Pomlad je prav posebna in skrivnostna v Parku Tivoli. Cvetoča drevesa. Grmičevje. Raznobarvne cvetlice. Metulji. Nasmejane družine. Pari… Vse diši po pomladi.
Tudi sama sem v Tivoli rada zahajala že kot otrok. Z bratom, mamo in očetom. S prijateljicami in prijatelji. Kasneje s svojo družino. Zlasti s svojo hčerko, kamor naju večkrat zapelje pot. Se pogovarjava, bereva, razmišljava, zapiševa kakšno misel, verz. Se sprehodiva do gradu. Si ogledava razstavo… Fotografirava…
Nekaj posebnega je prav Švicarija, ki se nahaja natanko na meji med parkom in gozdom, ki sestavljata Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib.
» Na prvi pogled si je težko predstavljati vse okoliščine in trenutke, ki so pripeljali do tega, da je že skoraj dvesto let prizorišče za umetnost, ki tvori skupnost v naravnem okolju.
Umeščenost Švicarije med oblikovano in pristno krajino je skozi zgodovino zaznamovala njeno vlogo v različnih obdobjih in določala življenje v njej. Park je družbeni konstrukt, kamor se lahko odpravimo na enodnevni izlet ali sprehod iz mestnega središča, kjer je mogoče videti in biti viden, kjer smo obkroženi z idiličnim okoljem ter se lahko prepustimo skupnemu kulturnemu užitku. Samo korak naprej, v gozdu nad parkom, vstopimo v zatočišče, v temo neznanega, nedostopnega in intimnega, kjer se predamo prirojeni intuiciji in svobodi.
Tovrstna razdvojenost je prispevala k izoblikovanju prostora, ki je prepoznaven ne le po umetniški tradiciji, temveč tudi po vrenju idej, pobud in transformativnih izkušenj,« sem prebrala v publikaciji Umetnost v parku Tivoli: Skrivno življenje Švicarije (Mednarodni grafični center, 2022).
Drage bralke, dragi bralci, veliko prijetnih sprehodov in raziskovanj po PARKU TIVOLI. Čudovito pomlad želim!
