V naslovu je kratica, ki pomeni Situation Normal, Fucked-up (položaj normalen – zafukan), ki jo je večkrat izrekel Vitomil Zupan – menda je iz časov vojne z Vietnamom – najbrž iz kakšnega filma, mogoče pa že iz bitke za Pearl Harbour.
Naredila bom tako, kakor je naredil Vitomil leta 1972, torej pred štiridesetimi leti, ko je pisal o krizi kulture in gledališča. V zapuščini sem našla rokopis na to temo, pa tudi objavil je takrat nekaj kritiških člankov v Delu, Sodobnosti, Naših razgledih (kot je razvidno iz bibliografije, objavljene v knjigi Interpretacije, 3, Nova revija). V eseju Mit o izbruhu splošne kulturne krize (NUK, škatla 3, mapa 19), ki verjetno ni bil nikoli objavljen, je na začetku citiral nekaj stavkov iz knjige Bela krizantema Ivana Cankarja, napisane leta 1910, torej je bila takrat stara več kot šestdeset let, dandanes pa več kot sto.
Toliko o tem, da pisatelji spreminjajo svet! Lahko samo rečem, da so eni redkih, ki svetu ne škodijo. Vsake pol stoletja pa se vendarle kdo najde, ki reče bobu bob. Tako pisanje ne more spremeniti sveta, lahko pa spremeni obnašanje nekaj ljudi, nekaj bralcev. Prva dva stavka v Beli krizantemi se glasita:
" Pozdravljeni v Kristu!
Pozdravljeni vi vsi, ki ste me tako zvesto spremljali na moji dolgi poti."
Svečan pozdrav in nagovor. Po umirjenem orisu odnosa bralca do pisatelja Cankar zastavi dve temeljni vprašanji: "Kdo si, ki me z visokega papirnatega prestola učiš slovenščine, zdravih nazorov in koristnih načel? … in "… Kdo si, ki me neutrudoma obmetavaš z blatnimi kepami, ves uverjen, da je umetnik vlačuga, s telesom in dušo napródaj vsakemu pijanemu furmanu? … "
Rada bi prepisala kar celo knjigo.
"Družba, ki gospodari, je hudó osleparila umetnika. Vzgojila ga je tako, da je spoznal najvišjo kulturo, da je torej željan in vreden vseh njenih darov; hkrati pa ga je zalučala med najnižji, iz zemlje izrvani, brezdomni, popotni proletariat; umetnik je prolét v meščanski suknji. Vse delo je dandanes strogo in zmerom strožje organizirano; vsak delavec, uradnik, čevljar in cestni pometač, je enakopravni ud organizirane družbe. Umetnost stoji izven organizacije, izven družbe; umetnost je svobodna in vsled te svobode brezpravna. Tudi fabriški suženj je potreben in v teoriji enakopraven ud družbe, ki mu reže vsakdanji kruh, zato da s pridom súžnji. Umetnik niti suženj ni; plota stoji, na cesto je pognan, brezpraven je, pa če imá na rami vrečo cekinov. – Ná, pometač, moje peróti pa mi daj svojo metlo, da bom enkrat v življenju veselo zažvižgal! –
Brezpravna svoboda umetnikova je vsa njegova rádost in bridkost; zaradi njéga družba zaničuje, zaradi njé on družbo sovraži … To razmerje med umetnikom in družbo je v naših krajih posebno krepko izraženo. Kajti ozka je naša domovina, podobna klepetavemu, opravljivemu mestecu. Bahavost in oholost družbe je v takih mestecih neizmerno pretirana; in prav tako pretirano je zaničevanje do brezdomnih, brezpravnih popotnikov. Če vse to premislimo, ni prav nič čudno, temveč popolnoma naturno, da sodi med Nemci o umetnosti in umetnikih Richard Muther, med nami pa Bolčev Pepe. – "
Pišem z mislijo na letošnje premetavanje ministrstva za kulturo, na krizo kulture, na krizo varčevanja, na krizo krize kot izgovora za uveljavljanje samopašnosti oblasti. Ne morem se pritoževati, saj je bila tudi tokratna ekipa izvoljena, a volila sem volka v ovčji koži. Kot vedno.
