Soča mi vneto vdira v misli. Temno rjava, razjarjena, visoka. Na Tolminsko sva hodila z Veseljkom, njegova stara mama je bila od tam, a ponavadi sva šla tja ob lepem vremenu, tako da sem Sočo poznala samo turkizno in lenobno.
Tokrat sva šli z Manco.Toča je padala, vso pot, neprestano, kaj takega še nisem doživela. Kraji med Gorico in Kobaridom so čarobni. Kdaj pa kdaj se je bliskovito razjasnilo. Tiste hiše, tiste pastirske koče, tisti skalnati vrhovi! In potem zahajajoče sonce, kakor da bi bilo nebo spalna srajca vilinske kraljice.
Manca je bila povabljena ob prazniku Kobariške knjižnice. Manca je mojstrica pripovedovanja o vsem mogočem. Govori, kakor teče Soča. Če jo primerjam z reko, moram reči, da ni nikoli kalna. Nima skrivnosti, a se tudi razgalja ne – to je eleganca, ki je jaz pač ne premorem.
V Kobaridu se res čuti, da je knjižnica središče mesta. Zdelo se mi je, da tam res ljudem nekaj pomen, da so Slovenci. Največjo avlo krasijo stekleni valovi Tanje Pak. Spet Soča.
Pred sto leti so se v teh krajih bile strašanske bitke. Muzej 1. svetovne vojne – kako lahko po tako grozni vojni sprožimo spet druge vojne! Kam rinemo! Kaj hočemo od življenja? Kaj dajemo temu svetu?
Letošnje bolne miši: strupen prah, ki gre v pljuča – nekaj takega nas načenja. To, kar ubijamo zdaj, ne bo mogoče zanikati, pokopati ali zaliti z betonom. Ne razhajamo se več tako, da bi bili pač v različnih taborih in bi drug drugega onemogočali. To bi bila lahko nekakšna demokracija. Zdaj ni drugačnosti – zdaj je vse eno in, kar je hujše – vseeno.
Ne,proti vseenosti se moram boriti!
Hropem od strahu pred "notranjim sovražnikom". Bojim se gledati poročila – bojim se drobca novic – kaj bi šele bilo, če bi se vsak dan, iz trenutka v trenutek morala soočati s celoto – kaj šele, če bi morala doživljati tegobe, ki jih doživljajo Slovenci "na svoji zemlji". En dan me skrbijo upokojenci, drugi dan otroci, tretji dan umetniki, četrti dan brezdomci, peti dan izbrisani, šesti dan tajkuni, sedmi dan medvedi, osmi dan pa ne gledam poročil, da se opomorem. S tega stališča sem prizanesljiva ministrom posameznih trezorjev. Ne glede na vlado, ki ji služijo. Imeti vpogled v kompleksnost problemov na posameznih področjih – to so nočne more. Zato so ministri bodisi geniji ali pa norci.
In to, kar zdaj pišem, je skrajno cinično. "Čevlje sodi naj Kopitar"!
Takole sem premišljevala na poti nazaj, noč, deževje, škripanje brisalcev, z Manco obe utrujeni, šlo je na polnoč. Biti Slovenec je v času 1. svetovne vojne res veliko pomenilo: zvestobo nečemu višjemu od cesarja ali kralja. Če prav razumem, je šlo za nekaj tako "višjega" v času NOB. Vitomil Zupan je bil žrtev komunističnega povojnega oholnega zaničevanja, a za pogreb je izbral partizansko uniformo in medalje na krsti. Torej je bil zvest boju za samostojnost Slovencev. To je izrazil z delom v ilegali, potem z odhodom v partizane, potem z delom za partizanski oder in z delom pri radiu Kričač, potem z romanom o Ljubljani v času okupacije in o partizanstvu (Komedija človeškega tkiva, Menuet za kitaro, že prej vrsta dramskih tekstov in novel s partizansko tematiko). Rdeča zvezda ima za borce NOB poseben pomen. Tudi branilci pred Stalingradom, ki so obrnili Nemce nazaj proti domu in prevesili potek vojne v končni poraz Hitlerja, so prisegli rdeči zvezdi. kateri zvezdi pa prisegajo novi člani Zveze Borcev, ki jih je vedno več, tega pa ne vem. Zdijo se mi kot bršljan – ovijejo se prapora in se po njem plazijo v neke nedojemljive višave.
