Služkinja

0
231

20. LIFFE

Režiser Sebastián Silva je navdih za svoj režiserski podvig, ki mu je letos na festivalu Sundance prinesel veliko nagrado žirije World Cinema, našel v otroštvu. Ko je bil še otrok, so imeli doma služkinjo.

Vendar pa njegov film ne postavlja v ospredje razrednih razlik med gospodo in služinčadjo. Raquel je ponosna, da služi družini Valdes. Pravzaprav je prepričana, da ji pripada posebno mesto v družini. Svoje delo opravlja s pikolovsko natančnostjo, ki meji na obsedenost. Njena nevzdržna predanost se je med člane družine, kateri služi že 23 let, zajedla tako globoko, da se gledalec filma lahko vpraša, ali morda ne služi družina Raquel bolj, kot služi Raquel družini. Čeprav se režiser Silva trudi prikazati vpliv arhaičnih ostankov kolonialne preteklosti na sodobno čilsko družbo, kar v intervjujih tudi obsoja, odnos med matriarhinjo družine Valdes in njeno služkinjo prej opozarja na to, česar v turbokapitalizmu ni več. Sočutja delodajalca na eni in lojalnosti zaposlenega na drugi strani.

S komaj opazno mimiko, izrazom robota na začetku in poredno navihanostjo na koncu filma, Catalina Saavedra (Raquel) ustvarja niansirano atmosfero filma, ki ga nekateri površno uvrščajo med komedije. Pasivnoagresivna uslužnost Raquel, njene male zvijače in triki do preobrata dogajanja film odrivajo k tradiciji črnega humorja, celo burleske. V poplavi hollywoodskih filmov, ki poveličujejo nuklearno družino in linčajo vsiljivce, ki bi si jo želeli prisvojiti, se vanjo integrirati ali jo kako drugače razdreti, bi gledalec skoraj lahko pričakoval, da se bo Raquel iz usmiljenja vredne spletkarke transformirala v angela smrti, film pa prevesil v triler, če ne kar grozljivko. Režiser Sebastián Silva za Raquel ubere nepričakovano pot. Gledalca prisili, da v Raquel spet odkrije človeško bitje, ki se zabava, uživa v življenju in se celo pusti zapeljati.

Največ zaslug pri tem, da se v gledalcih filma vzbudi sočutje do redkobesedne, nedružabne Raquel, ki jo trpinčijo skrivnostni glavoboli, ima igralski talent Cataline Saavedre. Saavedra spretno niha med dramatično in komedijantsko upodobitvijo lika, k interpretaciji njene Raquel pa spretno pritegne karizmo igralke Mariane Loyola oziroma Lucy, dobre vile v podobi ekshibicionistične nove pomožne služkinje, ki za razliko od Raquel kar poka od življenja.

Čeprav se gledalcu sprva morda dozdeva, da bo nekdo v filmu umrl, vsi liki preživijo, nekateri pa celo zaživijo. Ujetost je samo privid. Lahko ga razblinimo, morda tudi v turbokapitalizmu.