Hodim od človeka do človeka po
kakšno dušno besedo Zares dušno in
ne hladno stekleno ponarejenost Kmaluodkritost
ki se zakotali vame s strtimi koščki
da zarinjeni v moje odprto meso tam ostanejo še
dolgo predolgo Hodim od človeka do človeka po
kakšno brezmašeljno gesto Kot nezaveden
iz duše pobegel dotik Spontan beg roke k moji roki
Vmes pa tišina Ki ji je verjeti
In nič več Ker to je vse
Zato- naj ti prišepnem-
si včasih izberem žalost namesto besed
zato – naj ti prišepnem – grem včasih v majhen klobčič
In sem zelo sama v sebi
In lahko tam glasno hlipam
In če te tedaj srečam
te ne poslušam Ker sem tisti
hip majhna in močna
Ker ne bi rada zapustila tistega trenutka