Bršljana se pa rešiš samo, če ga spodsekaš. Računati na to, da bo staro drevo (prapor) dovolj močno, da bi se ga obranilo ali ga celo napajalo v nedogled, to pač ni mogoče. Mladi, ki razumejo pomen NOB, bi morda morali ustanoviti svoje društvo – društvo spoštovalcev zgodovine. Morda je treba rdečo zvezdo na novo definirati – komunizem res ne more biti čaščen. Tudi mnogi partizani, ki so šli v gozdove, da so izrinili okupatorje, se s komunisti niso mogli strinjati. Zato so mnogi plačali z življenjem, z ječo, z onemogočanjem pri študiju, z nacionalizacijo premoženja, mnogi so emigrirali iz političnih razlogov. Potomci teh partizanov vidijo zvezdo drugače.
Pa jaz, zdaj? Moja družina je bila pri partizanih, v nemški vojski in pri domobrancih. Bolj kot raziskujem, bolj kot odkrivam zamolčane zgodbe, bolj zapleteno je družinsko drevo. V srcu družine pa je ljubezen do brata, sina. Skrivaj so si dopisovali, skrivaj so se obiskovali, domov so prinesli truplo brata, ki je zbežal v Avstrijo. Družina je kot Ptujska Marija – prelepa slika! – plašč je eden, pod njem je prostora za vse.
Zdaj? Naivna sem, predvsem pa ne vem zadosti, da bi o čemerkoli lahko zares sodila. Do zdaj sem se nekako reševala z zvestobo: bila sem zvesta Novi reviji. To je bilo zelo udobno. Konec mojega slepega zaupanja! Moram pa verjeti vase, da bom v trenutku najvažnejše odločitve ravnala prav! Preizkušnje se že pojavljajo – pogovori z nezaposlenimi, z upokojenci, ki so jim zmanjšali že tako sramotno nizke pokojnine, srečanje klošarja, čakanje na pregled, pet minut pri zdravniku, obisk starke v domu za stare, ki me ne more povabiti na kavo, ker nima niti beliča. To so prve preizkušnje – bom zmogla sočutje, bom našla vsaj besedo spodbude, bom lahko vsaj svojim doma kako pomagala, da bojo spravili dva otroka skoz študij – nečaka, ki sta nadarjena za glasbo, pa si starši ne morejo privoščiti šolnine za glasbeno šolo. Bom zmogla biti sočlovek sočloveku?
Slovenskost čutim glede na Trubarja, glede na jezik. Tudi zaradi pokrajine, o kateri pravim, da je dežela, od koder sem. Predstavljajo me politiki, ki sem jih skupaj s sonarodnjaki izvolila, a me prerahlo zavezujejo k zvestobi. Za nikogar ne morem dati roke v ogenj. Volila sem tiste, ki so se mi zdeli manj slabi od dvomljivih. Tiho upam, da v parlamentu vendarle sedi peščica, ki nas ščiti pred objestnimi, samopašnimi mešetarji.
Žalostna sem zadnje čase zaradi več reči hkrati – z nohtom praskam zid, da bi pod nanosi ometa iz prefinjeno namešane hudobije, neumnosti in nemarnosti odkrila osnovno barvo – ne preneham upati, da je spodaj še moč priti do miline, solidarnosti, prijaznosti, občutka pripadnosti.