Leta 1971 je Vitomil Zupan napisal esej z naslovom Mit o izbruhu splošne kulturne krize. Žal ni revije, kjer bi ta esej objavili, ker takih revij zdaj ni, tako kot jih tudi v Zupanovem času ni bilo, in bo zato esej moral počakati na stoletnico avtorjevega rojstva, ko naj bi izšla knjiga o njem pri Mladinski knjigi – če bo Mladinska knjiga zdržala "krizo", v kateri se je zdaj znašla tudi ta, najbolj "uspešna" založba.
… Do najbolj razburljivih ekshibicij prihaja v gospodarskih in političnih krizah, saj ni nobena zgodovinska skrivnost, da politiki v zapletenih situacijah umno pospešujejo spore na kulturnem področju, da odvrnejo pozornost prebivalstva od materialnih težav.
Josip Vidmar je zadnje čase postalo sila privlačno ime za sobotne bralce »Dela«. Tega sploh ne mislim ironično. Anketa bi pokazala, da ima veliko večino bralcev na svoji strani. Upam si celo trditi, da bi si morali najti podobnega misleca, če tega ne bi bilo. Nek nemški pisec je zapisal zelo umno misel: zavore in motor so enako potrebni vozilu, s samimi zavorami se voz ne bi ganil z mesta, s samim motorjem bi se pa zaletel in razbil. Vidmar je v dobrem slogu stavkov napadel celotni blok »one strani« (kaj to pomeni, bomo videli kasneje«, napadel je motor kulturnega vozila, mlado, avantgardno misel in miselnost. On – »ustvarjalec slovenskih genijev«, on – »prerok slovenskega velikega teksta«, on – »retorični pesnik estetike«, je po nujnosti razvoja postal zavora slovenskega kulturnega voza. Ker se bom še ukvarjal z njegovo osebo, moram povedati, da imam tega človeka od srca rad, da me veže z njim dolgoletno poznanstvo, da imam njegovo trenutno delovanje za časovno pogojeno – a da se v ničemer ne strinjam z njim, najmanj v metodi, ki ni ne potetična ne znanstvena (znano pa je, da v šolah naravne znanosti nastajajo obstojna dela šele, kadar se medij – delovna govorica – iznebi vsake poezije; ker Indija v tem ni uspela, je morala prevzeti evropske ideje socializacije, industralizacije, elektrifikacije itd.)
Trubar je prispel v Slovenijo v sodih.
Vodnik je imel težave s predstojniki.
Prešeren je bil že krepko obrekovan (in opravljan) – toliko časa, da je (po Ivanu Prijatelju) »umetnik padel pod križem« (v »Krstu« konformističen zaključek). Seveda Prešeren še danes na Slovenskem nima miru ne razumevanja. Kaj je bil za tedanje kulturno-politične oblastnike? Berimo »Novice«. Obtožni labod … beri: dekadent (Slovenc zdaj mori Slovenca brata …«) ob ponosnem orlu (T.j. Koseski, »pet jih pade, kjer porine nož slovenske korenine«). Vse kaže, da je bil slovenski večini (informirani po Bleiweisu) Prešeren nekak tujek, brezverec, nihilist. Nič pa ni znano o tem, ali je Koseski Jovan Vesel rekel o Prešernu, da zavaja in kvari mladino (čeprav smo slišali tudi o pornografskih stihih iz ust pesnika, po katerem se imenuje Prešernova nagrada), Prešeren pa o Koseskem, da je vzemimo – režimsko pogojen senilen oportunist?…
Veliko se nabere v enem mesecu!"Lej si ga no, kar srh gre gor po meni," bi rekel Veseljko. Ta je znal razpršiti vsako "krizo". Ko je bil kdo nesramen, je rekel: "Kaj pa če ga doma žena tepe?". In sva vse odpustila. Če sem se koga bala, je rekel: "Zamisli si, da je nag." Če kaj ni bilo dobro, je rekel: "Če bi ne bilo, bi bilo slabo."
