delo nekega znanega avstroogrskega vrtnarja. Posadil je različna drevesa, tudi taka, ki niso značilna za alpsko področje. In drevesa uspevajo in krasijo naš, alpski Bled. Torej koliko čistunstva je treba in koliko ga je odveč! In ko smo na Društvu slovenskih pisateljev prav danes, pred kakšno uro, spreminjali statut, v starega vpisali člen, ki dovoljuje sprejetje med člane društva tudi pisatelje, ki ne živijo v Sloveniji, celo take, ki ne pišejo slovensko, pa živijo tukaj, je nekdo protestiral, da potem pač ne more biti Društvo slovenskih pisateljev, temveč društvo Slovenije! Torej če bi kak krasen slovenski pisatelj uspel v Franciji, pa bi ga sprejeli na Francosko Akademijo, ali bi potem morali tudi ime njihove akademije spremeniti? Naš veličastni Valvazor je bil član angleške Kraljeve akademije. Še danes še tako imenuje, čeprav je imela med prvimi člani, že drugo leto po ustanovitvi viteza s hriba nad Litijo.
A tuji športniki so pa lahko takoj sprejeti v slovensko reprezentanco?
No, bom morala še malo razmisliti.
Pa da se ne bom zaklepetala – tole pisanje se mi zdi dosti bolj sproščujoče kakor moje dozdajšnje pisanje (ki ga pravzaprav tudi ne znam opredeliti). No, sem šele začela. Zanimivo – če pišem "za papir", pišem drugače, drugače diham med tipkanjem, več popravljam. Ampak čaj sem si pa pripravila v istem čajniku in pijem ga iz iste skodelice, prilagam fotografijo – torej "delam", čeprav vse kaže, da sproščujoče klepetam? No, bom morala tudi o tem še premisliti.
Vse kaže, da objavljanje na spletnih straneh ponuja novo obliko. Če pišem pismo, pišem drugače, kakor če se odločim za sporočilce na telefonu. Če pišem za revijo, zlasti za Ampak, ki izhaja samo vsaka dva meseca, potem nimam v mislih objave. Ko bo moj članek za Ampak objavljen, ga ne bom več prepoznala za svojega. Bom že nekje drugje. A zdajle se zelo zavedam, da bo takoj, ko bom pritisnila na končno tipko, tole pisanje tudi "zunaj".
V nobenem primeru pa si ne znam predstavljati, za koga pišem, čeprav je pisanje seveda pripovedovanje. Nikoli ne vem. Če sploh za koga? Kaj bi dala, da bi skozi ekran, ki ga popisujem, lahko gledala v oči tistega ali tiste, ki bere. Glede tega je tudi to pisanje še vedno klasično. Umišljam si nevidnega bralca ali bralko – močno verjamem, da obstaja. Moram verjeti. Drugače bi mi preostalo samo "tuljenje z volkovi". In ta umišljena oseba je gotovo moj prijatelj ali prijateljica. Tujcu, neljubi mi osebi pač ne bi pisala.
Pa še eno težavo imam. Če ne vem, komu natančno govorim, tudi ne vem, o čem lahko pišem in o čem naj molčim. Nikoli ne vem, kaj je skrivnost in kaj ni, ker sem vajena različnim ljudem razkrivati različne reči. Resnica je samo ena, pravijo, a kaj, ko ni enoplastna. Lagati gotovo ne nameravam, a resnico znam izražati samo po drobtinicah. Velike resnice ne dojamem.
Najbolje, da se prepustim trenutku. Ko bom utegnila, bom pač kaj napisala. Ne morem govoriti o zmaju, dokler vidim samo dim, ki se vali iz votline. Ne morem hvaliti dneva pred nočjo. Ne želim delati muhe iz slona. Res pa je, da zelo zelo uživam, ko pišem.