Kadarkoli sem na Primorskem, razmišljam o slovenstvu. Tu sem doživljala otroštvo, po več mesecev na leto, pri teti in stricu v Solkanu, moja družina po očetu je iz Ozeljana in Šempasa, sestra notranjske stare mame je živela v Vipavi, v študentskem naselju sem nekaj časa imela sostanovalko iz Bovca, Veseljkova stara mama pa je živela v Ušniku blizu Mosta na Soči. Presedela sem ure in ure z ljudmi, ki so se spominjali obeh "velikih" vojn. Brala sem o Tigrovcih, o Primorcih, ki so jim spremenili imena, slišala sem za ljudi, ki so jih preselili v južno Italijo ali pa so sami odšli v Argentino in Ameriko. Sestra Veseljkove stare mame je umrla v Argentini. Izselila se je pred 1. svetovno vojno. Pisala sva ji, ko sva se poročila, odgovorila nama je. Spomnim se njene krčevite pisave. Potem sva izgubila stik z njo. Nismo vedeli, kako je umrla. Očitam si. Lahko bi jo šla obiskat. Takrat se še nisem zavedala minevanja časa. Nisem še premišljevala o tem, da stari ljudje umrejo. Zato želim iti v Argentino. Rada bi poiskala njeno zgodbo.
Ljubim Goriška Brda, Vipavsko dolino, Tolminsko pokrajino, pa vso pot gor, mimo Bovca in Trente, čez Vršič. Z mamo sva v zadnjih letih pred njeno smrtjo prevozili vse te kraje in pripovedovala je, pripovedovala, pripovedovala. Ni lepšega kot voziti se s starko, ki se v avtu počuti varno, se sprosti, odžene misli na utesnjeno stanovanje, srečna je, da je še en dan dovolj zdrava, da gre lahko še na en izlet, da se še enkrat prepusti spominom.
Prav na teh "potovanjih" sem mamo končno vzljubila. Smejali sva se, tudi objeli sva se nekajkrat pod kakšnim rogovilastim orehovcem, potem ko sva pojedli sendvič in popili kavo iz termoske in se nama je svet prikazal kot lepotec brez zle misli in besede. Ko se zdaj vozim kje po tistih poteh, jo videvam, kakor da bi bila živa. Ugledam celo kamen, za katerim sva počepnili. Vsega se spomnim.
A ni le primorska! V zadnjih nekaj letih sem bila nekajkrat tudi v Prekmurju. Samo enkrat z mamo. Letos smo na srečanju PEN na Bledu imeli goste iz Prekmurja. Končno sem prebrala roman Črnošolec, ki ga je napisal Francek Mukič. Spet slovenstvo, spet eden od "naših" obrazov. Kakšne usode! Kaj so ljudje na naših tleh prestajali!
Že več kot en mesec prebiram Cankarjeve spise. Vsaka stran je dragocena, a danes sem se ustavila pri eseju o Dragotinu Ketteju. Cankar je ta esej napisal šele eno leto po prijateljevi smrti. Nekaj časa sta si delila sobico in revščino, a sta kljub vsemu "zahajala skoro vsak večer v majhno gostilno v nekdanji Kravji dolini ter prepevala tam ganljive duete". Kakšno prijateljstvo! Cankar pravi na primer: "Spoštovanje, ki ga čutimo do velikih pesnikov, ne izvira iz tistih lastnosti in prednosti umetnikovih, ki mu jih navadno pridevajo, ki so jih iznašli kritiki ter jih zasejali med ljudi in zgodovino. To spoštovanje izvira iz nečesa posebnega, kar se ne dá imenovati in ne definirati. V vsakem verzu teh pesnikov leži nekaj toplega, čudovitega; sled pesnikove velike duše se vidi v neznatni besedi. Kdor prečita pesem, ni zvedel ničesar novega, ali vse najskrivnejše strune so zazvenele; izvanreden človek je vzbudil z močjo svoje ženjalnosti tista čustva, ki so spala dotlej nevzbujena na dnu srca."