Ni dneva, ko ne bi vsaj stokrat pomislila nanj.
Bila sem na Bledu, PEN, mednarodno srečanje, že štiriinštirideseto. Kako je šele PEN v krizi! Nimamo denarja za taxi! Ne bomo mogli plačati hotela za goste! Prosjačimo za prigrizke. V zameno pa ponujamo nastope svetovno znanih pisateljev po knjižnicah.
To je pa spet "krizna" zgodba.
Knjižnice so gotovo v krizi. Nimajo denarja na nakup novih knjig, nimajo prostora za shranjevanje starih. V zadnjih časih so mnoge knjižnice preselili v nova poslopja. So zato boljše? Ministrstvo za kulturo je dobilo prekrasno poslopje, pa je kljub temu v krizi.
Še dobro, da ne razumem teh reči.
V nekaterih knjigarnah, kot sta na primer ljubljanski Konzorcij ali pa nova knjigarnica na tržnici v Kosezah, imajo še nekaj prodajalk starega kova, a večinoma knjige prodajajo med svinčniki in zvezki, med kozmetiko in igračami.
Novejše knjižnice so velikanski odprti prostori s fotelji. Velikanska okna. Razstave v preddverjih. Toplo. Izgubila se je intimnost, natlačenost, občutek, da iz knjig puhti nekaj vznemirljivega. Knjižničarji so zatopljeni v ekrane, ne upaš jih nagovoriti. Sam iščeš knjigo na računalniku. Imaš svoje geslo. Knjigo, ki jo vračaš, vržeš v nabiralnik. Knjigo, ki si jo sposojaš, podrsaš po odčitalniku kod. Knjižničarji so kartotekarji in katalogizatorji. Pri vhodu pozdravi varnostnik.
Knjige niso za ljudi?
Mogoče bi pisatelji, ki prosijo za subvencije in štipendije, nekaj ur poklonili knjižnicam. Namesto branja svojih del bi govorili z bralci o knjigah. Hodili bi med policami in pozdravljali ljudi. Vsak, čigar knjiga dobi podporo agencije za knjigo, naj bi delal teden ali dva v najbližji knjižnici. Tako bi ga ljudje začeli prepoznavati. Potem bi prišli tudi na njegov literarni večer. To ni kazen. To je prispevek. Subvencije naj ne bi bile nekaj samo po sebi umevnega. Brezposleni morajo sprejeti "javno delo". Moj predlog bi bil nekaj podobnega. Tako bi pisatelji prislužili del denarja za stroške tiskanja knjig. Tako bi vplivali na stik z bralci. Tako bi sodelovali pri "varčevanju". Tako bi pomagali reševati krizo. Vsaj simbolno! Predlog? Skromen je, a iskren.
Na srečanju PEN je izraelska pisateljica profesorica Bluma Finkelstein pokazala dokumentarni film After the Silence (Po molku, www.afterthesilence.de), ki prikazuje pot sprave med Judinjo, ki je zaradi samomorilskega bombnega napada izgubila moža, in Palestinko, materjo mladeniča, ki se je razstrelil. Že samo tista vrata, skozi katera spuščajo ljudi z ene strani zidu – ZIDU! – na drugo stran! Vrteči koli iz deset centimetrskih jeklenih drogov. Videla sem tisti zid v Jeruzalemu. In videla sem taka vrata, v eni od ulic, skozi katere me niso spustili, ko sem hotela pogledati mošejo. A ta vrata v tem filmu, vrata iz judovske Haife v palestinski Jenin, so nekaj tako srhljivega, kakor so razgledni stolpi v koncentracijskih taboriščih, kakor so prhe za plin – a te so v muzejih človeškega nasilja, vrata v tem filmu pa se še vrtijo, vsak dan, noč in dan, zdaj, v tem stoletju. Postavili so jih za časa mojega življenja. To ni zgodovina. To niso nočne more. To je tukaj in zdaj.
Predlagala sem, da film predvaja slovenska televizija. Delali so ga nemški filmarji in ga že kažejo v Nemčiji.
Dva pisatelja iz Maroka sta ostro protestirala, češ da film zagovarja izraelsko plat. Film je bil narejen v Nemčiji, ki ima tudi svoje travme, tako z muslimani kakor z Judi. Ravno v tem je bil srž filma, da obravnava osebna čustva, da sopostavi žalovanje obeh žensk, da se naslanja na sočutje, da pokaže, da obe ženski trpita in da si obe želita sprave, miru. Naj Maroški umetniki naredijo svoj spravni film!
Skratka, ne maram nestrpnosti, vem pa, kako težko jo je krotiti.
Na ljubljanskem gradu smo bili "penovci" gostje ljubljanskega župana, kakor vsako leto, to je tradicionalno – sprejme nas tudi predsednik (kar, upam, tudi postaja tradicija). Nastopal je ameriški pesnik Sidney Lea. Njegova poezija je intimistična, a to bistveno lastnost pesnik prekrije z zgodbo, ki se najprej zdi široko zaobjeta, na koncu pa pripelje do ranljivosti srca. Me je prepričal. Pristni ameriški pesnik. Vajena sem posnemalcev ameriškega stila. Slovenščina ne trza na "urbanost". Govoriti o poeziji velemesta se mi zdi smešno. Saj nimamo velemest! Vasi imamo, mesteca imamo, velemest pa ne. Takoimenovani urbani poeziji manjkajo korenine – pa če se sliši še bolj staromodno.
Irski pesnik Colin Carberry, ki živi v Mehiki, pa je prinesel angleške prevode meksikanskega pesnika Jaimeja Sabinesa, ki je, tako kot pravi prevajalec, ikona meksikanske poezije. Same ljubezenske pesmi. Nič nabuhlo trubadurskega. Zaljubljeni moški govori v vsakdanjem jeziku, je igriv, hudomušen, izpove pa najvišje čustvo.
Vsako leto gostom predstavimo slovenske pesnike, pisatelje in glasbenike. Letos smo pripeljali pesnike in pisatelje iz Prekmurja in Porabja, ki pišejo v svojem jeziku. Prekmursko in porabsko narečje sta že stoletja knjižna jezika – zaradi protestantizma, ki ima v teh krajih nepretrgano tradicijo. Tako vsaj razumem. Franceka Mukiča, pisatelja in lingvista sem poznala že prej, brala sem njegov roman Črnošolec. Velika zgodba! Na Bled je prišel s sinom. Onadva zapisujeta in izvajata porabske ljudske pesmi. Ciganske melodije in slovensko srce v besedilih! Jože Ftičar je tudi jezikoslovec, dialektolog, ki je delal kot lektor na radiu, pisal je scenarije ( na primer za film po noveli Miška Kranjca Povest o dobrih ljudeh) in radijske igre. Predstavil je roman Za naprstnik vedrine, ki ga je napisal v prekmurskem jeziku, a je izšel tudi v knjižni slovenščini. Prebral je samo kratek odlomek: izlil je vedro vedrine, vsi smo se hihitali, tudi tujci, ki so preleteli prevod. Vsekakor bom poiskala knjigo. Milan Vincentič pa me je presenetil s pesmimi, ki so tako zelo erotične, da sem zardevala na več mestih. Ta, ki jo posredujem, je iz ciklusa hvalnic.
Jutranja
Koder ki sva ga zbrcala
na tla
je snedel glavnik
da sem te gladil
po cigansko
kot metež
s tvojimi prsti
od prečke
do jerebike
na oblem gričku
ter povzdolž
Milan pa mi je tudi pravil o tem, kako uči slovenščino na neki poklicni šoli. Pravi, da se mu tam ni treba držati maturitetnih programov, da dijakom lahko pove tudi kaj takega, kar jih resnično zanima. Tistih dijakov slovenščina kot taka ne zanima, vzbuditi jim zanimanje pa je izziv in užitek. Torej šola ni supermarket – prodajanje po programu, ki ga je treba izpolniti.
Pogovor, izmenjava mnenj, prisluhniti drugemu, odzivati se na odziv.
Življenje je pravzaprav lepo. "Če bi ga ne bilo, ga sploh ne bi bilo, " bi rekel Veseljko.