V istem eseju še na primer: ". . . če je poet razlage potreben, ne more biti mnogo prida."
V eseju Literarno pismo pravi tudi: "Jaz poznam nekoliko našo literaturo zadnjih let in brez števila je slučajev, da so bili pečateni s pečatom nesmrtnosti ljudje, ki bi zaslužili kvečjemu, da bi se molčalo o njih." To je druga plat medalje!
Nanjo sem pomislila v zvezi s kritiko. Dobovišek se je v Delu spet razrepenčil kot razjarjena Soča – in bil je kalen! Raztrgal je opero Ljubezen kapital. V odmoru sem poklepetala z nekaj ljudmi, bili so navdušeni. Potem so pri poročilih pokazali nekaj izjav zadovoljnih gledalcev. Dobovišek pa je na smrt raztogoten. Vse je zanič! Res čakam, da bo on nekaj skomponiral in napisal!!!! Čakamo vrhunski umotvor!!!
Berem in berem in ne vem, zakaj bi sploh pisala! Najlepše misli so že izpisane. Čustva? Kaj čutim takega, kar morda spi v ljudeh in je treba prebuditi? Mogoče ljudje nočejo biti budni. Mogoče kralj Matjaž daje zgled, mogoče je treba pač spati – prespati te težke čase?
Zdaj je tako, da poezija nima nobene moči – zato jo upajo zdajšnji politiki odrivati. Tone Pavček je še držal pesniški prapor, zdaj ga ni več. Umrl je Minati.
Kulturna politika – politika kulture?
Nisem dojela, za kaj je sprva šlo. Mogoče je res treba zmanjšati stroške Ministrstva za kulturo, mogoče je stavba res predraga, mogoče res kak uslužbenec lahko prevzame še kak opravek za športnike in šolnike. Šola je vendarle tudi kultura, sem si prigovarjala. Šport so stari Grki zelo cenili, sem si govorila. Nisem dojela, da gre pravzaprav za siromašenje in omalovaževanje vseh treh ministrstev. Nisem dojela, ker nimam "vizije". In ker nisem dovolj črnogleda. Ker nisem takoj ugledala črnine! Žal mi je. To bi se zgodilo v vsakem primeru. To je bilo že napeljano. To je naraven potek sesutja.
O, kako težka bo naslednja vstaja!
Upam, da bomo še kdaj stopili na svoje noge.
Če ne, je bilo vse prizadevanje od Trubarja do leta 1991 zaman!
Moji kolegi so bili bolj jasnovidni. Čutim, da se njihova naklonjenost do mene manjša. Bevsknila sem celo na eno od pesnic. Zalučala sem ji: "Stanu se svojega spomni, trpi brez miru". Nizek udarec, takoj me je bilo sram. Prepozno, da bi se opravičila. Ko se enkrat razlije žolč, so vse naslednje misli zelene.
Prva preizkušnja opravljena negativno.
Enkrat v življenju sem tolkla na ta način. Zagledala sem podgano, pograbila sem metlo in tolkla pol ure po vsem, po tleh, po omarah, mahnila sem tudi lestenec. Podgane ni bilo nikjer, seveda, samo jaz sem tolkla, prestrašena, ogorčena, zgrožena. Če bi s stropa visel mrlič, bi tolkla po njem, če bi stopil v sobo živ človek, bi ga potolkla. Zaradi podgane, ki je itak zbežala v luknjo, iz katere je nisem mogla zbezati. Potem pa, ko je bil spet lep mir, je z dvignjeno glavo prišla nazaj. Jaz pa sem bila utrujena od udrihanja, zato sem jo potem pustila grizljati. Najedla je vse, sobo, hišo, domovino.
Slovnično sem pomešala čase, a misel je jasna. Samo o tekih rečeh ne znam govoriti. So mi tuje. Ne vem, kaj naj s temi domoljubnimi strahovi. Ne razumem čustev, ki me preplavljajo, ko mislim na domovino.
